Starševstvo je prežeto z radostjo, a tudi z napori ter čustvenimi in miselnimi preizkušnjami. Nekatere nimajo večjih težav, pri večini so stiske le prehodne, spremembe razpoloženja in počutja pa so lahko tudi hujše. V tem pomembnem življenjskem prehodu v odgovorno vlogo imajo duševne težave lahko tudi moški.
Za starševstvo smo različno dobro opremljeni. Če je bila izkušnja z materinstvom, ko je bila ženska še sama otrok, dovolj dobra, je to lepa popotnica, če pa je vzorec neustrezen, so pred njo nekoliko zahtevnejši koraki, pravi dr. Zalka Drglin, raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in vodja programov pri Združenju Naravni začetki. »Marsikatero sodobno žensko navdajata strah in tesnoba, zdi se ji, da jo podoba idealne nosečnice in matere zdaleč presega, da je ne bo mogla doseči, naj se še tako trudi. Preganja jo krivda, da ne naredi dovolj in da ni dovolj dobra. Mnoge je strah poroda.« Sogovornica, ki je tudi svetovalka za obporodne stiske, pravi, da ni nič nenavadnega, če pred novimi nalogami občutimo nekaj nelagodja, ker nam manjka znanja, izkušenj ali zagotovila, da jim bomo kos. »Če porod in dojenje doživljamo kot preizkušnji, kjer naj bi se 'izkazale', je to lahko precej obremenjujoče. Poleg kakovostne strokovne oskrbe ženska za dober potek poroda in dojenja potrebuje informacije, podporo bolj izkušenih, da se nauči novih spretnosti, predvsem pa krepitev zaupanja v lastne zmožnosti, da bo v materinstvo stopila kar se da sproščeno.«
Seveda je neprimerno lažje tistim nosečnicam, ki so zdrave, v dobrem odnosu z bodočim očetom, z rešenim stanovanjskim problemom in s primerno zaposlitvijo, pa vendar mame postajamo v najrazličnejših okoliščinah, razmišlja dr. Drglinova. »Spominjam se ženske, ki je v petem tednu nosečnosti ostala sama in ni vedela, kako naprej. Takim je v pomoč podporna mreža, ki jo sestavljajo njeni bližnji in morebiti skupina mamic z dojenčki, ki se redno srečuje. Take skupine bi bile dobrodošle povsod, še posebno pa v velikih spalnih naseljih, kjer družbena osamitev peha mlade matere, ki so se morda ravno preselile tja, na rob obupa. Kolikokrat slišim: svojega otroka imam rada, a moji dnevi so grozno enolični. Partner ima zahtevno službo, cele dneve sem sama; včasih je edina odrasla oseba, s katero spregovorim v živo, prodajalka, ki mi poda kruh čez prodajni pult.«
V nekaj dneh po porodu zaradi hormonskega neravnovesja, neprespanosti, utrujenosti in kopice novih nalog žensko preplavljajo različni občutki, med njimi žalost, negotovost, tesnobnost in strah pred nalogami, ki so pred njo. Otožnost mine, ko se okrepi odnos z dojenčkom, vzpostavi ritem, mamica pa pridobi nekaj izkušenj. Med duševnimi težavami v nosečnosti in po porodu so najpogostejši depresija in tesnoba, redkeje poporodna psihoza in posttravmatski sindrom, pripoveduje poznavalka. »Nekatere nosečnice prvič v življenju doživijo panični napad ali se soočijo z obsesivno kompulzivnim vedenjem. Primer: previdnostni ukrepi, ki jih v nosečnosti še posebno poudarjamo zaradi skrbi za zdravje ženske in otroka, lahko dobijo značaj prisile, in ženska si bo, denimo, v strahu pred morebitno okužbo kar naprej umivala roke.«
Poiščite pomoč
Kdaj pomislimo na depresijo? »Nosečnico oziroma mamico prevevajo nemoč, potrtost, žalost, obup, hudi občutki krivde, nesposobnosti, manjvrednosti. Slabo se počuti in je čisto brez energije, zelo je utrujena, nima volje do življenja. Je nezadovoljna, ne uživa v stvareh, ki jih ima sicer rada. Veliko joka, počuti se čisto osamljeno. Je nemirna, težko se osredotoča, pozablja bolj kot po navadi, je zelo neodločna. Otrok je ne zanima ali pa je preveč zaskrbljena zanj. Zdi se ji, da ne bo zmogla, da bo znorela. Slabo spi ali se zelo zgodaj zbuja, ne glede na otrokov ritem spanja. Spolnost je ne zanima. Nima teka ali pa se ta zelo poveča.« Tesnobo prepoznamo po tem, da jo kar naprej nekaj skrbi, mučijo jo strahovi, ima napade panike. Doživlja izjemno neprijetne telesne občutke (npr. mravljinčenje v rokah in nogah, oteženo dihanje, pospešen in/ali nereden utrip srca), ki pa jim skrben zdravniški pregled ne najde telesnega vzroka, razlaga sogovornica. »Če tovrstni znaki trajajo dlje, dva tedna ali več oziroma so našteti občutki zelo močni, potrebuje pomoč.«
Takojšnji zdravniški posvet je nujen pri psihozi; zanjo so značilni izguba stika z resničnostjo, nerazumljiva in zmedena govorica, izrazito pretirano dobro razpoloženje ali vznemirjenost, pretirano nezaupanje in neutemeljen velik strah zase ali za otroka. Drglinova se kot svetovalka srečuje tudi z ženskami, ki so porod doživele kot zelo težaven, neprimerno dolg, hudo boleč ali kako drugače travmatičen proces. »Marsikaterega izmed njih bi bilo mogoče preprečiti z občutljivim, spoštljivim in naklonjenim spremljanjem v nosečnosti, med porodom in po njem. Posledice travmatičnega poroda se kažejo tudi kot depresivnost ali tesnobnost, še zlasti, če se mamica ni imela možnosti z nikomer pogovoriti o tem, kar je prestala.«
Pomembno je, da stisko prepoznajo in jo poskušajo rešiti. Pri depresiji so v veliko pomoč zlasti razumevajoč partner in bližnji s konkretnimi dejanji, na primer soseda s kosilom ali dedek, ki odpelje dojenčka na sprehod, da se mamica lahko naspi. »Pri dalj časa trajajočih težavah ali globokih stiskah svetujemo obisk pri izbranem zdravniku ali kliničnem psihologu v zdravstvenem domu, v nekaterih primerih pri psihiatru. Strokovnjak v pogovoru oceni, kako hude so težave, in priporoči svetovanje, psihoterapijo ali zdravila.« Nosečnice in mamice naj pomoč poiščejo tudi pri nevladnih organizacijah, ki organizirajo podporne skupine s strokovnim vodstvom, v katerih se srečujejo ženske s podobnimi težavami. Rešitev, ki bi bile primerne za vse, ni; vsaki pomaga kaj drugega. »Premislite, kaj potrebujete. Svetovanje in zdravljenje je vedno prostovoljno – škoda pa je, če pomoči ne iščemo, ker se bojimo odziva okolice. Niste edini, ki se srečuje s stisko; iskanje pomoči je znak poguma.«
Zakaj se pojavijo?
•• vzroki obporodnih stisk: hormonske spremembe, osebnostne značilnosti, naučeni odzivi na stresne okoliščine, kemična neravnovesja v telesu, zahteve materinstva, družinske in družbene razmere, v katerih ženska postane mati;
•• sprožilni dejavniki: zdravstvene težave matere pred ali med nosečnostjo oziroma po porodu, zdravstvene težave otroka, nesoglasja med partnerjema, finančne težave, težave z zaposlitvijo in na delovnem mestu, nenačrtovana ali nezaželena nosečnost, izguba ljubljene osebe (smrt, razveza, ločitev);
•• vzdrževalni dejavniki: osamljenost ženske z dojenčkom, hudi občutki krivde in dvom o lastnih materinskih sposobnostih, preutrujenost zaradi obremenjenosti z nego otroka in/ali usklajevanja potreb v družini z več otroki, pomanjkanje spanca (zato je zelo dobrodošla vsakršna pomoč, ne le partnerja, ampak tudi svojcev, prijateljev in sosedov). Nosečnice in mamice, ne poskušajte vsega narediti same, uporabite vso pomoč, ki vam je na voljo.
