Domači prijatelji: vsi potomci volka

Pasja zunanjost se stalno razvija od prednika, torej volka naprej. Psi so živalska vrsta, ki najhitreje spreminja svojo zunanjost, na kar so vplivali življenjske razmere in človek. Vrsta se je, kot vemo, razvijala in sodelovala s človeško od zdavnaj. A spreminjala se je zunanjost, notranjost (nagoni itd.) je ostala enaka.

Pasemske skupine in pasme

Pasemske skupine so stare tisočletja in skupno jim je, da so ti psi večjih postav. Pastirski so odganjali plenilce s svojo pojavo in velikostjo ter ostrimi zobmi, bogat kožuh jih je varoval pred ugrizi. Lovski so prednikom pomagali do plena in bili prilagojeni za lov v gozdu, stepi ali puščavi. Pri opravljanju tega dela so lahko izkoristili svoje podedovane nagone po hrani in zatočišču.
V okviru teh pasemskih skupin so se sčasoma začele oblikovati posamezne pasme. Premožnejši so imeli navado ob sebi imeti majhne pse. Kdo se ne spomni pekinčanov, ki so greli roke kitajskim cesarjem? V zadnjih dvesto letih se je spreminjanje zunanjosti še posebno pospešilo z razstavami, ko so ljudje oblikovali zunanjost živali po svojem okusu. Pokazalo pa se je, da so ti posegi všečni očem, a prinašajo veliko zdravstvenih in vedenjskih problemov, s čimer se morajo zdaj spopadati kinološke organizacije.

Majhnega ali velikega?

Razlika v velikosti je najbolj očitna, a veliko bolj pomembno je podedovano vedenje, ki ni takoj na očeh. Zato domačih ljubljencev ni dobro izbirati po velikosti. Mladiča terierja lahko sicer damo v žep, toda ko bo odrasel, nas bodo presenetili njegova hitrost, strast do lova, poskočnost in zaupanje vase. Lastnik se mora kar potruditi, da primerno zaposli njegovo podedovano vedenje. Ob tem si morda misli, kako lepo bi bilo imeti novofundlandskega psa, ki bi tak drobižek mirno opazoval in nam dostojanstveno, počasi sledil na sprehodu, malo meneč se za divjad, kolesarje in druge premikajoče se cilje.
Majhnost nas pogosto prevara – v malčkih se skriva veliko srce. Čivave niso bojazljive, hitro pa se odzovejo, če se ljudje ne znajo zadržati in morajo, reveži, trpeti njihovo vsiljivost. Pekinčan se ne bo obotavljal vrniti milo za drago vsiljivemu večjemu psu in bo verjetno računal, da bo ugrize omilil njegov bogati kožuh.

Učenje majhnih težje?

Prepričanje, da je majhne pse težje učiti, je napačno. V Šoli Švrk to dokazujemo že od leta 1992, saj smo se ustanoviteljice temu uprle in šolanje posvetile psom manjših postav. Resnično ne vem, na podlagi katerih podatkov so trenerji in sodniki menili, da se pritlikavega šnavcerja ali pudlja ne da izšolati in pripeljati do katerega koli izpita po programu Kinološke zveze Slovenije. V večji ali manjši pasji glavi so pasji možgani, gensko podedovano vedenje in sposobnost navezovanja na človeka. Psi so edine živali, ki brez človeške družbe ne bi obstajali kot živalska vrsta. Pravila in tehnike učenja so univerzalni, nobene razlike ni med učenjem živali in človeka. Tako kot delavec, ki dobi plačilo za opravljeno delo, pes z večjim veseljem opravi neko zadolžitev, če dobi priboljšek.
*Metoda Mikuž je svetovalka za vedenje družnih živali in inštruktorica v Šoli Švrk, FB: Šola Švrk, metodamikuz.com