Kolumna Primoža Kališnika: Uradna lestvica bedakov

V času, ko je svet kot polje pšenice prepoln bedakov, ki gredo vsem na živce, bi človek pričakoval, da bo prepoznava normalnih ljudi povsem enostavna. Če pa so ob tem še dobri po srcu in za silo pametni, bi morali tako in tako štrleti iz povprečja polja pšenice na način, ki ga ne moreš prezreti.

No, ni tako, se zdi. Bedaki so višino žita dvignili previsoko – saj so znali normalne prepričati, da so oni bedaki in da je nov svet umerjen po bedakih.

Tako je klasje, preraščeno okoli njih, zraslo na nenaravno raven in povsem preprečilo, da bi se resnično zdravo klasje povzpelo nad zrnje, kjer pa ni več niti zrna pameti.

Zgodilo se je celo narobe: normalni so danes videti kot plevel – in bedakom gre pri zatiranju le-tega prav dobro.

Ker so bedaki ljudje, imajo seveda vse človekove pravice in svoboščine – tudi če jim le-te bolj škodujejo kot koristijo.

Zato je treba razvrstiti »bedake«, torej ljudi, ki civilizacijo porivajo v propad, po lestvici. Oblikovali smo jo kot nekakšno postmodernistično jeremijado. To je parafraza jeremijade – obliko sem si izposodil iz sloga starozaveznega preroka Jeremije.

Jeremijada izhaja iz imena preroka Jeremije, ki je v Stari zavezi s solzami in besedami svaril Izraelce pred pogubo, ker so zapustili Boga in pravičnost.

Jeremijada je svarilni in žalobni govor o razkroju družbe, poimenovan po preroku Jeremiji, ki je podobno svaril staroizraelsko ljudstvo pred pogubo.

Mimogrede: glede na festival smrti v Gazi – ni bil prav uspešen.

Zato nam lahko Lestvica bedakov pride prav – da bi jih razumeli. Razdelili smo jih v sedem jakostnih skupin, sedem stopenj. Kajti ...

Bedak ni, kdor ne ve – temveč kdor ve, pa se dela, da ne. In kdor ne samo, da ne ve, ampak to svojo temo nosi kot svetilko – ta je nevaren.

1. stopnja – Tihi bedak

To je človek, ki ne razume, a se tudi ne oglasi. Gleda, bere, mogoče kdaj kaj deli – običajno sliko kosila ali mačke. Svet zanj ni prostor vprašanj, ampak neskončen tok vsebin. Ne dela škode – ne namenoma. A ker nič ne vidi, ne zna povedati, da gori. Včasih celo pristavi lonček, da si pogreje juho.

2. stopnja – Samozadostni bedak

Malo je slišal, malo prebral. Najraje bere naslove. Ima mnenje o vsem, razume pa bolj malo. Največkrat govori, kadar ni treba. Pravi, da je vse že jasno – on že ve. V resnici ne ve veliko, a ustvarja tak hrup, da se ne sliši tistih, ki bi imeli kaj povedati.

Glasen, a prazen.

3. stopnja – Prepričani bedak

On se ne ustavi. Zanj je svet preprost: tukaj mi, tam oni. Ima rešitev za vse – običajno tri stavke dolžine, vsak pa v nasprotju s prejšnjim. Množice mu verjamejo, ker govori v jeziku, ki ga razumejo – jeziku strahu in gotovosti. Čeprav ne ve, kam gre, je prvi v vrsti, da vodi.

4. stopnja – Uradni bedak

Sedi v pisarni, ima naziv, gumbe in pogosto miren glas. Pravi: »Tako pravijo pravila.« Ne razmišlja več o tem, kaj je prav, ampak kaj je dovoljeno. Svoje odločitve skriva za predpisi. In ko se svet maje, le dvigne ramo – in podpiše obrazec.

5. stopnja – Bedak z izgovorom

Včasih celo ve, da dela narobe. A se tolaži, da nima izbire. Tako je pač v službi. To je del sistema. Ni on kriv – nekdo drug je odločil. In potem z mirnim glasom pove, da je bilo treba tako storiti. Vse je razložljivo – če si pripravljen prezreti posledice.

6. stopnja – Verni bedak

To je tisti, ki ne dvomi. Ne v boga, ne v ideologijo, ne v voditelja. Prepričan je, da ima resnico. Ne išče, ker verjame, da je že našel. In prav zato je nevaren – ker ga ne ustavi noben pomislek. Takšni pišejo zgodovino. Pogosto krvavo.

7. stopnja – Bedak z nasmehom

Zadnji na lestvici. Morda najpametnejši, a zato ne manj škodljiv. Vedno uglajen, vedno nasmejan. Reče, da ni tako hudo. Da se ne splača komplicirati. Da gre vse mimo. Zna se prodati – in zna prodati svet, ki razpada, kot zgodbo o napredku. On ne gori – on prodaja ogenj kot nov začetek.

Taka je torej uradna lestvica bedakov. Najdete jo le v našem časopisu – in povsod okoli nas.

Bedak ni nujno neumen. Pogosto je samo prepričan, da mu ni treba več razmišljati.

Uniči nas tišina preprostih, gotovost povprečnih in nasmeh tistih, ki vedo – a se jim ne ljubi ničesar več reči.

Lestvico bedakov lepo dopolnimo tudi tisti, ki to verjetno nismo – a se ne potrudimo dovolj, da bi se to videlo ali slišalo.

Kajti bedak ni tisti, ki ne zna – temveč tisti, ki ve, da svet propada, a se ob tem vpraša: »Kaj pa imam jaz s tem?«

Človek, ki zanika holokavst, pa ve, da se je zgodil, ni bedak – je pokvarjenec. Zavestno zataji resnico, ker mu to prinaša dobiček, vpliv ali občutek moči.

Ni zmeden – je ciničen. In prav zato je nevarnejši od tistega, ki res ne ve.

Tistega, ki ne ve, kakšna je razlika med holokavstom in genocidom.

Holokavst je poseben primer genocida – pomeni sistematično uničenje šestih milijonov Judov med drugo svetovno vojno, načrtovano in izvedeno s strani nacističnega režima.

Genocid pa je širši pojem: pomeni namerno uničenje celotne etnične, verske ali narodne skupine. Primeri: Ruanda, Armenija, Srebrenica. In tam, kjer Jeremija svari staroizraelsko ljudstvo pred pogubo ...

Slovenski Jeremija je bolj pregnan: »Ajde, miško mali, gremo. To mi deli, to mi deli.«

E, moj Borči ... Skoraj ti je uspelo, da bi nas nategnil. Njegov um ni prazen – je preračunljiv. Ne potrebuje orožja – sam sebi je svoj PR.

Zna se prodati. Glasen, a prazen. In kljub temu zna prodati svet, ki razpada, kot zgodbo o napredku.