Moj kraj, moj raj: Kaj če bi prišel šejk in rekel, tu imate 100 milijonov?
Ko si vzame čas za sprehod po svojem Piranu, izbira poti, ki vodijo kar se da blizu morja, mimo ribiških bark v mandraču, na pomol, tja do svetilnika. Ob tem mu pogled zaplava proti lesketajočemu se morju. Počasen korak mu zastaja ob številnih srečanjih s someščani, s katerimi široko nasmejan rad poklepeta. Še zlasti s tistimi, ki jim ni vseeno za mesto. Tudi slikovite piranske uličice in trgi, ki ga spominjajo na navihano mladost ter na čase njegove generacije otrok cvetja, so ga veseli. Po njih ne hiti, saj se za mediteransko kulturo to ne spodobi.
Slobodan Simič - Sime, 67-letni Pirančan, je srečnež, ki mu je z vztrajnostjo, strokovnim delom in ljubeznijo do morja uspelo življenje ter delo zliti v eno. Rodil se je v Somborju v Srbiji, a že od prvega leta živi v Piranu. Po končani srednji pomorski šoli in diplomi na fakulteti za organizacijske vede v Kranju se je kot projektant telekomunikacijskih sistemov zaposlil v Iskri. Računalništvo in informatika sta mu ostala pri srcu, a zrelo dobo svojega življenja posveča morju in našemu obmorskemu biseru. Pirančani pa ga poznajo in cenijo kot strokovno podkovanega zbiralca, raziskovalca, fotografa in avtorja vrste projektov, povezanih z morjem. Izdal je več vodnikov, zbornikov in strokovnih knjig, skupno več kot 50 zanimivih del.
»Morje me ne privlači toliko kot sila pester ekosistem, ampak kot njegov pomen za mediteranski način življenja, za njegovo kulturo, tradicijo. To je nekaj posebnega, saj se v obmorskih mestih vse dogaja zunaj, vsi se v sobivanju poznajo in srečujejo, vzamejo si čas za kavico, bevando, petje. Skratka: za sproščeno druženje, ob vsem pa kažejo svojo navezanost na morje. Ali se kaj motim, če rečem, da imajo to sila radi tudi poletni obiskovalci morja, turisti, ki v piranski sproščenosti preživijo prijeten teden ali dva,« pravi.
Sredozemska obala je imela nekoč čudovita ribiška, obrtniška ali trgovska mesta, ki so z razvojem začela izgubljati svojo zunanjost in dušo. Simič je na to opozarjal že v 80. letih prejšnjega stoletja, 2008. pa se mu je porodila zamisel, da s prijateljema in somišljenikoma Tomijem Brezovcem in Vinkom Oblakom ustanovi Zavod za revitalizacijo mediteranske kulture Mediteranum.
Začela se je bogata založniška dejavnost Mediteranuma, spremlja jo večletna organizacija domoznanskih večerov in prireditve Živeti z morjem. Omenil bi še javno gradnjo batane ob mandraču in vodene sprehode po fotografski razstavi na trgih in ulicah mesta, ko so udeleženci lahko spoznali pol stoletja piranskih sprememb,« poudari Simič.
Poplave so kot meduze
in ciplji
Piran ima šarm, a tudi nemalo težav. Vsem so znane njegove desetletja stare zagate s parkirnimi prostori in prometom, ki jim ni videti konca. Marsikakega gosta odženejo, najbolj pa spravljajo v obup domačine. Mnogi se izselijo in ob tem resda dobičkonosno prodajajo svoje nepremičnine, ki pa se največkrat spreminjajo v apartmaje. Tisti, ki še vztrajajo, ostajajo brez trgovin, bank, obrtnih delavnic ... Meščani so kritični do posegov v mesto, spomnimo na odstranitev dvigala za barke, na fasado Benečanke, zamenjavo starih kamnitih tlakov po ulicah z asfaltom, obnovo pomola, sedanje zdrahe okoli oddaje edine mesnice in obnove pročelja Teatra.
»S Piranom se je treba ukvarjati bolj načrtno. Končno bi se moralo nehati govoriti samo o Piranu kot turističnem mestu. Razmišljati moramo o sredozemskem mestu, in to ne samo zaradi morja in šarma njegove arhitekture, temveč zaradi domačinov. Drugo je, kaj si želi kapital in še kdo. S Piranom nisem zadovoljen, in to po vseh ključnih parametrih, ki veljajo za neko mesto. Smo zastrupljeni z denarjem in tako se kleti predelujejo v apartmaje in zdaj se naenkrat pojavlja problem poplave morja. Jaz sem preživel veliko večje poplave, kot so te zadnja leta. Naj me nehajo hecati s protipoplavnim zidom. Ne morejo me prepričati, da Piran tone, da se morje zadnja desetletja dviga, ker tega ne vidim. To, da so poplave, je novembra, decembra ali januarja normalno, tako kot so za posamezna obdobja značilni meduze, ciplji, menole, nevihte ali tramontane. So cikli in enkrat je tega več, drugič manj. Za ograditev takega mesta moraš imeti temeljite analize, argumente, ki stojijo. Ta problem imajo kljub sofisticiranim zapornicam tudi Benetke in druga mesta ob morju. Kaže pa, da ljudje nimajo več spomina, da so bile poplave nekoč in da še vedno so nekajkrat na leto normalne. Leta 1963 je morje prišlo do naše hiše, ki je v drugi vrsti, leta 1969 pa je bilo v hiši 10 cm vode,« je kritičen naš sogovornik.
»Na prvem mestu je avtentičnost Pirana. Nekateri pravijo, da je za protipoplavni zid na voljo 16 milijonov, ki jih je treba izkoristiti. Kaj če bi prišel neki šejk in rekel, tu imate 100 milijonov, da zrušite stolp ob cerkvi in tam zgradite sodoben hotel? Ali bi to zagrabili? Ali sploh vemo, kaj želimo? Ponavljam: na prvem mestu je avtentičnost Pirana, ki je neprecenljiva.«
Svetovna posebnost
Simič pravi, da je zunanja lepota Pirana tako pomembna kot njegova notranja lepota. »Povsod v svetu se varuje obe, le da je notranja avtentičnost oziroma kultura manj prepoznavna. Pri nas poudarjajo predvsem zunanjo lepoto. In zdaj imamo težavo, da se mesto prazni, ker ne daje domačinom, kar vsak dan potrebujejo. Piran pogreša perspektivo, ta seveda ne more biti v proizvodnji ali industriji. Tega niti nima kam postaviti, zato so predvsem za mlade potrebni novi obeti. Prostori zanje niso problem, saj se nepremičnine vedno prodajajo in so tako na voljo. Mladi bodo vrnili ljudi v mesto. Zadeva je preprosta. Mesto ni število njegovih občanov, marveč število dejavnosti v njem. Za slednje pa so potrebni znanje, inovativnost in podjetnost. Če tega ni, je tako, kot je trenutno. Če bi imel Piran na primer več muzejev, galerij, ateljejev, šol, butičnih podjetij, programerskih hiš in kulturnih ustanov, bi se domačini lahko tu zaposlovali, mesto bi imelo perspektivo in obiskovalci bi vanj prihajali tudi pozimi.«
Ko omeni piransko dediščino in muzeje, se naš sogovornik vznemiri. Zavod Mediteranum je namreč valilnica idej zanje in tudi njihov ustvarjalec. Leta 2011 je Piran postal eno redkih mest v Evropi, kjer si lahko v edinstvenem muzeju na svetu ogledamo hišice mehkužcev z vsega sveta. To je razstava skoraj 3000 najrazličnejših apnenčastih lupinic školjk, polžev in fosilov. Med njimi je celo nekaj deset takih, ki jih ni mogoče videti nikjer drugje. Je prvi in edini muzej školjk ter polžev pri nas ter daleč naokoli. Tudi v svetu so redki.
Je v zgradbi ob Tartinijevem trgu in skupaj z Akvarijem, Pomorskim muzejem in Potapljaškim muzejem utrjuje našo morsko tradicijo. »Muzej leže zlata jajca občini, imamo pa hude težave s prostorom. Po številu skoraj 20.000 obiskovalcev je za akvarijem s 40.000 obiskovalci drugi na Obali. Ne dobivamo pa nobene podpore, težava so premajhni prostori, ki jih imamo v najemu. Iščemo večje, želeli bi si tudi podpore lokalne oblasti, da bi ga razširili, saj se je dobro prijel in imamo razstavljenih le 10 odstotkov naše zbirke,« se priduša Simič.
Muzej torbic in galerija maket
Pred leti je Zavod Mediteranum v mondenem Portorožu odprl Muzej torbic in modnih dodatkov. »Vsi so bili navdušeni, a smo iskali primernejši prostor zanj in smo ga bili na koncu prisiljeni zapreti. Tako čaka na boljše čase. Enak problem že vrsto let spremlja pobudo za muzej turizma. Opatija ga je dobila in nas je prehitela. Tudi Bled nas bo verjetno prehitel, mi pa se hvalimo, da je Občina Piran naša najbolj turistična občina. Intenzivno delamo na njem, a se žal z menjavo županov nič ne spremeni. Eksponati se nabirajo po depojih, vsi idejo podpirajo, a nikjer ne pridemo skupaj. V Piranu je skupaj z zelo mirnim zaledjem vse na kupu, a očitno ne znamo razmišljati. Pomembni so ljudje in bojim se, da so tisti, ki ustrezno razmišljajo o turizmu, že odšli. Intelektualcev je vse manj, delajo se napake, tisti, ki bi dodali novo vrednost, odhajajo. Te napake so narejene zaradi nepoznavanja problemov tega prostora, na katerega so ljudje vse manj navezani,« je prepričan Simič.
Je pa maja Piran po zaslugi Mediteranuma dobil novo malo galerijo maket tradicionalnih plovil Istre. V merilu 1 : 10 so na ogled kar v kleti Simičeve hiše, v kateri so nekoč gradili batane in druga manjša plovila. Tako galerija na svoj način obuja spomin na te gradnje. Razstavljenih je 12 modelov barkin, maon, topov, logerjev, bragocev in seveda batan. Vse je izdelal Simič in so do potankosti oziroma zadnjih detajlov pomanjšane kopije pravih. Med njimi so tudi napol odprte, tako da se vidi njihove tehnične in konstrukcijske značilnosti. So nadvse poučne in namenjene ohranjanju te neprecenljive tehnične dediščine.
V galeriji je predstavljeno tudi ladjedelsko orodje s pripomočki, na voljo je strokovna literatura, ki je plod štiridesetletnega Simičevega raziskovanja tradicionalnih plovil Istre, prostor pa je namenjen tudi centru znanj modelarstva.
