Zaradi zavajajočih simptomov in otežene diagnostike bolezen pogosto ugotovijo šele v napredovali fazi: jasni znaki se začnejo namreč kazati šele od pet do sedem let po začetku.
Najpogosteje prizadenejo tanko in debelo črevo ter pljuča, učinkovitost zdravljenja pa je odvisna od kraja, kjer se razvije tumor, in stadija, v katerem ga odkrijejo.
Po podatkih Registra raka RS se je že več kot 70.000 Slovencev srečalo s strašljivo diagnozo in, kot kaže, bo takih vse več. V
obdobju od 1997 do 2006 se je obolevnost med moškimi povečala za 40 odstotkov in med ženskami za 35, umrljivost med prvimi za 11, med drugimi pa za 9 odstotkov. Register ponuja še nazornejši prikaz, ob katerem nihče ne bi smel ostati ravnodušen: kot kaže, bo rak med rojenimi leta 2006 do njihovega 75. leta starosti prizadel skoraj vsakega drugega moškega in vsako tretjo žensko.
Kot smo že neštetokrat slišali, je zgodnje odkrivanje smrtonosne bolezni ključno za učinkovito zdravljenje, pri zahrbtnih oblikah, ki marsikdaj zavedejo tudi samo stroko, pa sta izobraževanje in ozaveščanje še toliko pomembnejši. Med take se nedvomno uvrščajo nevroendokrini tumorji, zelo nevarna rakava obolenja, ki so pogosto usodna prav zaradi napačne diagnoze, denimo, mogoče jih je celo zamenjati s sindromom razdražljivega črevesja ali chronovo boleznijo. Če zanje niste slišali prej, pa so gotovo pritegnili vašo pozornost ob smrti Applovega očeta in šefa Steva Jobsa, ki ga je prizadel nevroendokrini tumor trebušne slinavke.
Zavajajoči simptomi
Nevroendokrini tumorji, o katerih zdravstvo sicer najglasneje ozavešča ob svetovnem dnevu 10. novembra, lani je bil drugi, so redki, nenavadni in počasi rastoči tumorji, v Sloveniji pa vsako leto prizadenejo od 80 do 100 ljudi. Nastanejo iz nevroendokrinih celic, ki so razpršene po telesu ter proizvajajo, shranjujejo in izločajo biološko aktivne snovi. Te izzovejo različne bolezenske simptome, ki lahko vključujejo rdečico, astmatične napade, srčno popuščanje, kožne spremembe, utrujenost, bolečine v trebuhu in diarejo, vsi ti znaki pa lahko vodijo v napačno obravnavo: bolezen se največkrat pravilno diagnosticira šele v roku od pet do sedem let po njenem začetku. »Zgodnji
znaki nevroendokrinih tumorjev so neznačilni, zato jih v več kot 50 odstotkih odkrijemo v napredovalem stadiju bolezni. Tipične simptome ima komaj en tumor od 1000,« je pojasnil predstojnik Kliničnega oddelka za gastroenterologijo UKC Ljubljana prof. dr. Borut Štabuc.
V zadnjem desetletju se je število na novo odkritih bolnikov z nevroendokrinimi tumorji povečalo za petkrat, k čemur je verjetno pripomogla tudi učinkovitejša diagnostika (v zadnjem desetletju se je število novo odkritih bolnikov povečalo za petkrat), v Sloveniji tako živi zdaj okoli 700 takšnih bolnikov. »Žal v zgodnjih stadijih z anamnezo in s kliničnim pregledom, še posebno takrat, ko niso prisotni značilni simptomi, kot so rdečica, krči, kožne spremembe in drugi, ne moremo razlikovati nevroendokrinih tumorjev od drugih malignih solidnih tumorjev,« je še pojasnil. Nevroendokrini tumorji so drugi najpogostejši tumorji prebavil, takoj za rakom debelega črevesa in danke, najpogosteje pa jih odkrijejo v tankem in debelem črevesu ter pljučih, redkeje v želodcu in trebušni slinavki.
Ključna je diagnostika
Pri postavljanju diagnoze pridejo v poštev različne vrste preiskav. Med slikovnimi najprej uporabljajo ultrazvok, nato računalniška tomografija (CT) trebuha in magnetnoresonančno preiskavo. Scintigrafska diagnostika temelji na spoznanju, da imajo nevroendokrini tumorji izražene receptorje za hormon somatostatin: pri takih preiskavah uporabljajo posebne snovi, ki se vežejo na te receptorje, zato jih je mogoče dokazati s scintigrafijo, ki se ji pridruži še računalniška tomografija za natančno lociranje lezije. Izjemno pomembna je tudi histološka diagnostika, pri kateri ugotavljajo prisotnost različnih snovi v telesu.
Zdravljenje je lahko operativno, če govorimo o omejenem obsegu tumorja, v napredovali fazi pa je običajno multimodalno, torej s kombinacijo operativnih posegov, z uporabo somatostatinskih analogov, interferonov, radiofrekvenčno ablacijo, embolizacijo, s ciljano radionukleidno terapijo, z uporabo tarčnih zdravil, obsevanjem, tudi s presaditvijo jeter in sistemsko kemoterapijo pri slabo diferenciranih tumorjih. V zadnjem obdobju se je začela v omejenem obsegu uporabljati še terapija z radioaktivno substanco, označenimi peptidi, kot je pojasnil tudi prof. dr. Borut Štabuc. Pri tej zaradi sevanja žarkov beta, ki imajo doseg le nekaj milimetrov, povzročijo smrt celice. A zdrava tkiva prenesejo le omejeni odmerek sevanja, zlasti občutljivi so ledvice in kostni mozeg, zato pri bolnikih z okvarjeno ledvično funkcijo in slabo rezervo kostnega mozga taka terapija ni mogoča. Metoda običajno ne prinese ozdravitve, v 80 odstotkih pa izboljšanje ali vsaj stabilizacijo.
Prognoza je torej odvisna tako od kraja, kjer se tumor pojavi, in od stadija, v katerem ga zdravniki odkrijejo, zato se verjetno gre držati priporočila Društva onkoloških bolnikov Slovenije, kjer poudarjajo, da se raka ne smemo bati, temveč ga je treba iskati, kajti le zgodnje odkritje lahko rešuje življenja.
