Na Zbornici kliničnih psihologov Slovenije so povedali, da odrasli pomoč psihologa največkrat poiščejo zaradi depresivnosti in anksioznosti, paničnih motenj, nezmožnosti opravljanja dela in partnerskih težav. »Pogoste so tudi psihosomatske motnje; to so telesne težave, ki jim izbrani zdravnik in specialisti, h katerim ta napoti bolnika, ne najdejo telesnega vzroka. Pogost vzrok številnih stisk tako prizadetega posameznika kot njegove družine je tudi alkoholizem. Psihološko podporo potrebujejo tudi ljudje po hujših poškodbah, kronični bolniki ter bolniki z možganskimi boleznimi in poškodbami.«
Malčke in predšolske otroke v psihološke ambulante pošljejo predvsem zaradi razvojnih ter vedenjskih in čustvenih motenj. Pogoste so težave s hranjenjem, spanjem in odvajanjem. Šolske otroke starši pripeljejo zaradi učnih težav, strahov in tesnobnosti, nemira in pomanjkanja pozornosti ter vedenjskih težav. Pri mladostnikih so najpogostejše motnje razpoloženja, anksiozne motnje, zloraba alkohola in prepovedanih drog ter vedenjske motnje pa tudi težave v odnosih s starši. Otroke in mladostnike h kliničnemu psihologu usmerijo pediatri, vzgojitelji, učitelji ali svetovalni delavci v vrtcih in šolah. Tako odrasli kot otroci za obisk kliničnega psihologa potrebujejo napotnico zdravnika.
| Z resnimi težavami k specialistu »Pri nas se številni samostojni podjetniki, društva in t. i. inštituti ukvarjajo z različnimi oblikami psihološke pomoči, vendar je treba uporabnike opozoriti, da ni vsak, ki ponuja tovrstno pomoč, za to tudi ustrezno usposobljen. Čeprav je med nevladnimi organizacijami veliko takih, ki delajo strokovno in odgovorno, pa ob resnejših težavah in še posebno pri ranljivih skupinah (otroci, mladostniki, nosečnice, starejši) svetujemo obisk kliničnega psihologa v okviru javnega zdravstva,« priporočajo na Zbornici kliničnih psihologov Slovenije. Specialisti klinične psihologije delajo v ambulantah zdravstvenih domov in koncesijskih ambulantah, v psihiatričnih in splošnih bolnišnicah, na klinikah, na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča in v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, nekaj posameznikov pa tudi drugje. |
Težav veliko, kliničnih psihologov premalo
Na prvem pregledu se specialist klinične psihologije s pacientom pogovori o njegovih težavah, življenjskih okoliščinah, osebni in poklicni ter družinski zgodovini, pregleda morebitno zdravstveno dokumentacijo in uporabi različne pripomočke za kliničnopsihološko ocenjevanje (npr. teste, vprašalnike), so pojasnili na zbornici. Po oceni vzrokov nastanka, poteka in trajanja težav svetuje najprimernejšo obliko obravnave. »Trajanje kliničnopsihološke obravnave se razlikuje od primera do primera; onkološkega bolnika lahko psiholog spremlja skozi različne stopnje zdravljenja, nosečnico v stiski morda samo nekajkrat pred porodom in po njem, otroka z razvojnimi motnjami in njegovo družino celotno obdobje otroštva in mladostništva.«
Na ZKP ugotavljajo, da kliničnih psihologov primanjkuje zlasti na primarni ravni, torej v zdravstvenih domovih. Ob trenutni družbeni klimi, ki ljudi navdaja z negotovostjo, tesnobo in strahom pred prihodnostjo ter prinaša številne stiske zaradi slabšanja socialno-ekonomskega položaja, pričakujejo porast težav v duševnem zdravju. »V takih razmerah so posebno ogroženi ljudje, ki nimajo varne socialne mreže, torej prijateljev in sorodnikov, na katere se lahko v stiski obrnejo po pomoč, pogovor, nasvet ali samo bližino.«
Žal je centrov za duševno zdravje, kjer bi bil na voljo tim strokovnjakov (klinični psiholog, psihiater, socialni delavec, za oskrbo otrok pa še logoped in specialni pedagog), občutno premalo. Ponekod je za vso regijo na voljo samo en klinični psiholog – na primer v Posavju. »Opažamo, da se na področju zaposlovanja psihologov sicer dogajajo pozitivni premiki, zlasti v somatskih bolnišnicah, a še vedno prepočasi. Odprti ostajajo tudi problemi s specializacijami iz klinične psihologije, o katerih se v nasprotju z zdravniško specializacijo odločajo in jih tudi financirajo zdravstveni zavodi. Tako se dogaja, da so v nekaterih javnih zavodih psihologi prisiljeni delati brez specialističnih znanj, zato bolniki niso deležni obravnave, ki bi jim pripadala.«
