Na kaj vse moramo biti pozorni, da bomo pravočasno prepoznali znake, ki nakazujejo na bolezni ščitnice, in tudi, kaj za zdravo ščitnico lahko naredimo sami, smo vprašali doc. dr. Katjo Zaletel, dr. med., predstojnico Klinike za nuklearno medicino UKC Ljubljana.
Zakaj je ščitnica tako pomembna za delovanje našega organizma?
Ščitnični hormoni učinkujejo prav na vsa tkiva in organe. O tem, kako pomembni so, govori dejstvo, da so nujni za razvoj plodovih možganov že v zgodnji nosečnosti. Pri novorojenčku lahko na primer neprepoznana motnja v razvoju ščitnice s hudim pomanjkanjem ščitničnih hormonov že po nekaj mesecih povzroči nepopravljive okvare v duševnem in telesnem razvoju. Ščitnični hormoni uravnavajo rast, razvoj in presnovne procese v telesu, mehanizmi njihovega delovanja pa so različni in vključujejo tako imenovane genomske učinke, to so učinki na prepisovanje genov, ter negenomske učinke, to so neposredni učinki na različne signalne poti v celicah.
Normalno delovanje ščitnice je torej pomembno za delovanje centralnega živčevja, zaznavanje, počutje, spomin in koncentracijo. Ščitnični hormoni vplivajo na delovanje srca in srčno-žilnega sistema, dihal, prebavil in sečil, krvotvornega sistema, rodil ter mišičja. Uravnavajo metabolizem kosti in lipidov, vpleteni so v uravnavanje telesne temperature, vplivajo na kožo, lase in nohte.
Katere bolezni ščitnice poznamo in kako jih najučinkoviteje zdravimo?
Zelo pogoste so različne spremembe v ščitnici, ki sicer ne vplivajo na delovanje žleze, lahko pa povzročajo težave zaradi lege, velikosti ali narave. Sem spadajo na primer benigni tumorji (nodusi, ciste), krvavitve pa tudi rak ščitnice. Zdravljenje je različno, od kirurške odstranitve ščitnice ali dela ščitnice v primeru raka ali velikih rastočih nodusov in cist do izpraznilne punkcije v primeru krvavitev in cist oziroma sklerozacije, kadar se cista po izpraznilni punkciji ponovno napolni s tekočino. Pri bolnikih, ki imajo močno povečano ščitnico z nodusi, pride včasih v poštev tudi zdravljenje z radioaktivnim jodom, ki učinkovito zmanjša velikost žleze. Pri večini bolnikov z nodusi in manjšimi cistami v ščitnici zdravljenje ni potrebno. Običajno svetujemo spremljanje in ponovno obravnavo v primeru morebitne rasti. Spremljanje z letnimi kontrolami ščitničnih hormonov pri izbranem zdravniku priporočamo tudi bolnikom z najpogostejšo avtoimunsko boleznijo ščitnice – hashimotovim tiroiditisom, pri katerih je delovanje ščitnice še normalno.
Kaj se dogaja, če ščitnica dela preveč ali premalo?
Čezmerno delovanje ščitnice povzročajo številne ščitnične bolezni, najpogosteje bazedovka in avtonomno tkivo v žlezi, pogosto hashimotov in poporodni tiroiditis, redkeje pa na primer virusna vnetja ščitnice. Lahko je tudi posledica čezmernega vnosa joda. Zdravljenje je odvisno od vrste bolezni, pogosto uporabimo zdravila ali radioaktivni jod, včasih kortikosteroide ali jih samo spremljamo, izjemoma je potrebna operacija.
Premajhno delovanje ščitnice je najpogosteje izid hashimotovega tiroiditisa ali poporodnega tiroiditisa, pogosto je tudi po zdravljenju z radiojodom, operaciji ščitnice ali obsevanju vratu. Lahko je odraz premajhnega vnosa joda, kar je v razvitem svetu sicer redko, vendar mogoče ob ekstremnih načinih prehranjevanja, kot je presna prehrana. Premajhno delovanje ščitnice zdravimo glede na vzrok, najpogosteje pa s pripravki ščitničnega hormona L-tiroksina. Ob premajhnem vnosu joda je seveda bistveno zagotoviti ustrezno preskrbo z jodom. Včasih pa bolezen le spremljamo, saj v poteku pričakujemo spontano izboljšanje delovanja žleze.
Kateri znaki kažejo, da je z našo ščitnico nekaj narobe?
Ščitnična bolezen se lahko izrazi z oteklino na sprednji spodnji strani vratu, ki včasih povzroča občutek tujka ali težjega požiranja, redko občutljivost ali bolečino v tem predelu, izjemoma pa celo hripavost. Še posebno pozorni moramo biti, kadar raste. Oteklino najbolje vidimo, če nagnemo glavo nazaj in pogoltnemo slino. Včasih je izražena samo na eni strani vratu, kar je lahko sumljivo za nodus ali cisto v ščitnici. Pri nekaterih boleznih pa vidimo in zatipamo difuzno oteklino na obeh straneh vratu, kar pomeni, da je povečana celotna žleza.
Številne bolezni ščitnice povzročajo moteno delovanje žleze in s tem motnjo v preskrbi s ščitničnimi hormoni. Simptomi in znaki so običajno številni in neznačilni, zato jih je pogosto težko takoj povezati z mislijo, da je nekaj narobe prav s ščitnico. Splošno slabše počutje, utrujenost, slabši koncentracija in zmogljivost so lahko odraz čezmernega ali premajhnega delovanja ščitnice pa tudi na primer stresa, depresije ali slabokrvnosti. Znaki čezmernega delovanja ščitnice so lahko pospešen srčni utrip in občutek razbijanja srca, motnje srčnega ritma, pospešena prebava, izguba telesne teže ob dobrem apetitu, tresenje rok in znojenje, bolnik pogosto opisuje nemir, nervozo, razdražljivost in čustveno labilnost. Na čezmerno delovanje ščitnice moramo pomisliti tudi ob zmanjšani kostni gostoti in osteoporozi. Bolnik s premajhnim delovanjem ščitnice je pogosto utrujen in zaspan, srčna frekvenca je lahko upočasnjena, prav tako prebava, teža se včasih nekoliko poveča, lahko se pojavijo otekline, predvsem obraza, koža je hladna, suha in se lušči, lasje so suhi, glas je lahko hripav. Na premajhno delovanje ščitnice moramo pomisliti tudi, kadar ugotovimo zvišano koncentracijo holesterola.
Lahko sami poskrbimo za zdravo ščitnico? Ima pri tem pomembno vlogo hrana?
Zdrava ščitnica potrebuje za svoje delovanje jod, ki je bistven gradnik ščitničnih hormonov. Pri tem je pomembno, da ga vnesemo ravno dovolj, to je približno 150 mikrogramov na dan za odrasle oziroma 250 mikrogramov za nosečnice in doječe matere. Ob premajhnem vnosu se namreč ščitnica poveča, sledi zmanjšana tvorba ter pomanjkanje ščitničnih hormonov. Ob čezmernem vnosu joda pa se poveča tveganje za avtoimunsko bolezen ščitnice in za motnje delovanja ščitnice zaradi presežka joda.
Glavni vir joda je v večini razvitih držav jodirana kuhinjska sol, saj ga v sadju, zelenjavi, mlečnih izdelkih in mesu skoraj ni. Za ustrezno preskrbo z jodom zadostuje dnevni vnos 6 gramov primerno jodirane soli to je sol, ki vsebuje v enem kilogramu 25 miligramov kalijevega jodida ali 32 miligramov kalijevega jodata. Uporabe nejodiranih soli, kot je na primer himalajska sol, ne priporočamo, saj ne zagotavlja zadostnega vnosa joda. Po drugi strani je tvegano tudi uživanje preparatov, ki vsebujejo veliko joda, kot so preparati morskih alg, multivitaminski preparati, jodirana olja ali lugolova raztopina. Ti lahko izrazito poslabšajo bolezen ščitnice ali jo celo povzročijo pri posameznikih, ki imajo ustrezno genetsko nagnjenost.
Je pri nas veliko ljudi, ki imajo težave s ščitnico?
Po podatkih večjih epidemioloških raziskav, ki sicer ne vključujejo prebivalcev Slovenije, ima noduse v ščitnici od 30 do 50 odstotkov ljudi, avtoimunsko bolezen ščitnice pa od 15 do 20 odstotkov, pri čemer je pogostost večja pri ženskah in se povečuje s starostjo. Sklepamo, da je situacija v Sloveniji podobna, na kar kaže število novo odkritih bolnikov vsako leto. Pojavnost hashimotovega tiroiditisa, najpogostejše avtoimunske bolezni, narašča, kar lahko povezujemo tudi z boljšo ozaveščenostjo, saj je bolezen zelo težko prepoznati, če nanjo ne pomislimo. Pojavnost raka ščitnice je v Sloveniji nekoliko nad povprečjem Evropske unije, pri čemer je umrljivost zaradi raka ščitnice pod povprečjem Evropske unije, umrljivost žensk pa celo med najnižjimi v Evropi. Ta podatek kaže na odlično diagnostiko začetnih sumljivih sprememb v ščitnici pri slovenskih bolnikih in je morda tudi odraz kakovosti tirološke službe.
