Katmandu, svetovljansko mesto z elementarnim načinom življenja
Po stari legendi naj bi sredi rodovitne doline, v katero se stekajo reke s Himalaje, nekoč ležalo veliko jezero po imenu Nagdaha. V želji, da bi Nepalcem zagotovilo ugodne razmere za življenje, je hindujsko božanstvo Bodisatva Mandžuši v jezero pomočilo svoj meč in s tem povzročilo, da je jezero odteklo. Na mestu nekdanjega jezera je pred dvema tisočletjema zraslo prvo naselje. To je bolj ali manj životarilo do leta 1767, ko je imperij Gorka sprožil odločilno ofenzivo in z zmago pri Kirtipuru združil nepalska plemena v današnjo državo. Šah Prithvi Naradžan je za prestolnico naslednje leto izbral Nepal in od takrat je mesto samo še raslo. Kljub temu je bil Katmandu še pred dobrim stoletjem le majhno mesto ob vznožju Himalaje. Potem je prišlo do skokovite rasti prebivalstva. Vedno več kmetov brez zemlje se je priselilo v mesto, to je zraslo prek vseh meja. Pogoltnilo je druga kraljevska mesta, kot sta Patan in Bhaktapur, in postalo čisto prava prestolnica tretjega sveta, ki s svojo širšo okolico šteje skorajda šest milijonov prebivalcev.
Velika večina Evropejcev pride v Nepal prek Katmanduja in ga ima za izhodišče za svoja potovanja po Himalaji. Kljub temu se splača ogledati center mesta, ki je živ spomenik veličine nekdanjega kraljestva. Nepal je po stoletjih vladavine naslednikov prvega šaha v prejšnjem desetletju postal republika. Kraljevsko družino je v največji meri pokončal užaljeni princ, kraljev sin, ko se ni smel poročiti z izbrano nevesto. Brat zadnjega kralja, ki je kot edini preživeli prevzel prestol, je pokušal vladati z železno roko. A je to povzročilo maoistično vstajo in množične proteste, ki so ga prisilili k odstopu.
Velika večina Evropejcev pride v Nepal prav prek Katmanduja in ga ima za izhodišče za svoja potovanja po Himalaji.
Neznosna promet in gneča
Mesto je vsekakor vredno ogleda. Z nekaj potrpljenja, seveda. Paziti je treba na neznosen promet, oblake prahu, ki se dvigajo z netlakovanih ulic, neverjetno gnečo, potepuške pse in opice ter infrastrukturo, ki niti približno ne dohaja potreb hitro rastočega prebivalstva. Pa na kupe smeti, ki ležijo vsepovsod.
Nepal danes velja za sekularno republiko, kjer je vera ločena od države. Še pred desetletjem ni bilo tako. Bil je edina država, kjer je bil hinduizem državna vera. A se kljub temu na terenu ni kaj dosti spremenilo. Katmandu v največji meri naseljujejo hindujci, ki so razdeljeni na številna plemena, ki žive v mestu. Ti se spet delijo na pripadnike brezštevilnih kast. Manjšino prebivalstva v mestu predstavljajo budisti; budizem se je razvijal vzporedno s hinduizmom in se z njim dostikrat dobesedno prepletel.
Srce predstavljajo trg Durbar, bližnje poslovno središče in del mesta, namenjen turistom, ki je tudi najbolj urejen. Druga za drugo si slede številne opečnate zgradbe: nekdanja kraljevska palača, stavbe ministrstev, hindujski templji. Morda najbolj zanima zgradba je Bhaktapur Durbar, kjer živi Kumari Devi, živo utelešenje hindujske boginje Taleju.
Vsakih nekaj let po posebnem, strogo predpisanem postopku izberejo nekaj let staro deklico. Glede na njene fizične in duševne lastnosti ter sposobnost prepoznati predmete njene predhodnice, jo spoznajo za utelešenje boginje Taleju. Odpeljejo jo v Kumari Devi, kjer dekletce v nekakšni zlati kletki preživi naslednje desetletje. Njena edina naloga je, da se tu in tam pokaže vernikom in sodeluje v verskih ceremonijah. Njena vloga ni stalna, konča se, ko dobi prvo menstruacijo. Takrat jo vrnejo staršem v običajno življenje in izberejo novo dekletce.
Paša za oči in brbončice
Leta 2015 je Katmandu prizadel silovit potres. Številne palače iz žgane opeke je pošteno zdelal in so še danes podprte s tramovi. Po pravici povedano se posledic potresa drugje po mestu ne vidi kaj dosti. Tudi zato, ker je t. i. moderni del mesta ves čas v združeni fazi gradnje in razpadanja in se razlike z nekaj cinizma niti ne opazi.
V Katmanduju se splača obiskati še najmanj tri izredno zanimive kraje. Prvi je Svadžambunat, kjer stoji orjaška Budova stupa. Velja za drugo največjo na svetu. Takoj za tisto v Yangonu v Mjanmaru. Drugi kraj je budistično svetišče na griču Cengunanajan, s katerega se odpre lep razgled na mesto. Tretji je nekoliko morbiden: to je Pašupatinath, mestni krematorij. Na obrežju strahovito umazane reke sežigajo trupla in njihov pepel, pa tudi še čisto ohranjene dele teles, stresajo v reko. Vse skupaj od daleč deluje kot nekakšen sejem z množico obiskovalcev, gostijami pogrebnikov in svojcev ter množico sadhujev, svetih mož, ki se motajo naokoli.
Katmandu je vsekakor drugačen. Po eni strani svetovljansko mesto, ki ga obiskujemo popotniki z vsega sveta. Po drugi pa mesto tretjega sveta, ki te iste obiskovalce preseneti z elementarnim načinom življenja, ki se še kako ohranja v tretjem svetu. Je mesto, ki je paša za oči, ušesa, brbončice, ki uživajo v orientalski hrani, dostikrat tudi preizkušnja za nos kot posledica prenaseljenosti. Vsekakor pa je zanimiva izkušnja in vredno ogleda.
Priporočamo
Predstavitvene informacije
Komentarji:
Priporočamo
