Jezikovni nasveti: O imenih prebivalcev krajev in držav

Zapisovanje imen prebivalcev krajev in držav je včasih povsem preprosto. Prebivalec Ljubljane je Ljubljančan, prebivalec Rašice Rašičan, prebivalec Novega mesta Novomeščan. Kako pa bi poimenovali nekoga, ki živi v Izoli? Izoljan, Izolan ali Izolčan? Ker vsi primeri niso mačji kašelj, si bomo ogledali bolj zapletene.
Slovnica navaja sedem obrazil, ki končujejo naziv prebivalca. To so pripone: -ov/-ec (Nemec), -ejec (Aramejec), -anec (Pakistanec), -an (Norvežan), -ar (Madžar), -ež (Anglež), -oz (Francoz), -čan (Koprčan).
Težji primeri
Imena prebivalcev iz krajev, ki vključujejo dve sestavini, so malce težja. Pišemo jih z veliko začetnico in skupaj. Vrstne pridevnike, ki so izpeljani iz teh imen, pišemo z malo začetnico.
Kadar obstajata dvojnici, nenapisano pravilo pravi, da je treba uporabljati tisto ime, ki ga prebivalci uporabljajo sami zase.
Tudi simbolna poimenovanja pišemo z veliko začetnico. Janez (Kranjec, Slovenec), Švab (Nemec), Jenki (Američan). Če boste pred ime prebivalca dodali predpono ne-, ime zapišite z veliko začetnico, npr. Neljubljančan.
Jezikoslovci so se pri vprašanjih prebivalcev naslonili na leksikon Slovenska krajevna imena (CZ 1985). Sicer pa za tvorjenje imen prebivalcev držav ni enega pravila, a je z malo truda in iznajdljivosti mogoče izpeljati prav vsa.
Pišite nam na lektura@slovenskenovice.si
Tamara Rojc, prof. slovenščine