Kolumna Primoža Kališnika: Sanje niso za sanjače

Neverjetno je, kaj se mi je zgodilo v noči na prvega maja.

Najprej osnovno: rad imam hokej. Hokej ni le šport, hokej je zvočna kulisa dostojanstvenega moškega večera. Trdi udarci, mehka duša, pivo v roki, glas v grlu. Igra je hitra, nabita, polna kombinacij kot življenje samo – samo da se tu ve, kdo je na ledu.

Evo. Bili smo na tekmi. Zvečer, ko moški postanejo nekoliko bolj razumevajoči do vsega, kar je hladno, žareče in se toči. V kotu dvorane. Pivska bratovščina, z zlatim grlom in počasnimi refleksi. In še judoisti poleg – moji znanci s kakšnega tečaja padcev v življenju. Nekatere sem poznal, druge sem spoznal tisti večer, tretje pa mi je naslednji dan predstavil spomin.

Na ledeno ploskev, prav v njeno sredico, piko, se je, baje slavnostno, premikal otrok. Videlo se ga ni kaj dosti, bolj senca kot oseba. Po polžje. Napovedovalec je nekaj rekel, ampak glas je odmeval kot slaba vest po prekrokani noči — slišiš ga, a ne veš točno, kaj je rekel.

In sem zarenčal. Iz duše. Iz globin nefiltrirane moške iskrenosti:

»Spravite tega mulca z igrišča, da se začne tekma!«

Sprva sem mislil, da je moje renčanje samo eden izmed zvokov tega večera. Kot navijaški boben. Kot vzdih sodnika. Kot ploskanje za napačno ekipo.

Ampak potem – tišina.

Kot bi Tino Gaber vprašali, katero meso ima najraje.

Iz kota stopi fant, zajeban judoist z realno prakso v parternem praskanju. Vse prej kot filharmonik. Z mikrofonom v roki, skloni se k meni in reče:

»No, pa naj zdaj gospod pove, zakaj je zavpil na otroka, naj se pobere s ploskve.«

V tistem trenutku sem bil pripravljen, da me pogoltne dvoranski led.

Ali da vsaj v meni poči kak ventil in iz mene sikne opravičilo, lepo zavito v samozaničevanje.

In potem – pride otrok.

No, ne otrok. Mladenič. V vozičku.

Tisti, na katerega sem zarenčal.

Tisti, ki je odprl tekmo.

Tisti, ki je bil tam bolj doma kot jaz.

Oblil me je hladen pot.

Ne tisti zdrav, telovadni – zasmrdelo je.

Zbudil sem se. Moker.

Kot bi me vrgli v morje z vsem egom vred.

Ni bila mora. Ne. Bilo je huje.

Bila je 'osebna sabotaža na ravni podzavesti'.

Ne zato, ker sem zamočil pred dvorano sanjskih obrazov, temveč zato, ker sem zamočil pred samim seboj.

In ko človek zamoči pred samim seboj, je to hujše kot vsaka kazen.

Hvala bogu, da sem se zbudil.

Na praznik dela sem potem imel obilo dela.

S samim seboj.

V Istri.

Med zelenjem, ki ni imelo posluha za moje notranje razsodišče.

Jutro je vstajalo kot slaba odločitev – počasi, z muko, z odporom do svetlobe.

Dan se je naredil. Glava pa še vedno žurirala po svoje.

In potem seveda iščeš misli o sanjah.

Platon bi rekel, da je bila to moja živalska duša na delu.

Freud bi me potapšal: »To je bil tvoj nezavedni ti, ki ima rad nadzor.«

Jung bi me nežno objel in rekel: »To so arhetipi. Brez panike.«

Sartre pa bi zabičal: »Tudi v sanjah si odgovoren za vse.«

Od sanj ne pobegneš. Pridejo, usedejo se, nalijejo en špricer in rečejo: »No, zdaj pa malo poklepetajmo o tem, kar si zrinil pod preprogo.«

Sanje ne potrebujejo razlage. Samo poslušalca.

Nekoga, ki si upa pogledati vase, tudi če mu ni prav, kar vidi.

In čeprav jih zjutraj odneseš s posteljnino vred, ostanejo.

V glavi. Na jeziku. V občutku, da nisi bil najboljši človek, kar si lahko.

A imaš nov dan.

Pač – sanjal si, da si bumbar. Ampak si se zbudil.

In to šteje.

Čeprav ugotoviš, da če si kaj – si zagotovo bumbar.

Teleban življenja.

Sveti spis pravi: »Varuj svoje srce, ker iz njega izvira življenje.«

Tudi če si sanjal, da si ga malo pohodil.

Na koncu se vseeno nasmehneš. Sam sebi.

In obljubiš si, da boš naslednjič najprej poslušal – in potem renčal.

Če že sanjati, potem je treba to početi s stilom.

Itak vse mine – pa naj bo še tako zoprno.

In se potem spet pojavi. To tako je.

Sanje so realnost za resne začetnike, ne pa za sanjače.