Pravijo ji legenda slovenskega gibanja proti kajenju. Mariborčanka Mihaela Lovše, višja medicinska sestra in nekdanja profesorica, je bila med najbolj zaslužnimi za prvi protikadilski zakon že v devetdesetih letih. V vlogi predsednice Slovenske zveze za javno zdravje, okolje in tobačno kontrolo se v teh dneh zavzema za še doslednejšo zakonsko različico, o kateri se bo država odločala 16. maja letos.
Za začetek mi dovolite bolj osebno vprašanje – ali vi kadite ali morda kdo v vaši družini?
Moj oče je vse delovno življenje kadil in tudi umrl zaradi srčnega infarkta.
S protikadilsko problematiko se ukvarjate že dvajset let.
Tako je. Leta 1996 je bil sprejet prvi protikadilski zakon v slovenskem prostoru. Takrat so nevladne organizacije prvič stopile skupaj z javnim sektorjem, tedanjim Inštitutom za varovanje zdravja, zdaj Nacionalnim inštitutom za javno zdravje.
Vsak četrti Slovenec je kadilec. Večina začne v mladih letih, kajne?
Drži. Imamo približno 24 odstotkov kadilcev. Podatki kažejo, da se tej slabi razvadi večina začne predajati v najstniškem obdobju. Po petindvajsetem letu začnejo kaditi zelo redki. Spominjam se, da smo študentke in študentje pred izpiti na višji zdravstveni šoli prav tako kadili. Tudi jaz. Zagotovo je šlo v prvi vrsti za vpliv vrstnikov. Ta je med odraščanjem izjemno močan.
Zakaj ste nehali?
Že takratno delo na področju promocije zdravja se me je zelo dotaknilo, vsa sporočila in rezultati, ki so jih predstavili na evropskih in svetovnih konferencah. Za delo v zvezi s promoviranjem zdravega življenjskega sloga me je navdušila tudi moja tašča Eva Lovše (priznana slovenska zdravnica, prva specialistka šolske medicine v Mariboru, op. a.).
Marketinška industrija se osredotoča predvsem na mladino – tako prek filmov kot glasbenih spotov, v katerih privlačni vzorniki kadijo in pri tem uživajo. Kakšnemu mlademu režiserju ali igralcu morda celo prej uspe, če kajenje prikaže v pozitivni luči. Začelo se je denimo že z vseameriškim uporniškim idolom Jamesom Deanom – z obvezno cigareto v ustih.
Zagotovo. Spomnite se tudi aktualnih filmskih igralcev, kot je denimo Sharon Stone v Prvinskem nagonu (v njem kot nadpovprečno inteligentna zapeljiva junakinja ves čas kadi, op. a.). Za takšne vloge dobijo igralci še dodatno plačilo in zavedajo se, kaj počno. Tobačna industrija vsako leto samo za promocijo svojih izdelkov nameni 45 milijard ameriških dolarjev. Za vpliv na zaposlene v evropskem parlamentu, da bi aktualna evropska protitobačna direktiva padla, so po raziskavi nevladne organizacije Association of European Cancer Leagues v letu 2013 aktivirali 161 oseb. Tem ljudem je tobačna industrija za lobiranje v Bruslju plačala kar pet milijonov evrov. To v naših medijih še ni bilo objavljeno. V tobačni industriji še vedno lažejo o vplivu na zakonodajo, ko zlorabljajo deležnike, prirejajo dokaze in zakrivajo konflikte interesov. Trdijo, da so del rešitve – popolnoma zmotno! Ne le pri nas, povsod po Evropi poteka množično lobiranje proti zakonodaji, ki ščiti javno zdravje. Povsod po časopisih in v drugih medijih objavljajo vsebine, ki so posledica lobiranja tobačne industrije.
Kako pa je to videti?
Denimo na (imenuje eno od slovenskih televizij) se vrstijo točno določeni intervjuji, pa tudi v nekaterih časopisih.
Kdo so lobisti, ki javnega zdravja ne postavljajo na prvo mesto?
Med največjimi nasprotniki, ki najpogosteje obiskujejo tudi naše ministre, so tisti, ki prihajajo tako neposredno iz tobačne industrije kot Trgovinske zbornice Slovenije. Med njimi najdemo predstavnike ameriške multinacionalke Philip Morris in japonske tobačne industrije, ki ju še najbolj moti zahteva po enotni embalaži. Pa znano slovensko oglaševalsko agencijo (jo imenuje). V prihodnje bi morali bolj natančno beležiti in javno objaviti, katere interese kdo zares zastopa, ter prepovedati donacije in partnerstva s tobačno industrijo. Še vedno se denimo dogaja, da ta sofinancira javne mladinske prireditve, kot so koncerti. Nujna je omejitev srečanj med njo in predstavniki vlade.
Kadi več kot 21 odstotkov slovenskih osnovnošolcev. Prav v mladosti, ko je človek najbolj dovzeten za zavajanje, se najbolj oblikuje življenjski slog. Kako omejiti zdravju škodljive promocije?
Tobačna industrija zelo zavaja. Nikotin je izdelek, od katerega najlaže postanemo odvisni, hkrati pa je njegovo rabo med vsemi psihoaktivnimi snovmi najlaže preprečiti. Po dognanjih Svetovne zdravstvene organizacije ima otrok, ki prej omenjene prizore spremlja sam brez spremstva in primerne razlage staršev, kar šestnajstkrat več možnosti, da bo v odraslosti postal kadilec. Potrebujemo promocijo zdravja, močno preventivo zlasti pri mladih v obdobju, ko še ne kadijo – da sploh ne bi začeli, pa seveda pomoč pri opuščanju te navade. V tobačni industriji merijo v prvi vrsti prav na otroke pa tudi socialno šibkejše, bolj ogrožene skupine. V svoje izdelke vključujejo več kot šeststo aditivov, ki so potencialno strupeni, rakotvorni in so predvsem v ovitkih – tako v filtrih kot tudi papirju za zvijanje rezanega tobaka. Nemški center za raziskave raka v Heidelbergu je leta 2010 v aditivih odkril kar devetdeset rakotvornih snovi.
Po drugi strani si v tobačni industriji izmišljujejo vedno nove pristope, s katerimi ulovijo nove kadilce, pri starih pa si zagotovijo zvestobo. Do groba.
Tako je, denimo sredstva za ohranjanje vlage in prijetne arome, kot je okus mentola, sadja ali vanilje, naredijo kajenje bolj lahkotno in za mlade začetnike še privlačnejše. Določeni izdelki imajo celo analgetični, torej protibolečinski, ter anestetični, torej omamni učinek. Včasih lahko zato tudi prikrijejo začetne znake bolezni. Pa ne pozabimo na zavajanje z barvami; denimo svetli odtenki so tisti, ki v zavesti ljudi povzročajo manj škode. Ena od podobnih psiholoških strategij je tudi zmanjševanje vidnosti tobačnega dima.
Kakšno je vaše mnenje o brezdimnih tobačnih izdelkih, elektronskih cigaretah, ki so v zadnjem času postale prava uspešnica?
Že leta 2013 smo v Slovenski zvezi za javno zdravje, okolje in tobačno kontrolo opozorili na raziskave avstrijskih zdravnikov o sistemskem prenosu nikotina v obliki manj škodljivih aerosolov – delcev snovi, ki lebdijo v zraku, običajno v obliki pare. Dokazali so, da večina elektronskih cigaret uporabniku vendarle prenaša nikotin; pa čeprav na embalaži piše, da ga ne, je bil kar v sedmih primerih od desetih. E-cigareta je v resnici novo orožje tobačne industrije. Prvi takšni izdelki so prišli s Kitajske. Tudi naša humanitarna organizacija je dobivala ponudbe za nakup v okviru nacionalnega programa za opuščanje kajenja – da bi jih dali našim udeležencem delavnic. V resnici se s tem izdelkom namera za kajenje cigaret še povečuje in celo spodbuja mlade, naj jih poizkusijo.
Kadilec torej z uporabo elektronske cigarete ne pokadi manj kot prej?
(Pokima.) Nima občutka, koliko sploh pokadi. Ljudje ne vedo, da inhalirajo, vdihavajo strupene delce. Dokazano je, da so na udaru tudi pasivni uporabniki elektronske cigarete. Avstrijski zdravnik in raziskovalec Manfred Neuberger je že pred dvema letoma objavil članek z naslovom Elektronska cigareta – volk v ovčji preobleki, na kar je opozorila tudi Ameriška zveza za bolezni srca. Po Neubergerjevih izsledkih uporaba e-cigaret celo ogroža vse dosedanje dosežke v nadzoru tobaka. Tveganje za srčni infarkt in raka pljuč se potroji že pri uporabi od ene do štirih klasičnih cigaret dnevno; pozabljamo pa, da so podobno zdravstveno ogroženi uporabniki e-cigaret in tisti v njihovi bližini. Opaženo je tudi povečevanje števila zastrupitev s stekleničkami za ponovno polnjenje e-cigaret in možnost absorbcije prek kože. Tudi od okolja je odvisno, kako škodljivo je za koga kajenje. V velikih mestih, kot je Ljubljana, so kadilci bolj ogroženi. Kot pravijo zdravniki, se vsi drobni delci v telesu, ki škodujejo v prvi vrsti pljučem, ne seštevajo, temveč množijo, akumulirajo. V elektronskih cigaretah so našli celo že radioaktivni radon.
Malo za šalo, malo zares: mar nimajo kadilci, ker redno hodijo na t. i. čik pavze na prosto, po svoje bolj zdravega delavnika kot kdo, ki ne kadi, pa vseh osem ur preživi v pisarni?
Vam bom podala zanimivo primerjavo z vožnjo v avtomobilu ali kje drugje. Denimo s kolesarjenjem ali hojo po središču Ljubljane bomo prejeli manj škodljivih delcev, kot če se vozimo na ljubljanskem mestnem avtobusu, kajti tega ne moremo dovolj prezračiti. Prav tako v avtomobilu, kjer je ogromno prašnih in drugih škodljivih delcev.
Katero spremembo bi v novi slovenski tobačni zakonodaji – ki naj bi bila, če bo sprejeta, ena najbolj modernih v Evropi – še posebno radi dosegli?
Poleg prej omenjenih postavk ter enake obravnave elektronske cigarete v primerjavi z običajno si želimo obdavčitve oziroma ohranjanja visokih cen tobačnih izdelkov in prepoved oglaševanja kajenja na spletu. Štirje naši evropski poslanci so glasovali za spremembo, torej revidirano EU Direktivo o tobačnih izdelkih, enako število jih je glasovalo proti.
Kateri evropski poslanci so glasovali za?
Dr. Romana Jordan (SDS), Mojca Kleva (SD), Alojz Peterle (Nsi) in Zofija Mazej Kukovič (SDS). Drugi, Jelko Kacin (LDS), Tanja Fajon (SD), Ivo Vajgl (Zares) in Milan Zver (SDS), so glasovali proti.
Kaj si poleg novega zakona še obetate?
Lani smo dali predlog ministrstvu za zdravje, naj uvede fundacijo ali tobačni sklad za zbiranje sredstev od trošarin in licenčnin ter gre v preventivo, za katero se namenja veliko premalo denarja. V državni proračun pa pride letno le od trošarin prek štiristo milijonov evrov.
Kam gre ves ta denar?
Ne vemo.
Koliko pa nas stanejo zdravstvene posledice kajenja, kot so kronične nenalezljive bolezni, njihovo zdravljenje, odsotnost na delovnem mestu ipd.?
Za to damo vsako leto približno milijardo osemsto evrov. Največji javnozdravstveni problem in dejavnik tveganja v državi je zagotovo tobak. Zaradi posledic kajenja doleti smrt največ državljanov, več kot zaradi alkoholizma, prometnih nesreč in aidsa skupaj. Vemo, da zaradi bolezni, pripisljivih kajenju, vsak dan v Sloveniji umre deset oseb, približno 3600 letno. Z novim zakonom se zavzemamo tudi za popolno prepoved kajenja v avtih, ko so v njih otroci in nosečnice. Tako bi lahko pri nas kar za dvajset odstotkov zmanjšali vse več prezgodnjih porodov. V naši državi kadi približno enajst odstotkov nosečnic, od tega pa jih kar 70 odstotkov rodi prezgodaj.
Nekateri ginekologi pravijo, naj kadilka, ki zanosi, le zmanjša število cigaret, ker bo tako plod doživel manjši šok, kot če bi popolnoma opustila kajenje.
To je silno napačen podatek zdravstvene stroke. Vsaka bodoča mama bi morala takoj nehati kaditi. Še posebno nevarno je prvo trimesečje, obdobje organogeneze. Pravilni napotek se glasi, da bi to morala storiti že leto pred načrtovanim spočetjem. Ne le ženska, kajenje bi morala opustiti oba partnerja.
Kakšne posledice se pokažejo na otrocih?
Poleg prenizke teže ob rojstvu se pogosto pojavljajo zapleti tudi pozneje. Večja je nagnjenost k obolevanju dihalnega sistema, astmi, bronhitisu, k alergijam. S pasivnim kajenjem povezujejo tudi pojav smrti v zibki. Ogljikov monoksid se namreč tristokrat hitreje veže na rdeča krvna telesca kot kisik. Kaj kadilka s tem naredi plodu, ko so njegovi organi v ustvarjanju? Veliko škodo, saj se slabše razvijajo. Glede nosečnic kot ranljive skupine, ki kadijo ali pa so pasivno izpostavljene dimu, bi rada omenila nacionalno raziskavo izpred nekaj let, ki je pokazala, da jih je denimo v goriški regiji precej manj kot v Zasavju.
Zakaj?
Kot vemo, je kajenje povezano s socialno šibkejšimi predeli. Tam je torej treba toliko več storiti tako za preventivo kot tudi ponuditi programe za opuščanje. V svoje delo med drugim vključujemo Rome. Povezani smo s forumom romskih svetnikov, tudi njim je mar za zdravje svojih ljudi. (Nasmeh.)
Romi so znani kot strastni kadilci. Pogosto kadijo že otroci.
Prav prek njih poskušamo lepo vplivati na njihove starše. Preventiva je sicer pri vseh otrocih najbolj učinkovita, če jo izvajaš v najzgodnejših letih, v predšolskem obdobju.
Prav tako delate z nosečnicami. V koliko primerih vam uspe doseči, da se ne dotaknejo več cigarete?
Naši podatki so takšni, da nam ni uspelo prepričati le romskih nosečnic. Pri vseh drugih nam je uspelo – v sto odstotkih. V enem letu smo imeli šestnajst spreobrnjenk.
V Sloveniji je v nasprotju z nekaterimi drugimi evropskimi državami kajenja čedalje več, še zlasti med mladimi dekleti.
Drži, in to je še posebno skrb vzbujajoče. Na splošno se delež kadilcev pri nas povečuje že od leta 2008, medtem ko denimo na Irskem, Islandiji in Norveškem opažajo povsem nasprotno. S tem so zagotovo povezane tudi cene tobaka. Na Irskem boste za škatlico cigaret plačali deset evrov, medtem ko jih pri nas dobite za približno štiri evre.
Ste tesna sodelavka Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je pred kratkim objavil poziv: Za družbo brez tobaka! Mar ni to le malce preambiciozen načrt?
V prizadevanju za zmanjšanje rabe tobaka je nujno sprejeti novo zakonodajo s končnim ciljem, da se število kadilcev zmanjša na pet odstotkov. Želimo si, da bi po evropskem vzoru ta cilj v Sloveniji dosegli vsaj do leta 2050. S podporo in povezovanjem vseh ministrstev v državi, v prvi vrsti ministrstva za zdravje in ministrstva za finance, bi zagotovo napredovali še hitreje.
