Kino Križanke: Babica pod zvezdami
Konec junija bo ljubljansko Poletno gledališče Križanke zaživelo v znamenju slovenskega filma. V štirih zaporednih večerih, od 26. do 29. junija, bo projekt Kino Križanke predstavil štiri ključne filme domače kinematografije, ki so se, kot pravi Peter Bratuša, eden od zaslužnih za dogodek, »pozabili postarati«. Ko pogledaš Petrov opus, vidiš več kot zgolj filme – vidiš svetove, ki so domišljeni, iskreno doživeti. Vidiš avtorja, ki zna zgraditi ton, ki ne povzdiguje glasu, a zareže globlje od krika. V času, ko se vse hitreje producira in še hitreje pozablja, Bratuša vztraja – pri zgodbi, likih, občutku. Kino Križanke je več kot zgolj poklon zgodovini. Je tiha obljuba, da bo film ostal med ljudmi. Bratuša je edinstven glas slovenskega filma: avtor brez nepotrebnega pompa, ki ve, da prava vrednost izhaja iz iskrenosti, ne spektakla. In medtem ko drugi odštevajo do dopusta, on snuje novo filmsko poglavje – s srcem, spominom in upanjem. »Delovno. Ekstremno delovno. Ampak meni je poletje pravzaprav najljubši čas za delo. Nisem med tistimi, ki nujno potrebujejo dopust in morje, tako da mi to res ustreza,« pove z nasmeškom, ko se dobiva na kavi ob Ljubljanici.
Čarobnost Križank
Prva postaja njegovega poletnega zemljevida je filmski cikel Slovenski filmi, ki so se pozabili postarati, in bo v okviru Festivala Ljubljana čez en teden zaživel v enem najlepših ljubljanskih prizorišč, Križankah. »Najprej se moram zahvaliti Festivalu Ljubljana in direktorju gospodu Brleku za posluh pobudi, da Križanke postanejo novo prizorišče za predvajanje filmov na prostem. Kaj je lepšega, če so to še slovenski filmi, ki so prave klasike!« pove z očitnim ponosom. »Filmi so izbrani po dveh kriterijih: ob začetku so imeli publiko in še vedno jo imajo. Torej, to so filmi, ki še vedno nosijo relevantne emocije, ne glede na leto nastanka,« pojasni nabor. Pri tem ni želel le slediti prepoznavnosti, temveč vzpostaviti emocionalni most med preteklostjo in današnjim časom. »Izbiral sem filme, ki so preživeli preizkus časa, ki so jih ljudje z veseljem gledali ob nastanku in jih še vedno z veseljem gledajo danes. Zagotovo izbrani filmi niso edine tovrstne slovenske klasike, zato upam, da bo Kino Križanke postal tradicionalni dogodek ob začetku Festivala Ljubljana in si bomo letos in v prihodnjih letih ogledali še mnogo izjemnih slovenskih filmov najrazličnejših žanrov.« V tem duhu Kino Križanke ni le novi filmski cikel, temveč prostor čustvene prenove. »Gre za slovenske zimzelene filme – torej tiste, ki jih večina pozna, nekateri mlajši pa jih morda še niso videli.«
Izbiral sem filme, ki so preživeli preizkus časa, ki so jih ljudje z veseljem gledali ob nastanku in jih še vedno z veseljem gledajo danes.
Ideja ni vzniknila čez noč. Ima svoje korenine – v osebnem spominu in kolektivni želji po doživetju filma na prostem, v skupnosti. »Križanke sem prav v filmski 'vlogi' spoznal ob premieri Gajinega sveta 2 pred tremi leti. Občutek, ko gledaš film skupaj s 1500 navdušenimi gledalci, je neponovljiv. In zato sem želel, da tudi drugi doživijo to čarobnost Križank.« V nostalgiji pod zvezdami se bodo zvrstili Vesna (1953), Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica? (1982), Babica gre na jug (1991) in Jebiga (2000) – vsak film iz svojega časa, a vsak s prepoznavnim srčnim utripom. »Emocije, definitivno emocije. Tiste univerzalne, pa vendar posebne, vezane na neki določeni čas. Kako lahko zgodbo Vesne iz leta 1953 še vedno z lahkoto pogledamo? Zaradi sposobnosti pripovedovanja tistih večnih zgodb, večnih emocij.«
Brezčasna zgodba
V ospredju tretjega večera bo prav Bratuši izredno ljub film – Babica gre na jug, pri katerem je sodeloval kot direktor fotografije. Nosi ga v poklicnem in osebnem spominu. »To je moj srčni projekt. Prvi film, pri katerem sem sodeloval. Skupaj z režiserjem Vincijem Voguom Anžlovarjem in Tomažem Strletom smo ga naredili, ko sem bil star 28 let. To je bila moja prva prava produkcija,« pove in doda, da so snemali po osamosvojitvi in da se v njem že čuti duh svobodnejšega ustvarjanja. »Postal je kultni.« Tudi zato, ker je znal ujeti nekaj redkega – trenutek, ko se vsi filmski elementi ujamejo v brezčasno zgodbo. »Nekateri filmi zmorejo združiti in povezati prave igralce, prave ustvarjalce v pravem trenutku z zgodbo, ki je bila po eni strani neobičajna in presenetljiva, po drugi pa tako osebna in topla. Na like in zgodbe, na čas v tisti zgodbi smo se lahko navezali takrat, z lahkoto si obudimo spomin in nam je še vedno blizu danes.«
Ko se zamisli nad tistim časom, spregovori o procesu ustvarjanja, ki nikoli ni bil preprost – a je ravno iz napetosti pogosto nastalo nekaj pristnega. »Snemanje je vedno neke vrste urejen kaos, še posebno če imaš premalo denarja. Vendar se iz takega kaosa lahko rodi nekaj lepega. In pri Babici se je.« Z Vincijem sta pri tem projektu ustvarila izjemno ustvarjalno dinamiko. »Kot ogenj in voda, ko sva delala, zasebno pa prijateljsko, še posebno v zadnjih letih.« In čeprav Vincija ni več med nami, je njegov duh močno prisoten. »Mislim, da je še vedno nasmejan tam zgoraj. Vinci je sodeloval pri prenovi do zadnjega, ko smo iskali japonsko kopijo, ko nam je uspelo digitalizirati film … Ponosno ga zastopam, kot je želel, pri novem življenju Babice.« Zdaj bo prvič prikazan v obnovljeni digitalni verziji – tudi zaradi vztrajnosti tistih, ki verjamejo, da se spomin ohranja skozi skrb. »Stari filmski trakovi razpadajo, plesnijo. Z Babico ni bilo preveč težav, ker smo imeli le štiri kopije in negativ ni bil preveč poškodovan. Težava pa je bila, ker so Japonci lastniki filma. Na srečo je bila vodja na RTV Neli Vozelj dovolj vztrajna in se je obrnila na slovensko ambasado v Tokiu. Uspelo ji je najti film.«
Snemanje je vedno neke vrste urejen kaos, še posebno če imaš premalo denarja. Vendar se iz takega kaosa lahko rodi nekaj lepega.
Človeško ranljiva, a junaško vztrajna
A Bratušev pogled ni zazrt le v preteklost. V tem poletju nastaja novo poglavje – tretji del Gajinega sveta. »Po koncu Gajinega sveta 2 je bilo najpogostejše vprašanje občinstva: 'Kdaj bo pa tretji del?' Takrat se nama je s Špelo zdelo, da se to ne bo zgodilo. In ker sem že marsikdaj požrl besedo, sem bil takrat pametno tiho. In po letu dni sva se s Špelo vedno pogosteje vračala h Gaji in njeni zgodbi odraščanja.« Tokrat bo zgodba bolj dinamična, z ostrino aktualnih družbenih tem. »Svet se vedno bolj divje vrti. Z veseljem bi si izbral kakšno drugo temo, ampak naraščanje nasilja vseh vrst prav sili v ospredje. Zato sva se osredotočila na vrstniško nasilje in na tisto najhujše – vojno in njene posledice. Vse skupaj se zdi oddaljeno, dokler ne postane osebno.«
Kljub težki tematiki ostaja Gaja junakinja, ki jo imajo gledalci radi prav zato, ker ni popolna, temveč resnična. »Mislim, da so jo sprejeli za svojo tako otroci kot odrasli ravno zato, ker je človeško ranljiva, obenem pa junaško vztrajna. Živi po tistih vrednotah, ki bi si jih vsak starš želel za svojega otroka.« Vsak novi film v seriji je priložnost, da rasteta tako lik kot avtorski glas. »Otroci hodijo po svetu z odprtimi očmi in ušesi in zaznavajo več, kot si mislimo. Zato je treba v filmih nagovoriti tudi najresnejše teme, vendar na ustrezen in zrel način. Gajina zgodba tudi v tretjem delu ostaja v okviru mladinskega žanra, zabavna in napeta, vendar se, tako kot odrašča Gaja, spreminja tudi ton nagovora.«
Scenarij je skoraj zaključen, a ostaja odprt, živ material, ki se prilagaja igralcem in trenutku. »Tam se vedno pokaže še kakšna druga možnost interpretacije, in to tudi z veseljem zapiševa.« In če bi imel neomejena sredstva, brez omejitev, kaj bi posnel? »Najraje bi govoril o odnosih. Itak. Recimo nekakšno nadaljevanje Prebujanj z več sredstvi. Ja, to bi bilo izjemno.« Zato letošnje poletje ni le sezona projektov. Je poklon preteklosti, refleksija sedanjosti in tiha, trdna obljuba prihodnosti. Skozi obnovljeno Babico, akcijsko Gajo in slike, ki jih prinaša Kino Križanke, Bratuša ohranja tisto, kar v resnici šteje največ: moč zgodb, ki nas ne le zabavajo, temveč tudi oblikujejo.
