Evropejci smo bili temnopolti vse do rimskih časov

Do ne tako strašno dolgo nazaj je bila kombinacija svetle kože, modrih oči in svetlih las med Evropejci precej redka. Po najnovejših ugotovitvah je bila temna polt morda nekaj običajnega vse do železne dobe, kar je veliko pozneje, kot so znanstveniki mislili doslej.

Ljudje, ki izvirajo iz Afrike, so sprva imeli temno kožo, lase in oči, preden so razvili svetlejše odtenke, ko so se selili v hladnejše severnejše predele Evrazije. Po eni od razvojnih teorij svetlejša koža absorbira več sončevega ultravijoličnega sevanja, ki je nujno za proizvodnjo vitamina D, in zato predstavlja evolucijsko prednost v regijah z manj sončne svetlobe.

»Iz prejšnjih podatkov smo vedeli, da so se prvi pojavi svetle kože zgodili pred približno 15.000 leti na območju Kavkaza,« pravi soavtor študije prof. Guido Barbujani z Univerze v Ferrari. Kakor je pojasnil za portal IFLScience, so bili prvi posamezniki s svetlo kožo anatolski kmetje, ki so se v neolitiku razširili po Evropi in nadomestili obstoječe lovsko-nabiralniške populacije.

Analiza starodavne DNK

Z analizo DNK 348 starodavnih ljudi, ki so živeli na različnih koncih Evrazije, so avtorji študije sledili nihanjem v pigmentaciji kože, las in oči v zadnjih 45.000 letih. »Izkazalo se je, da premik k svetlejši pigmentaciji ni bil niti linearen v času in prostoru niti tako hiter, kot smo pričakovali, saj je polovica posameznikov imela temno ali vmesno barvo kože še globoko v bakreni in železni dobi,« so zapisali. »Že prej smo imeli dokaze, da je temna polt v Evropi obstajala dlje, kot smo mislili,« je dejal Barbujani. Na primer, znano je, da je imel slavni moški iz Cheddarja, ki je živel v mezolitski Angliji pred približno 10.000 leti, temno polt in modre oči. »Česar pa nismo vedeli, je bilo to, da se je obdržala vse do železne dobe. To pomeni v času mitološke ustanovitve Rima oziroma čas trojanske vojne,« je nadaljeval Barbujani.

Evropejci smo bili temnejši, kot si mislimo. Temna polt se je obdržala do časa ustanovitve Rima, se pravi železne dobe. FOTO: Getty Images/iStockphoto

Raziskovalci so ugotovili, da je bila temna polt skoraj vsesplošno prisotna v mlajšem paleolitiku, ki je trajal od približno 50.000 do 13.000 let pred sedanjostjo. V naslednjem mezolitskem obdobju pa so v severni Evropi, Franciji in Srbiji opazili vrhunec pojavljanja modrih oči. Prav v tem času so odkrili tudi prvi znani pojav svetle kože, svetlih las in modrih oči, in sicer v genomu 12.000 let starega lovca-nabiralca iz Švedske.

V neolitskem obdobju – ki je trajalo od približno 10.000 do 4000 let pred sedanjostjo – so raziskovalci po večini Evrazije odkrili dokaze izključno temne polti, čeprav so v severni Evropi identificirali majhno število svetlopoltih posameznikov. Šele v bronasti dobi so avtorji študije naleteli na povečanje sočasnega pojavljanja modrih oči, svetlih las in svetle polti; to kombinacijo so potrdili štirje posamezniki iz Anglije, Madžarske, Estonije in Češke.

Okostje moškega iz Cheddarja je eno najbolje ohranjenih okostij sodobnega človeka na ozemlju sedanje Anglije. FOTO: Geni/Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0

Znanstveniki pojasnjujejo, da so genomi, datirani med 3000 in 1700 leti pred sedanjostjo v železni dobi, pokazali mešanico temne, vmesne in svetle polti v različnih predelih Evrope in zahodne Azije. »Prvi primer svetle barve kože smo našli v švedskem mezolitiku, vendar izhaja le iz enega vzorca od več kot petdesetih. Stvari so se nato spremenile, a zelo počasi, tako da se je šele v železni dobi pogostost svetle polti izenačila s pogostostjo temne polti; večino prazgodovine so bili Evropejci temnopolti,« so zapisali avtorji študije.

Prof. Barbujani je ponudil razlago, zakaj je temna polt vztrajala tako dolgo: »Svetla polt predstavlja prednost v okolju, kjer potrebujemo ultravijolično sevanje za proizvodnjo vitamina D. A če naša prehrana temelji na ribah, bogatih z vitaminom D, ne potrebujemo toliko sončne svetlobe. In tako so lahko temnopolti ljudje ob ustrezni prehrani precej dobro živeli tudi v evropskem podnebju.«