Pripovedovanje zgodb razvija domišljijo

Pripovedovanje je tudi najstarejša in izvirna oblika učenja. Z zgodbami so naši predniki ohranjali zgodovino, tradicijo, hrepenenja in tabuje svojih socialnih skupin. Zgodbe so preprosto in močno orodje, s katerim osmišljamo izkušnje in svet okoli sebe, je prepričana Petra Založnik, ki neskončno uživa v – pripovedovanju zgodb.

Pripovedovanje zgodb je umetnost, tega ne zna vsak. Gotovo se iz otroštva spomnite koga s tem darom. Če je isto zgodbo povedal ali prebral kdo drug, ki ni bil tak besedni mojster, ni bila nič posebnega, iz njegovih ust pa je zvenela povsem drugače, skrivnostno in čarobno, popeljala vas je v domišljijski svet, v katerem je vse mogoče. »Pripovedovanje zgodb je proces soustvarjanja in vključuje neposredno, takojšno interakcijo, ki nas povabi v aktivno poslušanje in interpretacijo,« pravi Petra Založnik, pedagoginja in sociologinja kulture, po duši pa pripovedovalka zgodb. V tej veščini, ki je tako gledališka zvrst kot pedagoško orodje, se mojstri pri Ani Duša v Pripovedovalski šoli Pripovedovalskega varieteja v Ljubljani. »Zgodbe pripovedujem samostojno in v skupini. Poleg odrskega nastopanja me trenutno najbolj priteguje pripovedovanje zgodb v naravi. Z zavodom Naraven otrok prirejamo pripovedovanje ljudskih zgodb na prostem, najpogosteje v gozdu. Po koncu pripovedi se otrokom porajajo ideje za nove in nove zgodbe. V gozdu se kar naenkrat pojavijo čudežni svetovi in izmišljena bitja.«

S pomenom branja in pripovedovanja zgodb se ukvarjajo številni strokovnjaki. O tem je izšlo veliko strokovne in poljudne literature, med drugimi priročnik za spodbujanje družinske pismenosti Branje za znanje in branje za zabavo (2009. ga je izdal Andragoški center Slovenije), v katerem enajst poznavalcev sistematično in prepričljivo razgrne pomen pismenosti, torej tudi pripovedovanja. »Irena Matko Lukan se je denimo osredotočila na to, kako beremo z otrokom. Ugotavlja, da si ob poslušanju zgodb (enako velja za branje) v glavi ustvarjamo mentalne podobe, ki so preplet vsebine in našega predznanja, izkušenj in razumevanja sveta. Zato se podobe, ki jih v naših mislih sproža pripoved, od posameznika do posameznika razlikujejo, končni pomen slišanega oziroma prebranega pa vedno določi šele poslušalec. Iz slišanega (ali prebranega) si ne zapomnimo vsebine kot take, pravijo psihologi, ampak pomena, ki smo ga tvorili ob spoznavanju te vsebine. Otroci pravljice (pa saj ni nič drugače pri odraslih) poslušajo selektivno in iz njih jemljejo tisto, kar jih nagovori v danem trenutku. Dobra zgodba, ki je dobro ubesedena, bo v različni starosti otroke različno nagovorila,« Matkovo povzema naša sogovornica.

Pripovedovanje zgodb je po svoji naravi osebno, interpretativno in na edinstven način človeško, razlaga Petra Založnik. »Skozi zgodbe razvijamo empatijo in domišljijo, učimo se soočanja z izzivi in reševanja težav. Poleg tega zgodbe, jezik in mitologija pomembno vplivajo na naše razmišljanje in čutenje. Nemogoče postane mogoče: v sivini vsakdanjega življenja se pojavijo barve, povrnejo se iskrenost, živahnost, odprtost. Zgodbe hranijo domišljijo in negujejo našo duševnost.«

Brati ali pripovedovati?

Med branjem in pripovedovanjem tako za otroke kot za odrasle je velika razlika, opozarja poznavalka. Pri branju pozornost največkrat usmerimo na zapis v knjigi in ne na poslušalce, zato glas pogosto postane monoton, zgodba pa nezanimiva. »Medtem ko je bralec vezan na knjigo, je pripovedovalec svoboden. Lahko stoji ali sedi, opazuje občinstvo, zaznava njihove odzive, svobodno uporablja telo, oči, glas. Pripovedovanje je tako bolj spontano kot branje, saj pripovedovalec svojo zgodbo lahko prilagaja starosti in potrebam občinstva.« Druga pomembna razlika je osebna nota, ki jo pripovedovalec doda zgodbi. »Na neki način je vedno tudi avtor zgodbe, ki jo pripoveduje. Zgodba je pogosto le skelet, osnova, na podlagi katere ustvari lastno interpretacijo, ki je lahko nova tako na ravni jezika kot tudi vsebinskih poudarkov.«

Pripovedovanje zgodb je odličen način skupnega preživljanje prostega časa družine. Dokazano vpliva na razvoj jezikovnih zmožnosti in pismenosti, čustveno počutje, empatijo, občutek za identiteto, domišljijo in ustvarjalnost otrok, pravi Založnikova. Zgodbe ustvarijo svet, v katerem lahko otroci varno izkusijo nove občutke in zaznavanja. »Pripovedovanje zgodb pomembno vpliva na razvoj domišljije, pa ne samo pri poslušalcu, temveč tudi pri pripovedovalcu, in ju tesno poveže. Posredovanje sporočila zgodbe je vedno odvisno od namena pripovedovalca. Ko ta v zgodbo doda čustva in lastno noto, to otroci vedno začutijo. Zgodbe otrokom pomagajo tudi pri soočanju z izzivi odraščanja in tako pomembno prispevajo k razvoju njihove čustvene inteligence. Zgodbe so nevidni prijatelj, vlivajo pogum, zaupanje in upanje.«

Zgodbe, ki so dobro povedane, imajo zdravilno moč. Seveda moramo najprej izbrati primerno tematiko, se odločiti, kako jo bomo interpretirali in vključili v kontekst, šele nato sledi nastop. Zgodbe otrokom ponujajo varen prostor za soočanje s svojimi čustvi, občutki, skrbmi ter izzivi in s tem vplivajo tudi na njihovo psihofizično zdravje. Mogoče je manj znano, a strokovnjaki jih pogosto uporabljajo tudi v terapevtske namene – denimo pri posledicah zlorab, različnih travmah.