Kar nekaj časa so bili v nekaterih strokovnih krogih zadržani do stališča Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), kjer so pred 20 leti debelost uvrstili med bolezni, ki jih je treba zdraviti. Čez čas se je začela tudi za širšo uporabo pogosteje uporabljati opredelitev metabolni oziroma presnovni sindrom, pojem, ki velja predvsem za najnevarnejšo vrsto – trebušno debelost. Dodatno težo je temu pojavu pripisala strokovna opredelitev, da je to kronična nenalezljiva bolezen, ki ima tudi lastnosti zasvojenosti, tako kot droge, cigarete in alkohol.
Milijarde predebelih?
Ocenjujejo, da naj bi bilo že pred desetletjem na svetu več kot 400 milijonov odraslih debelih, štirikrat toliko pa naj bi jih imelo povišano telesno težo. Če je še nedavno veljalo, da je to predvsem težava razvitega sveta, je ta z vsemi posledicami vse bolj očitna tudi v razvijajočih se državah.
Ocenjujejo, da je debelost vzrok za vsaj 80 odstotkov sladkorne bolezni tipa dva, čezmerno telesno težo povezujejo s povišanim krvnim tlakom, razvojem bolezni srca in ožilja, nekaterimi vrstami raka, seveda tudi s težavami z mišičjem, okostjem, sklepi in s kopico drugih bolezenskih nevšečnosti.
In kje je izvirni greh, da smo debeli? Kaj podedujemo, koliko lahko pripišemo vplivom okolja? V normalnih življenjskih razmerah je stanje prehranjenosti pri ljudeh do 70 odstotkov genetsko pogojeno. Toda deduje se le nagnjenost k debelosti, ali se bo ta razvila, pa je največ odvisno od dejavnikov okolja.
Če imamo v mislih običajne prehranske navade – ne resnejše motnje, kot je na primer kompulzivno prenajedanje –, verjetno skoraj vsakdo v svojem okolju pozna kakšnega nenasitnega hrčka, ki ves dan kaj melje, a ostaja suh kot trlica, drugemu pa se, kako krivično, prehitro prilepi vsak grižljaj.
Toda strokovnjaki so odločni: ti nenasitni hrčki ali termiti so redki srečneži z živahno presnovo, ki so po navadi tudi dejavnejši, nenehno v gibanju, se izogibajo dvigal in raje uporabljajo stopnice, se jim zdi normalno velike razdalje prepešačiti. Skratka, sproti vse pokurijo.
Med srečnimi in urejenimi ljudmi so tudi tisti, ki imajo vse življenje dobro naravnana stikala za lakoto in občutek za sitost. Tek ali apetit je eden od najmočnejših gonov, ki zagotavljajo preživetje – tako na dojko samodejno prisesanemu novorojenčku kot vsem drugim sesalcem.
Vzroki čezmerne teže so slabe navade: neprimerno razporejeni obroki, prevelika vsebnost maščob in enostavnih sladkorjev, premalo zelenjave in sadja. Ko dodamo še izrazito nezadostno telesno dejavnost, ki dodatno pripomore k neravnovesju med količino zaužitih in porabljenih kalorij, sta rezultata presežena energetska bilanca in kopičenje kalorij v obliki maščobnih oblog.
Moški jabolka, ženske hruške
Telesna masa se ocenjuje z indeksom (ITM) s preprosto formulo: kilogrami deljeno s kvadratom telesne višine. ITM, ki je nižji od 18,5, pomeni, da je teža prenizka in človek podhranjen. Normalna, zdrava teža se giblje v območju med 18,5 in 25. Pri ITM med 25 in 30 gre že za čezmerno težo, če pa doseže in preseže 40, je to opredeljeno kot debelost, pri ITM več kot 40 pa je to ekstremna oziroma morbidna debelost.
A indeks telesne mase je le orientacijski kazalnik, ki govori o celotni masi, ne pa tudi o njeni razporeditvi. Tu je pomembno spomniti, da je bolj tvegana centralna oziroma trebušna debelost, znana kot jabolčna, pogostejša pri moškem spolu, v nasprotju s hruškasto, ta je značilnejša za ženske.
Ljudje z androidnim ali trebušnim tipom debelosti veliko bolj tvegajo razvoj sladkorne bolezni, visokega krvnega tlaka, dislipidemije, kardiovaskularnih bolezni. Ta skupina, imenovana tudi smrtonosni kvartet, namreč močno poveča tveganje za nastanek ateroskleroze ter bolezni srca in ožilja. Skupni imenovalec naštetemu je povečana inzulinska odpornost. Zato se poleg izračuna ITM meri tudi obseg pasu; ta naj pri ženskah ne bi presegel 80 cm, pri moških pa ne 100.
Kot opozarja prof. dr. Marija Pfeifer, dr. med., so za metabolni sindrom poglavitno krive maščobne celice v trebuhu, kajti maščobno tkivo ni le pasivno skladišče za odvečno energijo, temveč je tudi največji endokrini organ. Maščobne celice izločajo hormone in njim podobne snovi – adipocitokine, s katerimi se dejavno vpletajo v uravnavanje apetita, količine zaužite hrane, porabe energije in druge procese. Izločki maščobnih celic vplivajo tudi na občutljivost tkiv za inzulin, delujejo na žile in imunski sistem. Maščobne celice tvorijo encime, ki vplivajo na presnovo maščob, in snovi, ki zvišujejo krvni tlak. Obnavljajo hormon kortizol, ki v maščobnem tkivu spodbuja nastajanje novih maščobnih celic in dodatno kopičenje maščobe.
Trebušna maščoba se razlikuje od podkožne periferne po presnovnih značilnostih. Tam pospešeno poteka razgradnja maščob, izplavljajo se velike količine prostih maščobnih kislin, ki povzročijo odpornost za inzulin v mišičnem tkivu in jetrih. Iz trebušne maščobe se izplavljajo tudi druge škodljive snovi, ki povzročajo nastanek metabolnega sindroma.
Znaki tega so veliko pogostejši pri ljudeh, ki se malo gibajo, kot pri tistih, ki so telesno dejavni.
Kako iz začaranega kroga?
Ker debelost ogroža človekovo zdravje, je vredno poiskati primerne poti in načine, kako nevarnost zmanjšati. Vsakdo, ki je kdaj poskusil hujšati, se je lahko prepričal, to potrjujejo tudi klinični strokovnjaki, da dobro pretehtan pristop – to je postopno zmanjševanje telesne teže – prinaša številne pomembne koristi.
Niso zanemarljivi dober občutek ob pogledu v ogledalo, lahkotnejši korak, vrnjena samozavest. Že zmerno zmanjšanje telesne mase, na primer od 5 do 10 kg, odvisno od izhodiščne teže, pa dejansko zmanjša tveganje za prezgodnjo obolevnost za sladkorno boleznijo, zmanjša povišan krvni tlak, motnje spanja, olajša težave s hrbtenico in sklepi, z gibanjem zaradi bolečih sklepov...
Debelost kot kronična bolezen vsekakor zahteva dolgoročno in celostno zdravljenje. To vključuje ozaveščanje, motivacijo in različne oblike strokovne pomoči, še zlasti ko imajo slabe prehranjevalne navade globlje korenine ter so povezane s socialnimi in psihološkimi vzroki, na primer kroničnim stresom.
Obstajajo nepregledne skladovnice zapisov o tem, kako in zakaj ljudje pogosto zamenjujejo čustveno lakoto s telesno, kjer potem slastno in strastno prenajedanje s praviloma najmanj ustrezno hrano (sladko, mastno, slano …) prinese le kratkotrajno potešitev, zatem pa pahne človeka v še hujšo stisko.
Sledi mnogim tako dobro znan jojo učinek ali bumerang: po hujšanju spet pogosti prekrški bodisi pri hrani bodisi gibanju ter znova pridobljena teža.
Ljudje iščejo najučinkovitejše diete. To je tudi najpogostejše vprašanje v pogovorih z zdravniki oziroma prehranskimi strokovnjaki. A najpogosteje jim bodo pojasnili, naj pozabijo na čudežne diete in nepreverjene zvarke, ki včasih celo ogrožajo življenje.
Pomembna je sprememba sloga. Človek s pomočjo vedenjske terapije prepozna napačne navade, ki so pripeljale do težav s težo, in jih kajpak odpravi.
Svetovali bodo torej zdravo, mešano hrano, skromno z maščobami, koncentriranimi ogljikovimi hidrati in sladkorjem, a bogato z vlakninami, predvsem zelenjavo in sadjem – vse primerno porazdeljeno na od štiri do pet obrokov na dan, kar, razumljivo, pomeni, da je treba začeti pri zajtrku in končati z ne prepozno večerjo.
Dnevni vnos naj bo od 500 do 700 kalorij manjši od poprejšnje navajenosti oziroma potreb. Še pomembnejša od diete pa je redna, to je vsakodnevna telesna dejavnost, ki vključuje hojo, tek, kolesarjenje, plavanje in druge ustrezne dejavnosti.
Piramida Vsebino zdravega in pestrega ter ne najdražjega vsakodnevnega obroka je najlaže sestaviti s pomočjo dobro znane prehranske piramide. Sestavlja jo pet skupin živil; v prvi so kruh, žita, žitni izdelki in krompir, v drugi sadje in zelenjava, v tretji mleko in mlečni izdelki, sledijo meso in ribe, povsem pri vrhu pa so – kar pomeni količinsko najbolj skromno – živila, ki vsebujejo veliko sladkorja in maščob, torej olje, maslo, sladkarije. |