Jezikovni nasveti: Prejmite najlepše pozdrave

Kako lepo je bilo včasih, ko smo v poštni nabiralnik pred vrati dobili razglednico ljubih prijateljev s kakšnih počitnic ali pa celo kar tako, ker so se spomnili na nas, in se je besedilo začelo: »Prejmite najlepše pozdrave iz …« Na to pomislim vsakokrat, ko slišim športnega novinarja Saša Jerkoviča, ki svoj vklop začne z besedami: »Prisrčno pozdravljeni!«

21. novembra celo zaznamujemo dan pozdrava, ki spodbuja ljudi po vsem svetu, da se med seboj pozdravijo in si izkažejo prijaznost. Na ta dan naj bi pozdravili najmanj 10 ljudi. Včasih smo mulci v majhnih krajih pozdravili vsakogar, ki smo ga srečali, sploh pa starejšega. Občasno to še doživim – samo da sem jaz tista, ki ji je namenjen spoštljivi dober dan. Po navadi odzdravim z nasmehom in verjetno ne morem skriti, da se še nimam za starejšo.

Obstaja nekaj pravil. Pozdravimo jasno in glasno, in to ob vstopu v prostor, osebo gledamo v oči, vedno odzdravimo, če nas kdo pozdravi. Lahko pa se še nasmehnemo, in neverjetno je, kako pogosto dobimo nasmeh tudi nazaj. Ali pomahamo, če smo na drugi strani ceste, denimo. Nekje sem prebrala, da je mahanje z odprto dlanjo univerzalna gesta, ki je morda izšla iz tega, da so si popotniki ob naključnih srečanjih že na daleč tako izkazovali nesovražnost, češ, ničesar ne skrivam v roki, prihajam v miru. Bi kar verjela.

Običajno pa mahljaj spremlja kak medmet, lahko je čisto kratek ali pa podaljšan skoraj v pesem: hoj, hooooj, ojla, oj, tudi samo o.

In še nekaj o slovesu. Kako lepa beseda je slovo. Podaj mi roko v slovo – kar vidim žalosten par kot v črno-belem filmu, stojita pod cvetočo češnjo, in on to res reče, ona zajoče. Hudo je tudi, če kdo odide brez slovesa. Ostanejo vprašanja, samota, negotovost. Ali pa ko pride ura slovesa. Ko se izteče življenje. Je res vse žalostno v zvezi z odhajanjem? Ne, lahko se gre tudi na lepše, na boljše, novim zmagam naproti.

Dokler se ne snidemo spet.

Pišite na lektura@slovenskenovice.si.

Moni Malovrh, univ. dipl. slov.