Kolumna Primoža Kališnika: Onstranstvo d. o. o. – žur na drugi strani

Če ima človek mlajše prijatelje, stare recimo pol stoletja, in če so rojeni v istem letu, in to še na pomlad, si lahko obeta nekaj zaporednih veselic.

Take veselice so seveda zelo vesele, so pa tudi zdravilne – da veš, da imaš 15 let fore pred prijatelji, in da ko tu žuriraš, tvoja konkurenca po letih že spi.

Nekateri doma, nekateri pa so že v tistem podaljšanem spancu, ki se mu reče onstransko življenje.

No, saj ne, da bi si človek želel prehitro včlaniti v tak turizem, ampak o onstranskem življenju obstaja kar nekaj filozofskih in duhovitih misli, ki združujejo razmišljanje o smrti, večnosti in smislu življenja z zdravo mero ironije in humorja – po tuzemsko, seveda.

O smrti se torej lahko menimo tudi z rahlim nasmehom, upajoč, da avtorji misli, ki sledijo, te objave ne bodo zamerili.

Smrt je neskončen spanec brez sanj ali pa preselitev duše v drugo življenje. In oboje – pravzaprav – je dobro. Ne zaradi upanja, temveč zaradi umiritve. Ker tisto, česar ni mogoče razumeti, ni nujno grozljivo. Lahko je le tiho. Kot večer pred prvim snegom.

Smrt se nas ne tiče. Kajti dokler smo mi, smrti ni. In ko pride smrt – nas ni več. Preprosto, kakor da bi nekdo ugasnil luč v sobi, v kateri si se že zdavnaj nehal zadrževati. Človek je tu – potem ga ni – in svet gre naprej, kot da ni nič.

Smrt ni nasprotje življenja, temveč njegov del. In če bi življenje ne imelo smrti, bi izgubilo vsak pomen. Brez konca ni vrednosti, brez roba ni oblike. Očitno življenje ni le priprava na smrt, temveč tudi priprava na tisto, kar pride po njej – naj bo to nič, ponovitev ali nekaj popolnoma novega.

Smeh in strah sta si v tem primeru prav sumljivo blizu. Ne bojimo se smrti. Samo nočemo biti zraven, ko se zgodi. In ne nazadnje – nismo se bali, preden smo se rodili. Zakaj bi se torej bali potem, ko umremo?

Včasih se zdi, da je najbolj presenetljiva stvar po smrti ta, če se izkaže, da imajo prav tisti, ki se ves čas motijo. Ker, kdo bi si mislil, da lahko tudi napačni pridejo na cilj.

In če življenje po smrti obstaja, je morda edino, ki ga res doživimo, tisto, v katerem še vedno dolgujemo davke.

Energija, ki nas goni, ne izgine. Preoblikuje se. Morda to pomeni, da je smrt zgolj nova oblika bivanja. Morda je ležanje v miru brez skrbi, kot tihi nasmeh vesolja, ki pravi: dovolj je bilo.

Smrt mora biti čudovita. Ležati in ne imeti ničesar za delati. Navsezadnje večina ljudi živi življenje, ki se od tega komajda razlikuje.

Evo, tako o zadevi nekateri bolj originalni Zemljani. V glavnem so že na oni strani, pisali pa so nam še s te strani.

Seveda nas vse, ki imamo koga iz svoje posadke že na oni strani veselice, misli lahko navdajajo z žalostjo, kar je hudo. Dobro pa je, da je taka žalost tudi način razmišljanja.

Dokler mislimo, smo, a ne.

Razen če živiš v Sloveniji.

Tukaj nas vsi nategujejo kot dekle, ki na začetku svoje poslovne poti v dobri veri sprejme preveč in zahteva premalo. Mislim, seveda, na tiste, ki so se za tako pot odločile same.

Na začetku vsakega biznisa je treba začeti z nizkimi cenami in veliko veselja, sem ter tja pa storiti tudi kaj pro bono.

Čeprav se malo zajebavam, nisem v mislih niti malo žleht ali namenoma žaljiv – bi le zaključil tako, da dekleta spoznajo, da je v poslu dobrota sicer lepa, a da bo treba poslovati drugače.

Podobno izkoriščajo tudi nas. Eni in drugi. Enim in drugim referendum o penzijah pride hudo prav. Ljudje se ukvarjajo z bedarijo, ki je morda vredna par milijonov evrov, v ozadju pa se dogajajo svinjarije, ki so dvajsetkrat dražje, pa o njih nihče nič ne ve.

Jaz pa rečem: vsakemu privoščim dobro penzijo, tudi če si je ne zasluži povsem – ampak. A ne, če imaš ljudi v grobem rad, jim pogledaš skozi prste – če seveda že med delovno dobo niso bili preveč lepljivi.

Tokrat ne bom razglabljal, kako glupi so v primerjavi s kulturniki športniki, in da če bi vsi kulturniki garali toliko kot vrhunski športniki, bi bilo vsem lažje – bom le rekel, da se nam ne sanja, da rek zdrav duh v zdravem telesu ne drži.

To mi je razložil uglajen gospod, vrhunski patofiziolog in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Najprej je zdravo telo – in brez tega ni zdravega duha. Ker zdrav duh v bolnem telesu lahko živi, a tako življenje je ... nehvaležno.

Tudi sveti duh ne sodi v pekel – ker pekel ni kraj, kjer bi prebivalo tisto, kar je sveto. Kakor svetloba ne more obstajati v popolni temi, tako tudi duh, ki je zdrav, cel in prežet z resnico, ne more vztrajati tam, kjer ni prostora za milost.

In kakor to drži za duhovno razsežnost, tako tudi zdrav duh ne sodi v bolno telo. Ne zato, ker ga telo ne bi moglo sprejeti, ampak ker trpljenje mesa pogosto preglasi nežni glas duha. Zdrav duh išče ravnovesje, ne ujetništva. Tako kot ptica, ujeta v kletki, ne more dolgo peti, čeprav je pesem v njej.

Toda – včasih se prav v tem neskladju, ko zdrav duh biva v zlomljenem telesu, rodi največja svetloba. Ker takrat duh ne beži, temveč vztraja. In v tej tišini med bolečino in upanjem se rojeva nekaj, kar presega obe strani: novo razumevanje, da biti cel ne pomeni biti brez rane, temveč znati s to rano živeti – in ljubiti kljub njej.

To zadnje je redko.

Zato bi bilo dobro, da umetniki malo potelovadijo in razumejo, da na svetu niso sami, športniki pa se od umetnikov naučijo, kako si zvito z lobiranjem priigrati kakšen sold za penzijo več.

Za oboje je dovolj. In oboje je nujno in je del ene celote – celo pri nas.

Zakaj pa so nam mizerijo z referendumom o penzijah nastavili?

Da ne bi gledali tja, kamor bi morali.

Glede na to, kdo vse je že na oni strani, bi lahko rekli, da je onstranstvo trenutno precej bolje kadrovsko zasedeno kot Zemlja.