Dr. Janez Jazbec, dr. med, predstojnik kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo na pediatrični kliniki v Ljubljani pa tudi oče dveh že odraslih otrok, nerad govori o splošnem stanju v zdravstvu. Povsem drugače je, ko se pogovor vrti strogo okrog stroke in zdravljenja otrok. Intervju poteka v njegovi sončno obarvani pisarni.
Kako bi na kratko opisali svoje delo na pediatrični kliniki?
Na kliničnem oddelku za otroško hematologijo in onkologijo zdravimo otroke od rojstva do 18. leta. Večinoma so tukaj zaradi raka. Pri otrocih je najpogostejši krvni rak oziroma levkemija, zelo malo pa jih je hospitaliziranih zaradi drugih krvnih bolezni.
Se zdravniki med seboj pogovarjate o morebitnih vzrokih? Zakaj je pri otrocih največ t. i. akutne levkemije, več kot pri odraslih?
Zadeva ni preprosta. Vzrok zagotovo ni v tem, če otroka kopamo v pretopli vodi ali poje preveč paradižnika. Za večino levkemij lahko odkrijemo, kaj se je zgodilo v celici, da je postala maligna. Običajno gre za spremembo na genskem materialu, podedovano ali pridobljeno. Ljudje bi seveda radi vedeli, zakaj.
Nekateri vidijo povezavo s pesticidi.
Za to ni nobenega dokaza. Pred dvema letoma so pod drobnogled vzeli tudi večjo pojavnost levkemij v bližini jedrskih elektrarn, na koncu pa to ni bilo niti potrjeno niti ovrženo. Nekaj časa so levkemijo povezovali celo z virusnimi okužbami oziroma s stanjem imunskega sistema. Še zdaj na to temo poteka ogromno raziskav, a preprostega odgovora nimamo.
Kdaj v zgodovini medicine je bil krvni rak prvič omenjen?
(Pihne z usti.) Kaj pa vem. Že poimenovanje levkemija je nastalo iz grške besede leucos, kar pomeni belo; torej levkemija kot bela kri zaradi povečanega števila levkocitov oziroma belih krvničk. Bolezen je zagotovo stara več stoletij, kako so jo poimenovali, pa je druga pesem. Z napredovanjem medicine je ta ugotavljala, da gre za več vrst bolezni, ki jih zdravimo drugače. S tem se je povečala tudi uspešnost zdravljenja. Morate vedeti, da so včasih vsi otroci z levkemijo umrli. Predvsem v zadnjih desetletjih pa jih večina preživi – predvsem zaradi razvoja molekularne biologije, genskih analizatorjev in specifičnih zdravil.
Ali drži, da otroke z akutno levkemijo pozdravite v 70 do 80 odstotkih, a se v 20 odstotkih bolezen ponovi – zaradi kemoterapij?
Ne zaradi kemoterapij, bolezen se ponovi, ker nam pri 20 odstotkih bolnikov, pri katerih smo bolezen sicer zatrli, ne uspe popolnoma odstraniti vseh bolnih celic. Naj razložim na modelu (pokaže na lesene krogle različnih velikosti na podstavku), kako je levkemija videti med zdravljenjem. Tako si predstavljajte bolezen, ko bolnik pride k nam (pokaže na največjo kroglo), po zdravljenju, ko bolnih celic v krvi ne zaznamo več, pa jih je v kostnem mozgu še vedno toliko (se dotakne najmanjše krogle). V resnici število bolnih celic pada eksponencialno, torej po eksponentni krivulji nikoli ne pridemo do ničle. Cilj je, da v določenem trenutku dosežemo stanje, ko lahko posameznikov imunski sistem ponovno sam vzpostavi nadzor nad boleznijo. Morate vedeti, tudi če imate zdrav imunski sistem, v telesu vsak dan nastane nekaj deset rakavih celic. Vaš zdravi imunski sistem jih zazna in eliminira oziroma odpravi. Težava je pri raku in levkemiji, ko nekatere rakave celice uidejo imunskemu nadzoru. Dlje ko mine od zdravljenja, denimo več kot pet let, manjša je verjetnost, da se bo bolezen ponovila, hkrati pa se poveča možnost, da jo bomo v primeru ponovitve uspešno pozdravili. V 40 do 50 odstotkih celo za vedno.
Kakšne so posledice pri zdravljenih otrocih v odraslosti – imajo morda več kroničnih bolezni?
Seveda, vpliv na različne organske sisteme zagotovo je. V Sloveniji imamo močan program natančnega sledenja osebam, ki so bile v otroštvu zdravljene zaradi raka.
Česa je največ, morda sladkorne bolezni?
Niti ne, znano pa je, da so otroci, zdravljeni zaradi levkemije, kot odrasli bolj nagnjeni k debelosti. Včasih smo vse otroke po končanem zdravljenju tudi preventivno obsevali, da bi preprečili ponovitev bolezni na centralnem živčnem sistemu, pozneje pa se je izkazalo, da so imeli zato težave pri kognitivnem razvoju. S koncentracijo, pomnjenjem in podobno. Najbolj zoprna posledica je večja nagnjenost k drugim oblikam raka.
Ali se glede na spol kaže kakšna razlika?
Dramatičnih razlik ni. Morda je malce več dečkov.
V kateri starosti otroci najpogosteje zbolijo za levkemijo?
Med drugim in šestim letom.
V tem obdobju je opravljenih tudi največ cepljenj.
Med cepljenjem in levkemijo ni znanstveno dokazanih povezav, nikakršnih dokazov. Najlaže je nekaj špekulirati.
Ali so med bolniki zares v prvi vrsti otroci z downovim sindromom?
Pri njih je res kar dvajsetkrat večje tveganje, da bodo zboleli za levkemijo, a otrok z downovim sindromom je tako malo, da na našem oddelku le na vsake dve leti dobimo kakšnega. Prav zato bi težko rekli, da je med vsemi bolnimi otroki največ tistih z downovim sindromom.
Drži podatek, da v Sloveniji za rakom zboli od 50 do 60 otrok na leto?
To je povprečje, drži, a lani jih je bilo 74. Kljub temu ne moremo trditi, da je raka pri otrocih vse več, saj jih bomo kakšno leto imeli le 40.
Imamo v določenem predelu države več bolnikov?
Nobena regija posebej ne izstopa.
Kot poudarjate, sta nujna pravočasna diagnoza in čimprejšnje zdravljenje. Kateri so znaki – glavobol, bledica? Lahko levkemijo pri otroku prepoznamo tudi laiki?
Umetnost prepoznavanja ni toliko v rokah staršev, temveč zdravnikov na primarni ravni, predvsem pediatrov. Bruhanje, glavobol, bledica in bolečina v kosteh so lahko znaki marsičesa – od viroze do kakšne poškodbe. Lahko pa gre seveda tudi za raka, a tega je precej manj. Čakalnih dob pri nas ni.
Nekdo se pozdravi, kdo drug umre. Kaj občutite v takšnih trenutkih?
Tukaj se lahko zelo hitro znajdemo na področju patetike. Vsakomur je popolnoma jasno, da delo z otroki, ki imajo raka, ni lahko. Zagotovo je naša služba psihično izjemno obremenjujoča. Prave herojinje so medicinske sestre. O njih se nikoli ne govori toliko, kot bi si zaslužile, pa imajo največ stika tako z otroki kot s starši, zato nosijo velikanski del bremena. Nikomur, ki dela tukaj, pa ne more biti vseeno.
Imate kakšno misel, da se pomirite, ko vam je hudo?
Nimam. Takrat ko se človek odloči, da bo delal tukaj, že ve, v kaj se podaja. Zares ravnodušen pa ne moreš biti nikoli – če žalosti ne bi občutil, bi to pomenilo, da izgubljaš kompas.
