Kolumna Primoža Kališnika: Bogastvo iz zlatega zoba – Nein, danke*

Druga Švica, a ne, je bila mantra nekoč, še pred nastankom naše države in odmrtjem prejšnje, za katero smo verjeli, da je gnila do obisti. Kako gnila je bila, je relativno vprašanje, absolutno pa drži, da je gniloba nalezljiva.

Samo vprašanje je, katera gniloba je bolj gnila – tista, ki smo jo podedovali iz bivše države, ali tista, ki bi se ji pridružili, če bi postali druga Švica.

Krava Milka je dobra mrha in švicarski vojaški nož je tudi ok, a …

V varljivem zavetju nevtralnosti je Švica med drugo svetovno vojno vzdrževala tihe, a čvrste gospodarske tokove z nacistično Nemčijo. Za zidovi njenih bank, varnih pred bombami, a ne pred vestjo, je ostalo premoženje tistih, ki so odhajali – Judov, ki so v zadnjem hipu iskali nekakšno prihodnost, če ne zase, pa za svoje otroke. Odpirali so račune v upanju, da bo tisto, kar so ustvarili in prihranili, preživelo, tudi če sami ne bi.

A mnogi se niso vrnili. V taboriščih smrti ni bilo dokumentov. Tam ni bilo dedovanja. Ostale so le sence, izgubljena imena in številke na računih, ki so utihnili. Ko so svojci po vojni trkali na vrata bank, so jih tam pogosto pričakale molčeče pisarne in hladen pravniški jezik. »Dokaz smrti,« so rekli. »Neaktivni račun,« so zapisali. Banke so, zavite v tančico večne nevtralnosti, zanikale, da bi kar koli vedele, kar koli dolgovale.

Šele desetletja pozneje so se začele razpoke v tej zavesi. V devetdesetih letih so se oglasili novinarji, zgodovinarji, preživeli. Iz Amerike je pritisnil politični veter. Pod tem pritiskom je Švica odprla svoje arhive in obraz. Pokazalo se je: ne gre zgolj za molk ali pozabo – gre za načrtno zadrževanje resnice. Banke so aktivno oteževale vračilo. Človeški spomin je moral v boj z akti in paragrafi.

Razkrilo se je še več: da je Švica trgovala z zlatom, ki je bilo iztrgano iz življenj, iz ustnic, iz zob mrtvih. Zlatom, ki ga je nato pretopila, da bi zabrisala sledi.

V Švici je sicer res lepo. Na nekaj zlate podlage dobesedno ustnega izročila.

Tudi v Sloveniji je res lepo. Imamo prekrasno naravo, živo in neživo. Tista neživa je res zanimiva, po svoje je podobna tisti švicarski …

Tudi v Sloveniji je lepo. Imamo živo naravo, ki te objame, in neživo, ki te spomni, da je bilo pred nami nekaj, kar še zmeraj diha pod zemljo.

Tista neživa je prav posebna – kot švicarska tišina v bančnih trezorjih, le da je ta tukaj nasičena z zemljo in neizrečenim. Spomladi leta 1946 je britanski diplomat potoval po Jugoslaviji. Slovenijo je opisal kot najtežjo pokrajino – represivno in depresivno, kot bi med hribi samevale sence brez odmeva. Opozarjal je na povojna maščevanja, brez sodb, brez glasov obrambe. Enote Jugoslovanske ljudske armade so vodile ljudi proč – ne v prihodnost, ampak v brezpotja in jarke.

Od maja 1945 do začetka naslednjega leta so tiho padale množice. Brez sodišč, brez besed, zgolj s hitrimi odločitvami, ki so imele več veze z zmagovalno logiko kot s pravico. Umrlo je med 15.000 in 20.000 ljudi – domobranci, civilisti, begunci. Slovenija, mehka v svoji naravi, skriva več kot 600 grobišč, ki so dobesedno neživa narava.

Zdaj je jasno, zakaj bi bila Slovenija lahko druga Švica, a ne?

Jasno je, da mladih vsa ta groza ne zanima. A zakaj bi jih? Svet, v katerega so se rodili, jim dolguje lepoto, ne breme. Pa vendar – preteklost ni nekaj, kar bi lahko odvrgli kot star plašč. Ne umre. Samo ponikne. Vesolje, pravijo nekateri, stvari izravna. Da se red vzpostavi. Toda to ni red pravičnosti, ampak mehanike – hladne, nemoralne, zvezdnate logike, ki ne vpraša, kdo je bil otrok, kdo rabelj. Vesolje je brezbrižno. In prav v tem je (Camus) njegova absurdna veličina – in naša odgovornost. Mi, ne vesolje, smo tisti, ki si moramo zapomniti. Ne zaradi maščevanja, temveč da ne bi izgubili dostojanstva lastne zavesti.

Ko nove generacije pozabijo ali se jih ne dotakne, ni to njihova krivda – je pa izziv. Kajti človek (Hannah Arendt) je bitje spomina, skupnosti in razumevanja. In če izgubi stik z globinami, v katerih so drugi potonili, tvega, da bo nekoč sam stal na robu istega prepada – samo z novim imenom.

Tu je vesolje zajebano. Res. Ne razlikuje med starimi in novimi, ne razume pojma krivde ali nedolžnosti.

Zato potrebujemo filozofijo, zgodovino, sočutje. To nam lahko dajo dobre šole. To mora storiti država. Upam, da je čas, ko bo spoznala, da lahko preživimo le, če imamo vrednote.

Upati na vrednote oblasti, ki sama nima vrednot, temu se reče optimizem.

Kaj lahko storijo mladi? Recimo, da izločijo iz svojega kroga vse, ki nečloveško izkoriščajo tuje delavce. Ne le tiste temnejše polti, tudi ljudi iz nekdanje skupne države. No, saj se je to dogajalo že, ko je bila Slovenija še del tiste nekdanje zgodbe, a o tem se ni govorilo. Morda pa smo se tega že tako navadili, da se nam to zdi povsem v redu.

Nevtralnost morale nas starejših Slovencev je zanimiva, a ne?

In potem je krog sklenjen: Slovenija je druga Švica. Ampak po moje so mladi tam kul, da bodo dosegli odcepitev od take gnilobe. Sam mladim zaupam, da bo tako. Zaupam ne zato, ker so taki, kot smo bili mi, ampak ker bodo znali biti boljši, kot si mi upamo sanjati.

Mladost ni dolžna razumeti sveta, a ji moramo zaupati, da bo znala iz njega ustvariti nekaj, česar sami nismo zmogli.

* Ne, hvala