Šumenje v ušesih, tudi piskanje, brnenje, zvonjenje, žvižganje ali brenčanje: nadvse moteči zvoki, ki pa ne prihajajo nujno iz okolice in ki jih ni mogoče utišati – morda jih sliši samo oseba, ki trpi za tinitusom.
Objektivni in subjektivni
Tegoba doleti okoli dvajset odstotkov populacije, največkrat po štiridesetem letu. »Verjetno se je že vsak izmed nas srečal z zvonjenjem ali piskanjem v ušesu, ki je trajalo nekaj trenutkov ali kakšno minuto, nato pa prenehalo. Če je tako piskanje dolgotrajno oziroma stalno, to imenujemo tinitus,« pojasnjuje Aleš Matos, dr. med., spec. otorinolaringologije s cervikofacialno kirurgijo, s Klinike za otorinolaringologijo s cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana. V grobem ločimo objektivni tinitus, ki ga lahko slišita tako bolnik kot tudi preiskovalec, in pa subjektivni, ki ga zazna le pacient. »Objektivni je po navadi pulzirajoč, saj je največkrat vzrok zanj žilna nepravilnost, ki jo povzroča turbulenten pretok krvi. Ob tem nastane šum, ki se prek tkiv prenaša do notranjega ušesa, ki ta zvok zazna. Manj pogosto je objektivni tinitus posledica slabokrvnosti, nepravilnega delovanja čeljustnega sklepa ali krčenja mišic srednjega ušesa in mehkega neba ter prekomerno odprte evstahijeve cevi.« Veliko pogostejši je subjektivni, pri katerem piskanje zaznava le bolnik, v ozadju pa so lahko različne bolezni in stanja ušes ter drugih organov, nadaljuje sogovornik: »V večini primerov je tovrstni tinitus povezan s slabšim sluhom. Največkrat gre za zaznavno naglušnost, kjer je poškodovan del slušnih celic bodisi zaradi poškodbe sluha, povzročene s hrupom, bodisi starostne naglušnosti. Med redkejše vzroke za subjektivni tinitus štejemo tudi posledico dolgotrajnega ali ponavljajočega se vnetja srednjega ušesa, otosklerozo, ménièrovo bolezen, tumor 8. možganskega živca. V teh primerih imajo bolniki navadno tudi druge simptome. Med preostalimi neušesnimi vzroki za šumenje so elektrolitske in hormonske motnje, poškodbe glave in vratu, meningitis, multipla skleroza, depresija, možganski tumorji, jemanje določenih zdravil, metabolne bolezni in stres.«
Nekateri ljudje imajo tinitus, pa jih piskanje sploh ne moti; drugi se piskanja ali šumenja začnejo zavedati šele zvečer, ko se umirijo, se odpravijo spat in znajdejo v tišini – takrat ga zaznajo. Ker so težave praviloma blage, le redki poiščejo pomoč, čeprav jih tegoba morda že ovira v vsakdanjem življenju – z obiskom pri strokovnjaku pa bi si lahko vsaj zagotovili nasvet, kako sprejeti tinitus, usmeriti pozornost drugam in se soočiti s situacijami, v katerih se zaradi tega počutijo neprijetno, zdravnik lahko predstavi tudi različne sprostitvene tehnike. »Otorinolaringolog bo poskušal ugotoviti vzrok šumenja v ušesu in opredeliti, ali gre za objektivni ali subjektivni tinitus. Pri tem je zelo pomemben pogovor z bolnikom, ki naj poskuša natančno opredeliti, kako ga zaznava,« pojasnjuje Matos. »Sledijo avdiološka obravnava, test sluha, lokalizacija šumenja. Če gre za subjektivni tinitus in so bila druga nevarna obolenja izključena, sledi zdravljenje, ki poteka simptomatsko. Nekatere uspešno zdravimo z zdravili. Pri drugih poskušamo šumenje ali piskanje maskirati, npr. s slušnim aparatom. S tem moteče zvoke prekrijemo z zunanjim zvokom, ki je za bolnika sprejemljivejši. Pomembno je odpraviti čustveno doživljanje tinitusa, ki kot začaran krog povečuje omenjene težave in omejuje bolnika v vsakdanjem življenju. Prognoza je v glavnem ugodna, saj le v četrtini primerov težava s časom ostaja enako moteča. Doživljanje tinitusa je močno povezano s splošnim počutjem in vsakodnevnim stresom.«
Čim manj hrupa in stresa
O nastanku te tegobe kroži več teorij. Ena od njih razlaga, da naj bi bile zanjo odgovorne poškodovane dlačnice, receptorske celice zvoka v notranjem ušesu, ali živčna vlakna, ki izhajajo iz njih in so vključena v slušni živec. Ta se nepravilno prožijo in prenašajo nepravilen signal do slušnega centra v možganski skorji, ki to zaznava kot piskanje ali šumenje. Obstajajo še številne druge teorije, vsekakor pa to še vedno velja za dokaj neraziskano in skrivnostno obolenje, zdravljenje pa ostaja velik izziv. Za zdaj še ne poznamo recepta, s katerim bi lahko preprečili njegov pojav, sklene Matos, a za konec vendarle ponudi dragocene nasvete: »Vemo, da lahko izpostavljanje pretiranemu hrupu, pokom ali preglasni glasbi privede do nastanka tinitusa. Zato svetujemo uporabo zaščitnih sredstev – npr. zaščitnih slušalk pri tistih, ki so poklicno izpostavljeni pretiranemu hrupu ali ropotu. Pomemben je tudi zdrav, nestresen način življenja.«
