Takšna je logika človeka z diagnozo mejne osebnostne motnje (MOM), ki naj bi jo imele tudi slavne Marilyn Monroe, princesa Diana, Angelina Jolie in Britney Spears. Na željo naših zvestih bralk, ki sta nam anonimno zaupali svoji zgodbi, smo motnjo podrobneje raziskali.
MILENINA IZPOVED
Gospa, naj ji bo ime Milena, si ne želi biti posesivna, vsevedna mama, tašča in babica, a njena skrb za sina in vnuke ji ne da spati. Pa gremo lepo po vrsti. Glavni kamen spotike je snaha, zaradi katere se vse od začetka porajajo novi in novi spori ter družinske drame.
»Dokler nisem naletela na knjigo Ne stopajte več po prstih (svetovna uspešnica Paula T. Masona o tem, kako živeti z bližnjim, ki ima MOM, op. a.), se mi niti sanjalo ni, s kom imam opravka, zakaj vsi tako zelo trpimo, tudi snaha,« razloži utrujeno in hkrati bojevito ter še podrobneje opiše, kako poteka komunikacija z ženo njenega sina: »Nevzdržno je. Tudi ona je nedvomno v veliki stiski, saj jo opredeljuje dvojnost, kot bi ves čas čutila in sporočala: 'Sovražim te, pojdi stran! Ne, nikar me ne zapusti!' S tem te potisne v položaj, ko se tudi sam sprašuješ, ali je morda s teboj kaj narobe, da sprožaš takšne nasprotujoče si odzive. Največja žrtev oziroma krivec sem trenutno jaz, najbolj sem osovražena. Sin se je po več kot osemletni zvezi pred nekaj meseci od partnerice ločil. Prišel je nazaj domov v našo hišo, saj je finančno povsem izčrpan. V štirih letih v zakonu ni ustvaril ničesar, ker s takšnim človekom, kot je njegova bivša, to ni mogoče, medtem ko sama nikoli ni delala. Poleg vsega še pričakuje, da se jo preživlja. Najbolj žalostno je, da sta njuna majhna otroka vsej tej kalvariji priča iz dneva v dan.«
Obstajata le črna in bela barva
Po Mileninih besedah snaha kljub vsem dosedanjim pogovorom nikakor ne sprejema možnosti, da ima kakršno koli osebnostno motnjo. V resnici se lahko seveda vsakdo kdaj najde v katerem od opisov oseb z MOM, če je sposoben vsaj malce samouvida. »Že vse od začetka zveze med ta mladima sem čutila, da nekaj ne štima. Sin mi dolgo ni niti malo potarnal, pa čeprav ga je partnerica kaznovala s kričanjem, poniževanjem, tudi fizičnim napadom za vsako stvar, ki ji ni bila po godu. Zanjo sta obstajali samo črna in bela barva,« se Milena ozre in poskuša kočljivo zadevo razumeti s pomočjo časovne distance: »Spoznala in zaljubila sta se, ko je bil sin še posebno ranljiv zaradi določenih zdravstvenih težav v naši družini. Nikoli pa nisem od snahe prejela ne prijazne besede ne objema, nikakršnih čustev. Tudi če jo kaj na meni moti, mi ni nikoli povedala, jaz bi to sprejela. Do neznancev je pa znala biti silno prijazna. Naša napeta igra neizrečenega je trajala vse do njenega prvega izpada. Le na podlagi nekaj besed, ki so bile izrečene na poroki sorodnikov. Človek, kot je ona, ne prenese, da se ima kdo zares rad, in ne zna se obvladati, ko jo kaj zmoti, pa četudi le mačja dlaka.«
Vse odžene z eksplozivnostjo
Nikoli ni imela priložnosti spoznati njene primarne družine, ker živijo v Nemčiji, a predvideva, da so jo kot otroka tako ali drugače zanemarjali: »Kadar govori o preteklosti, je ne moreš ugasniti, marsikaj je že napleteničila, tudi o svojem očetu. Vsega hudega in napačnega so bili vedno krivi vsi drugi. Moj sin bi ji še vedno srčno rad pomagal, a strokovne pomoči nikakor noče sprejeti. Prijateljev prav tako nima, saj vse odžene s svojo eksplozivnostjo.«
MARIJINA IZPOVED
Podobna je Marijina zgodba, le da ima ona najtežji del poti ozaveščanja, sprejemanja in z njim povezanega trpljenja že za seboj. Dobra tri desetletja je trajalo, da se je opogumila in se predvsem sama sebi pokazala v pravi luči: »Nisem vedela, kaj hočem. Nekaj časa sem bila v enem filmu, takoj ko se ni vse odvijalo po mojih pričakovanjih, sem že vse obrnila na glavo. Vse, ki so se mi čustveno približali in pokazali na katero od mojih napak, sem prej ali slej s psovkami in gnusom besno nagnala iz svojega življenja ter si poiskala novo družbo. Takšno, ki je podpirala mojo nepredvidljivost, begavost in vzkipljivost. Z lahkoto sem postala slabe volje, a nisem sprevidela, da to večinoma sprožam sama. Streznile so me šele besede najmlajšega sina: 'Mamica, zakaj si kar naprej jezna? Sem naredil kaj narobe?' Takrat sem najprej vzela v roke literaturo in se podučila, od kod lahko izvirata bes in žalost, ter naletela na definicijo MOM. Pa grozljivo dejstvo, da lahko takšno vedenje prenesemo na otroke oziroma jih ožigosamo z občutkom krivde, sramu in manjvrednosti. Rekla sem si, da tega ne smem dopustiti. K sreči nisem potrebovala strokovne pomoči, a brez lastne vztrajnosti ter potrpežljivosti in ljubezni bližnjih mi zagotovo ne bi uspelo. Zdaj me težko kaj spravi iz tira, saj se zavedam, da sem jaz prva, ki ima v rokah daljinec za upravljanje lastnih čustev.«
- Za natančnejšo opredelitev MOM smo prosili prof. dr. Mojco Zvezdano Dernovšek, dr. med. spec. psihiatrije.
MOM ni bolezen ali neko stanje, vendar oseba večino časa zelo trpi, še bolj kot njeni bližnji – ali to drži?
Da, MOM se kaže kot specifičen vzorec doživljanja, čustvovanja in vedenja pri posamezniku in mu povzroča trpljenje ter resne težave. Prav tako njegovi okolici.
Katere značilnosti ima vsakdo s to motnjo?
Teh je več. Oseba z MOM se izjemno trudi izogniti vsaki zavrnitvi – resnični ali namišljeni. Že denimo, če se ji ne moremo vedno oglasiti na telefon, se počuti zavrnjena. Niha med skrajnim idealiziranjem in razvrednotenjem. To pomeni, da dokler smo taki, kot želi, smo najpopolnejši, ko pa izrazimo svojo voljo, smo vse, le ljudje ne. Ima nestabilno samopodobo, kar se med drugim kaže v tem, da se leta in leta ne more odločiti za poklic, službo, način življenja ter bega iz ene skrajnosti v drugo. Deluje samouničevalno vsaj na dveh področjih, kot so zloraba drog, spolnost, zapravljanje, lahkomiselna vožnja z avtomobilom in uživanje pretirane količine hrane. Večkrat se vede samomorilno oziroma s tem v zvezi grozi, je čustveno neuravnovešena, izrazito vzkipljiva. Pri njej so pogosta obdobja slabega razpoloženja, razdražljivosti in tesnobnosti, ki trajajo več ur, lahko tudi dni. Občuti praznino, ne ve, kaj je, kaj si želi, kam spada. Težko nadzoruje jezo in je večkrat tudi fizično napadalna. Kadar je v stresu, ima občasno okrnjen stik z resničnostjo.
Mar nimamo vsi v sebi vsaj malo od vsega opisanega?
Imamo to izkušnjo – pa nimamo MOM. V adolescenci, ko prekipevajo čustva, identiteta se šele formira in je izkušenj le za vzorec – takrat smo zase in okolico prava nočna mora, ki pa na srečo mine.
Je MOM res vedno pridružena še katera diagnoza, denimo depresija?
Največ oseb z MOM poznam iz svoje psihiatrične ambulante in tako rekoč vsi imajo pridruženo eno od naštetih duševnih motenj: depresijo, anksiozno motnjo, bipolarno motnjo razpoloženja, odvisnost od psihoaktivnih snovi.
Ali bi lahko rekli, da je glavni ključ do zmanjšanja trpljenja vseh vpletenih ta, da oseba z MOM ozavesti, kaj počne in kako se lahko v prihodnje bolje spozna, nadzoruje? V katerih primerih mora na psihiatrično obravnavo?
Če se človek rodi oglat, bo takšen tudi umrl. Res pa lahko svoje preostre robove dodobra popili. Včasih že samo življenje in stalne izgube pripeljejo do spoznanj, da bo treba nekaj storiti, in posameznik se zateče po pomoč. To pomeni, da se skozi psihoterapijo nauči ustrezno obvladovati vedenje, bolje razume svoje prehitre sklepe in čustveni viharji ga manj vrtinčijo. V najboljših primerih se celo nekoliko osvobodi egocentričnosti – da si lažje predstavlja in tudi občuti, kaj doživljajo ljudje okoli njega, in da je med njegovim vedenjem in odzivi okolice povezava, ki je predvidljiva. Prevzema odgovornost za svoje misli, čustva in vedenje. To pa ni lahka naloga. Psihiatrična obravnava je potrebna, če ima posameznik pridružene motnje, ki jih obvladujemo z zdravili. Ali ko je življenjsko ogrožen zaradi samomorilnega vedenja. MOM se namreč zdravi z dolgotrajno psihoterapijo, psihiatri pa imamo redko čas in možnost, da takšno psihoterapijo izvajamo. Poudarjam, da so svojci toliko zapredeni v težave, da velikokrat zbolijo tudi sami in potem iščejo pomoč. Učimo jih, da motenega vedenja ne podpirajo, temveč podpirajo ustreznejše. Predvsem pa se osvobodijo občutkov krivde, odgovornosti in strahu.
Kaj ima obravnavana motnja skupnega s konceptom patološkega narcizma in s čustvenimi vampirji? So vmes enačaji, se kaj prekriva?
MOM uvrščamo v skupino motenj, za katero je značilno dramatično, pretirano čustveno vedenje in v katero so uvrščene še narcistična, antisocialna in histrionična osebnostna motnja. Metafora čustvenih vampirjev po Bernsteinu je nekoliko drugačna. Avtor je MOM izpustil, saj trajni vzorci neuravnovešenosti v osebnih odnosih, samopodobi in čustvovanju naredijo veliko škodo tako osebi z MOM kot okolici, vse pa zagrne hudo trpljenje. Narcistična osebnostna motnja pa je nekaj drugega – tak človek druge vidi kot sredstvo za dosego cilja – prek trupel, če ne gre drugače.
Se MOM predvsem podeduje ali privzgoji?
Žal je delež genetike kar velik. Je pa res, da otrok od staršev dobi tudi vedenjske vzorce. Čustvena nezrelost staršev se pri otrocih kaže na različne načine. Nekateri ostanejo enaki kot starši in nadaljujejo družinsko tradicijo ali pa se uprejo na celi črti. Pri tem se vedejo samodestruktivno ali pa so nadpovprečno uspešni in prizadevni, samo da bi ušli čim dlje, lahko pa se postavijo v starševsko vlogo lastnim staršem in skrbijo zanje. Izključno privzgojenemu – naučenemu vedenju, ki je videti tako kot MOM, v žargonu rečemo bolhe. Otrok se mogoče niti ni znal naučiti česa drugega, ker je imel le nezrel model vedenja in čustvovanja, zato pač dela, kar dela. Ko vidi boljše načine, se jih oprime z olajšanjem in jih tudi osvoji brez posebne težave. Spremembe pri MOM pa so boleče, učenje počasno in trpljenje veliko. Ljudje imajo občutek, da se odrekajo sebi, da se posega v njihov prostor in izgubljajo še tisto malo identitete, ki jo imajo. Zato gre tako zelo počasi.
Kdo ima to motnjo pogosteje – glede na spol?
Ženske so pogosteje diagnosticirane, tudi po ocenah je tako. Narava pravično izravna nesorazmerje in je zato več moških z antisocialno osebnostno motnjo, ta pa je pri ženskah redkejša.
Ali tudi tukaj drži – če zanikaš, da bi MOM lahko imel in jo imajo po tvojem mnenju prej vsi drugi, jo skoraj zagotovo imaš?
Seveda. Ko običajnim, empatičnim ljudem razlagam o osebnostnih motnjah, so vsi v strahu, saj se prepoznavajo v posameznih opisih. Pomirim jih, da gre za bistveno bolj poudarjene lastnosti, kot se sami bojijo, da jih imajo. Pa še ena razlika je – ljudje, ki se svojih ahilovih pet zavedamo, te svoje šibke točke dobro nadzorujemo, da ni škode ne za nas ne za okolico. Skratka, ne gre za to, da neke lastnosti nimamo. Gre za to, da temno plat – nadzorujemo.
Ali je definicija oziroma diagnoza MOM nastala skupaj z mainstream kulturo?
Niti ne. Oto Kernberg je ugotovil, da se srečuje s pacienti, ki niso ne psihotični – z občasno oziroma bolj ali manj trajno izgubo stika z resničnostjo – ne nevrotični – ko imajo kup tegob, dvomov, skrbi, čustvenih nadlog in so zato nesrečni. Imenoval jih je mejni in pri tem mislil, da gre za nekaj med nevrozo in psihozo. Šele pozneje je nastal koncept osebnostnih motenj, kot ga poznamo danes. Je pa seveda mainstream kultura plodna zemlja za vse vrste osebnostnih motenj – pa ne v smislu nastanka, ampak jih demarkira.
Demarkira – kaj mislite s tem?
Da jih izbeza na plan.
Ali si osebe z MOM prej izberejo stalnega partnerja, ki ima tudi sam to motnjo?
Ne, MOM nikoli ne izbere MOM – to bi bila eksplozivna mešanica in ne bi obstala. Obstane zveza osebe z MOM s čisto običajnim človekom, ki v družini ali v ožjem krogu odraščanja, dela in podobno ni imel veliko priložnosti kaj takega doživeti na lastni koži. Ali pa si oseba s to motnjo izbere človeka, ki je odraščal s staršem ali sorojencem z MOM in je zato razumel, da kaj drugega od življenja ni mogoče pričakovati.
Koliko približno je v t. i. razvitem zahodnem svetu oseb, ki bi jim lahko prilepili to diagnozo?
Do deset odstotkov ljudi naj bi imelo značilnosti osebnostih motenj in med njimi je največ MOM – po najstrožjih kriterijih nekje do tretjine.