BOLEČINA

Pogosto jim ne verjamejo niti zdravstveni delavci

Objavljeno 16. oktober 2016 12.00 | Posodobljeno 16. oktober 2016 12.00 | Piše: Natalija Mljač
Življenje z bolečino, ki človeka spremlja iz dneva v dan, iz tedna v teden, tudi iz leta v leto, ni preprosto.
Kronična bolečina se po navadi postopoma razvije iz lokalizirane bolečine. Foto: shutterstock

Izvidi bolnikov, ki trpijo zaradi sindroma kronične razširjene bolečine, so skoraj brez posebnosti. Ker so večinoma videti zdravi, jim okolica pogosto ne verjame. A bolečina, ki se razvije zaradi spremenjene občutljivosti telesa, človeka ne bremeni le fizično, pač pa tudi psihično. Okrepijo se strah, nemoč, negativne misli, poslabša se samopodoba, pogosto se zmanjša sposobnost za delo.

Sindrom kronične razširjene bolečine (SKRB) je oblika kronične bolečine, ki ni rakavega izvora. Po merilih ameriškega revmatološkega združenja je opredeljena kot vsaj tri mesece trajajoča bolečina, ki se pojavlja v vsaj dveh kvadrantih na nasprotnih straneh telesa – na levi in desni strani, nad pasom in pod njim ter v predelu hrbtenice, pojasnjujeta asist. Helena Jamnik, dr. med. iz Subspecialistične ambulante za rehabilitacijo oseb s kronično nerakavo bolečino, in dr. Barbara Horvat Rauter, univ. dipl. psih. (obe z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča). S kronično bolečino se srečuje približno deset odstotkov populacije; med njimi je nekoliko več žensk kot moških. Težja oblika SKRB je fibromialgija, pri kateri poleg razširjenosti bolečine diagnosticirajo še 11 od 18 bolečinskih točk, ki jih imamo po telesu. Potrdijo jo, če so izpolnjena posebna merila, ki jih je 2010. oblikovalo prej omenjeno združenje.

SKRB uvrščamo med funkcionalne bolečinske sindrome, kar pomeni, da z uveljavljenimi diagnostičnimi postopki zdravniki večinoma ne najdejo jasnih znakov okvar tkiva ali živčevja. Kronična bolečina se po navadi postopoma razvije iz lokalizirane. Sogovornici razložita, da gre za motnjo procesiranja bolečinskih dražljajev, ki jo lahko povzročijo bodisi prepogosto ali premočno bolečinsko draženje na enem mestu bodisi težja stresna doživetja. Na URI – Soča ugotavljajo, da gre v večini primerov za preplet obeh vzrokov oziroma da začetek pojavljanja bolečine pogosto sprožijo težji stresni dogodki. Jasnih, enoznačnih vzrokov, ki lahko sprožijo razvoj kronične bolečine, za zdaj ne poznamo, pravi Jamnikova, »največkrat pa opažamo prepletanje več dejavnikov tveganja. Ti so tako biološkega kot psihosocialnega izvora. Bolečine se začnejo pojavljati na telesni ravni; poleg občutka bolečine so prisotni še okorelost, utrudljivost, težave s spanjem, omejena sposobnost za delo. Temu se kmalu pridružijo še spremembe v mišljenju in čustvovanju.«

image
Dr. Barbara Horvat Rauter, univ. dipl. psih., in asist. Helena Jamnik, dr. med. Foto: osebni arhiv

Negativna čustva

Pričakovan in normalen odziv bolnika na nenehno spopadanje z bolečino, za katero ni pravega vzroka, ga omejuje v vsakdanjih aktivnostih, mu krati spanec in znižuje kakovost življenja, je negativno čustvovanje. Kaže se v slabem razpoloženju, anksioznosti, jezljivosti, občutkih nemoči in negotovosti, ki jih spremlja dvom, ali bo sploh še kdaj dobro, pripoveduje psihologinja Barbara Horvat Rauter, ki sodeluje v timu za obravnavo bolnikov s SKRB. Pogosto je tudi katastrofično doživljanje bolečine. Na področju mišljenja so značilne ponavljajoče se misli o bolečini (npr. Ali bo kdaj dobro? Kaj naj naredim? Zakaj ravno jaz? Zakaj tako boli?) in magnifikacije (bolečina postane osrednja vrednota). Na čustvenem področju pa se katastrofično doživljanje bolečine kaže v občutkih nemoči, kar zmanjša ali povsem onemogoči konstruktivno spoprijemanje z njo. »Pacienti so zaradi doživljanja bolečine pasivnejši, številni poročajo o osiromašenem družabnem življenju in težavah na delovnem mestu, ker ne zmorejo kakovostne in učinkovite vpetosti v zahteve in dolžnosti, ki jim jih nalaga polni delovni čas. Imajo težave s samopodobo, saj opažajo spremembe v svojem lastnem delovanju pred začetkom pojavljanja bolečin in po njem. Sami sebe pogosto doživljajo kot upočasnjene, nerodne, posledično si odvzamejo vrednost. Skozi spremembe, ki jih prinese bolečina, izgubijo del sebe, zato se srečujejo tudi s procesom žalovanja, ki ga žal najpogosteje povezujemo z izgubo bližnjih, ne pomislimo pa, da je lahko intenzivno tudi ob lastnih spremembah.«

Sogovornici ugotavljata, da pacienti s kronično bolečino, ki pridejo na obravnavo na URI – Soča, pogosto poročajo, da jim strokovnjaki, pri katerih iščejo pomoč, ne verjamejo in jih odpravijo z besedami, da so dobro videti in da je vse le v glavi. Trpeči za kronično bolečino tako s sabo prinesejo ogromno občutkov nerazumevanja (bolečina brez vzroka, nestrokovni odzivi strokovnega kadra), nesprejetosti in negotovosti. Ključno je, poudarjata Jamnikova in Horvatova, da pri obravnavi doživijo celosten in empatičen sprejem, ki jim omogoči, da raziskujejo sebe. Proces rehabilitacije je dolgotrajen. »Pacienti najprej spoznavajo, katere situacije bolečino krepijo in katere jo lajšajo, ter pridobivajo vpoglede v povezavo med vsebino misli, čustvenim odzivom in jakostjo bolečine. Na naslednji stopnji je pomembno, da razumejo vzorce tega svojega delovanja, nato pa sledi spreminjanje v smeri učinkovitejšega spopadanja z bolečino,« razloži psihologinja. Kronična bolečina je kompleksna – ker zajame posameznika kot celoto, mora obravnava izhajati iz biopsihosocialnega modela. To pomeni, da je v obravnavo vključen tim strokovnjakov: zdravnik, psiholog, fizioterapevt, delovni terapevt in socialni delavec.

Kaj je bolečina?

Evolucijsko ima bolečina vlogo alarma, saj opozarja na nevarnost, ogroženost. Pri kronični bolečini pa je ta vloga izgubljena, saj zanjo niso značilne strukturne spremembe (poškodbe tkiv) in je medicinska diagnostika načeloma brez posebnosti. Občutek ogroženosti kljub temu ostaja. Pomembno je, da skozi proces rehabilitacije posameznik pridobi zmožnosti, sposobnosti in znanja za samopomiritev ter spozna, da kronična bolečina ni nevarna, čeprav je huda in neprijetna. Kronične bolečine se začnejo pojavljati na telesni ravni, kmalu pa se jim pridružijo še spremembe v mišljenju in čustvovanju.


 

 

Deli s prijatelji