Laž na eni strani in resnicoljubnost na drugi, mi vsi pa seveda okoli zadnje. »Ne, laže pa ne, ciciban,« se zasmeji zdravnik Kenda, ko povem, o čem želim mnenje. Pa ciciban, to kmalu dojamemo, nikakor ni fant od fare. Lažemo vsi. Eni bolj, drugi manj. Dan Ariely v knjigi Poštena resnica o nepoštenosti znanstveno dokazuje, da si skoraj vsi redno pridobivamo osebno korist z nepoštenim ravnanjem. Dr. Zadel pritrdi, da je poštenje sicer lepa filozofska kategorija, a razprave o nujnosti njene čistosti so res samo za študiozne bukve, ljudje smo namreč – no, zanimive živali.
Knjiga se začne s citatom Groucha Marxa: »Kako ugotovimo, ali je nekdo pošten? Vprašamo ga, ali je. Če odgovori 'da', potem je goljuf.« A v resnici je tako, da le črnega in le belega ni. Vsi smo malo obojega. Kako daleč pa gremo v prevari, je zelo subjektivna kategorija. Knjiga celo nakaže, da je nepoštenost »nalezljiva«, ti virusi pa ne letijo po zraku. Dr. Aleksander Zadel, ustanovitelj in direktor zasebnega Inštituta C. A. R. ter docent (Univerza na Primorskem), o tej bolezni sodi v kontekstu slovenske kulture, ki da je izrazito nezdrava: »Izgubili smo kompas; ves čas imamo na voljo alibi, češ, oni ga lomi še bolj kot jaz. Tako opravičujemo svoje slabosti. Krogi ljudi, v katere smo zaprti, odtujenost od družbenih norm, vse to nas je pripeljalo do točke, ko zremo v skupine ljudi, ki živijo mimo vseh pravil in jim uspeva določen čas(!) ohraniti prepričanje, da je tisto, kar počnejo, v redu. Tisto, česar me je groza, pa je to, da ob tem rastejo določene mlade skupine ljudi, ki ponotranjajo družbeno stališče, da je potrošništvo ključ do uspeha v družbi. Mislijo, da so srečni, če lažejo, če malo delajo za veliko denarja, imajo nov avto, a v sebi so mrtvi!« Tukaj laž že preide na področje samoprevare, katere učinki pa niso dolgotrajni. »Človek, ki ima 12.350 prijateljev na facebooku in hkrati v tistem trenutku nima nikogar, ki bi ga objel, se z njim pogovoril, se slabo počuti. Povejte mi, je tak človek takrat lahko srečen?«
Vse te hilde
Odgovor se ponudi sam od sebe. Kot tudi naslednje vprašanje, ali so posamezniki, kot je Hilda Tovšak, ki so si imperij zgradili na laži, srečni. »Lahko govorim o hildi tovšak. Ni srečna. In ni bila srečna, že mnogo preden je začela odplačevati družbi svoje dolgove.«
Pred intervjujem se glasno zakrohota svoji domislici, da ni daleč od tistega flomastra, ki si si ga med predavanji pomotoma dal v žep (in ni tvoj) ter gre s tabo domov (ker na Črnem Kalu se pa res ne boš obračal), do tajkunskega prevzema. A ne morem sprejeti, da je fotokopija za domačo rabo (narejena na službenem fotokopirnem stroju) dejanje enako težke lažnive narave, kot je sovražni prevzem. In seveda ni. Odgovor je v potencialu. »Danes lahko z nuklearno magnetno resonanco opazujemo razlike v delovanju možganov,« pravi Zadel. »Lahko imamo psihopatsko strukturirane osebnosti, ampak kako bodo ti možgani delovali v socialnem okolju, no, to pa je odvisno od vzgoje, od okolja, v katerem odraščaš. Je že tako, da tudi za delinkventno vedenje potrebujete talent. Ta pa se mora pokriti še z naučenim vedenjem. Tako se rodi baraba. Vesta, kakšna selekcija je bila, da smo dobili te tajkune? Baza je bila dva milijona ljudi! Za Messija je bila baza vsa Argentina in vsa Portugalska za Ronalda. Seveda imamo vsi potencial, da igramo nogomet, a da ga igramo tako dobro kot Messi, no, tega potenciala pa nimamo. Vsi smo v življenju že kaj izmaknili, a nekaterim je bilo to še prav posebno všeč. In so imeli vedno večji apetit. Nekateri so se ustavili pri svinčniku, drugi pa so šele takrat ugotovili, da se nič ne zgodi, da tako in tako podjetju dajo več, kot da ono njim, da so pustili v firmi živce, mladost, in potem začnejo odnašati vse, kar ni privito. Družba pa ne pozna mehanizmov, kako te ljudi pravočasno ustaviti.«
Kje je slepič?
Prof. dr. Rajko Kenda, dr. med., strokovni direktor pediatrične klinike, pravi, da bi povsem enako vzporednico lahko povlekli z odvisniki: »Marsikdo vse življenje popije po en kozarček vina na dan, a ni alkoholik. Nekdo drug pa gre od prvega na dva, na steklenico, na dno.« In pri odvisnikih so samoprevare stalnica.
Jih je pa več vrst; nekatere so bolj ali manj škodljive, tretje celo koristne. Nekoristne so takšne, vsem nam dobro znane, ki so pogosto povezane z zdravjem: »Medicina je jasna; redni kadilci imajo več let krajšo življenjsko dobo,« premišljuje Zadel. »Še vedno obstajajo mnogi, ki trdijo, da (čeprav vsak dan pokadijo dvajset cigaret) v resnici niso več kot enega. In da jim nič ne škodi. Ker da so slišali za sosedovega prijatelja, ki jih je doživel 85, pa je vse življenje kadil.« Resnica je upogljiva. Vprašaš moža, ali imaš široke boke, on se namuzne, da ne. Vse je ok. »A če je tvoj indeks telesne mase 45,« pripomni Zadel, »potem se moraš zavedati, da ti še slepiča ne morejo operirati. Ker ga ne bi našli!«
Za vsako ceno?
»Laž je v naši glavi vedno nekaj slabega, a ni vedno tako,« pove prof. Kenda. »Obstaja namreč tudi laž, ki ji je pokojni akademik Milčinski rekel pozitivna laž, in tisti, ki jo izreče, nima od nje nobene neposredne koristi. Njen namen je olajšati življenje vsaj za nekaj časa. Svoji pokojni stari mami, za katero sem vedel, da bo čez nekaj dni umrla (in zelo si je želela, da bi študiral medicino), sem se zlagal, da sem opravil sprejemni izpit, ki sem ga sicer res že delal, a rezultatov še nisem imel. Ko je slišala mojo laž, ji je odleglo in laže je umrla. Zdravstveni delavci se pogosto srečujemo z dilemo, ali pacientom v obraz povedati vso resnico (še posebno če je usodna) ali pa jo olepšati. Od tega nimamo nobene koristi, no, je konkretno nima niti bolnik, a vliješ upanje, olajšaš stisko, stanja pa nedvomno ne poslabšaš. Ob tem je še zelo malo laži, ki so etično nesporne.«
Da je življenje celotna mavrica, ve tudi Zadel, ki nima enoznačnega odgovora na to, ali biti ali ne biti iskren. »Če pride k meni moški v stiski in pravi, da je prevaral ženo, da mu je hudo, ga najprej vprašam, kolikokrat jo je prevaral. Reče, da enkrat. Kaj bi se zgodilo, če bi ji povedal? Vrgla bi me iz stanovanja. Je vredno, da ji poveš? Ljuba duša, živi s tem! Si se šel testirat za spolno prenosljive bolezni? Jo imaš rad, si pozoren? Ljubeč? Potem živi s tem, da nisi popoln! Imej jo rad in nadomesti vse tisto. In umri s tem podatkom. Nato imate drug primer, ko moški vsake toliko spi z drugimi ženskami, ženi ne bi rekel nič, a mu gre na živce, ker sumi in mu je začela celo brkljati po telefonu. Pogovori se s svojo ženo! mu rečem. On pa: Pustila me bo! Skrajni čas, verjetno.«
Moj lažni svet
Katarina Nadrag je pisateljica, ki je Slovencem znana po iskrenem orisu svojega življenja v družini alkoholikov. Njena knjiga Utopljene sanje je življenje, kot ga je živela ona. In v njem je bilo tudi veliko laži. »Oče je bil alkoholik in zanje je znano, da veliko nakladajo, lažejo. Njegove laži so bile vedno sprejemljive, ko pa sem jih posredovala naprej, me je pred drugimi označil za lažnivko. Kot otrok sem nenehno živela v laži. Tudi mama je pila, a ni bila pijanka, bila je le 'utrujena'. Spomnim se trenutka, ko sem začela lagati tudi sama. Nisem mogla verjeti, da živim v takšni norišnici, in sem skušala ustvariti vzporedni svet, kjer bo vse drugače. Otrokom v šoli sem razlagala, da obstaja mama, ki je moja prava mama, da je doma čez hribe v Angliji, da smo res srečna družina, da imam bratca, ki me ima noro rad, da niti ne govorim o stari mami! Tako sem nakladala, da tudi vrstniki kmalu niso več verjeli. Sicer se ob laganju o svoji stvarnosti nisem počutila nič bolje, a nisem mogla verjeti, kako je mogoče, da meni ne verjamejo, mami in očetu pa, ko lažeta, moramo,« pove Katarina, ki je takrat prvič dojela, kako zlagan je svet odraslih. Zato moramo biti na otroke še prav posebno pozorni, pritrdi tudi Kenda. »Stoodstotno nam zaupajo, in ko se jim podre podoba o nas, ko uvidijo resnico, so grozovito razočarani. Mi, starejši, smo prekaljeni mački, oni ne.« »Da, določenih stvari, ki prihajajo od staršev, ne preverjaš,« nadaljuje Nadragova. »Verjameš. Pravzaprav nisem premišljevala o tem, da lažeta, temveč mislila, da je to pač nekaj, do česar imata onadva pravico, jaz pač ne. Močnejši so, zato.« Samoprevara o svojem drugem življenju tam nekje, v katero se je vživela, ji je pomagala, ker sicer ne bi preživela. Intuitivno je vedela, da ne bodo mogli trajati večno, ti namišljeni občutki ugodja. O tem v določenem trenutku ni več govorila drugim, le še sebi. »V stvarnosti nisem mogla živeti, ker sem bila premajhna, da bi si razložila nerazložljivo, umaknila sem se v svet sanjarjenja. Meni je pomagalo preživeti. A ko sem se pri 18. soočila s sabo, si pogledala v oči in rekla: 'Kar si si ustvarila, je popoln bulšit!'... No, takrat je bilo zelo hudo.«
Bankovcev raje ne
Dr. Dan Ariely, vedenjski ekonomist z univerze Duke, je nekoč naredil zanimiv preizkus. V polovico študentskih hladilnikov je nastavil zavitke šestih kokakol, v drugo polovico pa svežnje šestih dolarskih bankovcev. V 72 urah so pošle vse kokakole, nihče pa se v tem času ni dotaknil bankovcev. Zakaj? »Naučili smo se, da imamo v materialnem življenju pravico vzeti si hrano,« razlaga Zadel. »Ko vzamete kokakolo, se odžejate, potešena je potreba. Denar pa je razmeroma nova iznajdba, okoli njega krožijo različni miti. Ljudje, ki so v zadnjih desetih letih povzročili zlome bank, celotnih sistemov, svetovno krizo, večinoma niso mislili, da so počeli kar koli narobe, ker so delali s preverjenimi finančnimi inštrumenti – ki so kar nekaj korakov od resničnega denarja. Niso imeli občutka, igrali so se – monopoli.«
Dasiravno nismo vsi goljufi, ne znamo živeti kot svetniki. »Ne poznam človeka, ki bi prehitro vozil, nato pa bi se ob svojem spoznanju ustavil na prvi policijski postaji, se prijavil in plačal kazen, da opere svojo vest,« strne Zadel. »Ključna je modrost, postavitev življenja v kontekst, zato pa potrebujemo izkušnje. Ves čas potrebujemo koga, da se odzove na naše vedenje, da se zavedamo posledic svojega vedenja, da nosimo odgovornost. Vsak človek je sam razsodnik lastne mirne vesti. Nihče vam ne more dati zagotovil. Niti slavko bobovnik niti vaša mama. Saj bo vse v redu. Kaj pa če ne bo? Od življenja hočemo preveč.«
