Janez Slavič: odraščal in živel je med konji (FOTO)
Ko je pred dnevi na Brdu pri Kranju potekala 58. podelitev Bloudkovih priznanj za leto 2022, je bil med prejemniki tudi znani Prlek mag. Janez Slavič. Dolgoletni predsednik Kasaškega kluba Ljutomer, ki je odraščal in živel med konji, kmetovalci, a tudi med športniki, gospodarstveniki in politiki, je na predlog KK Ljutomer prejel Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu! V obrazložitvi visokega priznanja so med drugim zapisali, da je mag. Janez Slavič s svojim športnim udejstvovanjem na področju kasaštva v Sloveniji prvi in najbolj zaslužen, da je ta šport še vedno na visoki ravni v slovenskem in evropskem merilu. Pod njegovim predsedovanjem se je nadaljevala tradicija prleških prednikov, ki so bili ves čas na tekmovalnih stezah v domovini in tujini. Slavič je vodenje Kasaškega kluba Ljutomer prevzel leta 1992 in ga nasledniku predal 30 let pozneje.
Na njivo, ne v sulki
Slavičeva rodbina iz Grab in Ključarovcev je vseskozi skrbela za rejo kasačev, ki še danes dosegajo izvrstne kilometrske čase na tekmovalnih stezah doma in v tujini. Ludvik Slavič z Grab, brat Jankovega dedka, je vzredil veliko odličnih kasačev, ki so zmagovali na najzahtevnejših derbijih. Slavičevi iz Vučje vasi so konje redili za delo na kmetiji. »Tako kot vsi Slaviči smo bili tudi v naši družini rejci konj kasačev. Oče se je preizkusil v dirkah, a je hitro odnehal. Sam nisem nikoli sedel v sulki.« Je pa konje vzljubil in so mu zaznamovali življenje.
Kot pravi, se je vse življenje učil in izobraževal, med drugim si je leta 1999 na Univerzi v Ljubljani z delom Izvor travno-deteljnih mešanic v Ščavniški dolini pridobil naslov magister znanosti. »S svojim znanjem sem poskušal izobraževati tudi študente. Tako sem bil dvakrat izvoljen za izrednega učitelja na Visoki kmetijski šoli v Mariboru, kjer sem predaval metodiko pospeševanja kmetijstva.« Nikoli pa ni pozabil korenin in kmečkega življenja. »S sestro Marijo, ki jo kličemo Mira in živi v Radencih, sva pomagala pri kmečkih opravilih. Vse življenje sem bil vezan na zemljo in delo na kmetiji. S konji sem se srečal v mladosti, s konjsko dvovprego sem oral, branal, sejal in vozil. Ves čas smo imeli v hlevu štiri konje, ki so nam bili v pomoč pri vsakodnevnih kmečkih opravilih, služili so tudi za prevoz do našega vinograda, ki smo ga imeli v Veličanah, v bližini Jeruzalema. Štiri ure vožnje smo potrebovali s konji do vinograda. Za naše starše ni bila preveč prijetna, otroci pa smo uživali.«
Pomemben muzej
Ko je živel in delal v Gornji Radgoni, je pomagal pri organizaciji kasaških dirk na stezi v Športnem centru Trate, od leta 1992 do danes pa je zapisan klubu iz središča Prlekije. Veliko se je postorilo v času njegovega predsedovanja, člani kluba pa so nadaljevali tradicijo prednikov in bili ves čas v ospredju na tekmovalnih stezah.
»Tekmovalni dosežki niso moja zasluga, morda le toliko, da se je pod mojim vodstvom in ob prizadevnosti članov upravnega odbora, seveda ob pomoči sponzorjev, organiziralo v Ljutomeru tudi do deset tekmovalnih dni, na katerih so naši rejci in tekmovalci lahko preizkusili pripravljenost svojih konj.« Številne zmage članov ljutomerskega kluba na največjih in najpomembnejših rejskih dirkah so zabeležili v minulih treh desetletjih. »Naredil bi napako, če bi izpostavil le en uspeh. Veselim se vseh zmag naših članov, prav tako zmag ljutomerskega kasača v lasti članov drugih klubov. Še najbolj mi v spominu ostane dogodek, ko nekdo slavi prvič v karieri.«
Pod Slavičevim vodstvom so na hipodromu v Ljutomeru izvedli številne infrastrukturne projekte. Leta 1993 so postavili manjšo tribuno za tehnično osebje in goste, leto pozneje, ko je Ljutomer gostil evropsko prvenstvo amaterskih voznikov konj, še pokrito tribuno za okoli 1000 gledalcev, ves čas so posodabljali stezo, ki danes daje vrhunske kilometrske dosežke, leta 2010 so bili zgrajeni sodobni hlevi, štiri leta pozneje nov skedenj, ves čas pa so posodabljali klubske prostore, v katerih je od leta 2012 kasaški muzej. »Hipodrom je urejen in daje odlične razmere za trening, tekmovanje in organizacijo kasaških dirk,« pove Slavič, ki veliko svojega časa nameni promociji ljutomerskega kasača, reje in kasaških dirk v Prlekiji. »Za ohranjanje bogate kulturne dediščine smo organizirali številne razstave. Vrsto let smo prisotni na radgonskem kmetijsko-živilskem sejmu, na posvetih in raznih srečanjih pa smo izpostavljali pomen reje teh plemenitih živali. Za zanamce je ključen projekt ureditev muzeja, v katerem je več kot tisoč eksponatov iz preteklosti, ki so nam jih darovali rejci in tekmovalci. Muzej, ki je pomembna turistična točka v Ljutomeru, obišče veliko ljudi, tudi taki, ki se ne morejo načuditi, kakšno preteklost imajo naš klub, reja in organizacija kasaških dirk v središču Prlekije.«
Stave države nič ne stanejo
Slavič, ki danes živi v Središču ob Dravi, od koder prihaja njegova žena Zdenka, širši javnosti ni poznan le kot predsednik Kasaškega kluba Ljutomer. Po končanem šolanju se je najprej zaposlil v takratnem Kmetijskem kombinatu Gornja Radgona, ko se je leta 1979 Kmetijska zadruga Radgona izločila iz kombinata, je postal direktor zadruge in jo vodil do sredine leta 1986. Julija istega leta je bil izvoljen za predsednika izvršnega sveta v Gornji Radgoni. Več mandatov je bil občinski svetnik, dva mandata tudi podžupan Gornje Radgone. Deloval je predvsem na področju kmetijstva, saj je bila takratna skupna občina v veliki meri kmetijsko območje. Med drugim je bil tudi direktor Živinorejsko-veterinarskega zavoda Murska Sobota, med letoma 2001 in 2006, ko se je upokojil, pa direktor KGZ Murska Sobota. Z ženo imata sina Marka in hčerko Romano. Ta je učiteljica v Gornji Radgoni, Marko, ki je vrsto let delal kot kmetijski svetovalec v Kmetijsko-gozdarskem zavodu Murska Sobota, pa z družino skrbi za Slavičevo kmetijo v Vučji vasi in se ukvarja z ekološko pridelavo.
Se bo Slavič po treh desetletjih vodenja KK Ljutomer povsem umaknil iz tega športa? Odgovor je: ne. Ostal je član upravnega odbora, s svojimi bogatimi izkušnjami in premišljenostjo bo svetoval mlajšim. Prihodnost kluba in reje kasačev je svetla. Nekoč, ko so konje redili predvsem za delo na kmetiji, je bilo kasačev bistveno več. Danes gre za profesionalno delo, na stezo stopijo le najboljši konji. Zavedamo se, da reja ni poceni, vrhunskih konj, ki povrnejo stroške, pa je peščica, pravi: »Rešitev, da bomo držali stik s kasaško razvitimi evropskimi državami, vidim v športnih stavah. Ne takih, kot jih imamo danes na slovenskih hipodromih, in ne s takimi državnimi uradniki, ki nas ne razumejo. Stave na hipodromih v času tekmovalnega dne so premalo. Potrebujemo take, kot so v tujini. V času tekmovalnega dne morajo biti omogočene vsem, elektronsko, po vsem svetu. Le tako bomo dobili dovolj denarja za rejo in nagradne sklade, ki so zdaj na slovenskih hipodromih skromni. Čudim se, da v naši državi tako politiki, ki odločajo, kot uradniki ne razumejo, da stave države nič ne stanejo. Od teh stav plačujemo davek, prispevamo za Fundacijo za šport. In zato bi moral biti interes vseh, da se športne stave organizirajo po vzoru tujine.«
