Hipertenzija pri otrocih ni redka

Arterijska hipertenzija oziroma povišan krvni tlak je ena od civilizacijskih bolezni, ki so nekoč veljale za bolezni odraslih, danes pa za njo žal oboleva vse več otrok, celo najmlajših. Zdravniki s prstom kažejo predvsem na vedno slabši življenjski slog, ki je značilen za današnje generacije: neustrezna prehrana, premalo gibanja in čezmerna teža.

Glede na vzroke nastanka hipertenzijo delimo na primarno in sekundarno. Pri primarni neposrednega vzroka ne poznamo, vemo pa, da gre za multifaktorsko bolezen, na nastanek katere vpliva več genov v kombinaciji z dejavniki okolja. Pogosto je povezana z debelostjo, pri kateri so udeleženi tako genetski dejavniki kot dejavniki okolja. Med slednje poleg čezmerne teže uvrščamo neustrezno prehrano, zlasti uživanje preveč soli, telesno nedejavnost in sedeči način življenja. Sekundarna hipertenzija je povezana s katero drugo boleznijo, kot so ledvične in nekatere hormonske bolezni.

Debelost, mati vseh težav

»Pri vzrokih, ne glede na to, ali gre za primarno ali sekundarno hipertenzijo, ne moremo mimo pomena čezmerne telesne teže, saj je skoraj polovica hipertonikov čezmerno prehranjenih. Pri sekundarni hipertenziji so najpogostejši vzrok ledvične bolezni, sledijo bolezni ledvičnih žil, zožitev glavne arterije – aorte in nekatere redke hormonske bolezni, na primer čezmerno delovanje ščitnice ali nadledvične žleze,« nam je povedala izr. prof. dr. Nataša Marčun Varda, dr. med., predstojnica Klinike za pediatrijo UKC Maribor.

Vemo, da se optimalni krvni tlak s staranjem viša, zato smo sogovornico poprosili za nekaj podatkov o primernem tlaku pri otrocih. »Res je, s starostjo se normalne vrednosti višajo, malenkostne razlike pa so tudi glede na spol. Vrednosti pogosto opredeljujemo glede na telesno višino, ne starost. Tako je na primer za eno leto starega otroka primeren tlak, nižji od vrednosti 106/59 mm Hg, za 130 cm visokega dečka je meja 121/74 mm Hg, za enako visoko deklico pa 122/75 mm Hg. Krvni tlak najstnikov je primerljiv z odraslimi. Pri njih govorimo o visoko normalnem krvnem tlaku, če je ta višji od 120/80 mm Hg. Meja za hipertenzijo pri odraslih pa je vrednost 140/90 mm Hg,« pojasnjuje izr. prof. dr. Marčun Vardova, pri čemer opozori, da je za potrditev diagnoze treba opraviti vsaj tri meritve.

Manj soli in več treningov

»Ko pri otroku ugotovimo hipertenzijo, jo najprej poskušamo uravnati z izboljšanjem življenjskega sloga. Če so otroci debeli, je prvi korak hujšanje ali vsaj ohranjanje telesne teže, kar dosežemo z zdravo prehrano in gibanjem,« pravi dr. Marčun Vardova, ki pri slabih prehranjevalnih navadah poudari zlasti preveliko porabo soli. Slovenci je v povprečju porabimo kar 10-krat več od priporočene količine, namesto enega grama na dan je zaužijemo kar deset. Poleg tega je otroke treba spraviti v gibanje, sogovornica priporoča vsaj trikrat na teden po uro in pol vadbe: »S tem mislim zunajšolsko telesno dejavnost, zaželeno bi bilo, da bi jo izvajali vsak drugi dan. Najprimernejša je aerobna vadba, tek, skupinski športi, lahko tudi fitnes, ki ga imajo radi najstniki. Vendar slednjega priporočamo le od 10 do 20 odstotkov, preostalo naj bodo dinamične vrste vadbe. Poleg sedenja v šoli lahko otrok sedi doma, za računalnikom ali pred televizijo največ dve uri na dan.«

Kljub prizadevanju in izvajanju programov za hujšanje in učenje zdravega življenjskega sloga sogovornica opaža, da je uspešnih le malo otrok. »Otrok ima več možnosti za pomoč. Poleg strokovne pomoči, ki jo lahko dobi na primer pri nas v bolnišnici, se lahko vključi v skupine za pomoč. Vendar so rezultati slabši, kot bi jih smeli pričakovati: manj kot desetini otrok uspe urediti težo in življenjske navade. Tisti, ki shujšajo, pa praviloma nimajo več zapletov, ki so povezani z debelostjo, vključno s povišanim krvnim tlakom,« pojasnjuje dr. Marčun Vardova in dodaja, da otroke, ki ne jemljejo zdravil, kontrolirajo dvakrat na leto. Seveda je ključno tudi ozaveščanje staršev.

Ko pomagajo le še zdravila

Pri otrocih, ki ne zmorejo uravnati krvnega tlaka s prehrano in gibanjem, se je sčasoma treba odločiti tudi za farmakološko zdravljenje. »Zdravila predpišemo, ko se na telesu začnejo poznati posledice previsokega krvnega tlaka, na primer zgodnje spremembe na žilah, zadebelitev srčne mišice, beljakovine v urinu. Za zdravljenje se običajno odločimo tudi, če ima otrok zelo visoke vrednosti krvnega tlaka ali klinične težave, povezane z njim, na primer pogoste glavobole. Med našimi hipertoniki jih približno petina dobiva zdravila.«

Na drugi strani imamo sekundarno hipertenzijo, ki je posledica drugih bolezni, največkrat gre za ledvična, nekatera žilna in redka hormonska obolenja. »Pri teh otrocih zdravimo primarno bolezen, ki je vzrok za hipertenzijo, po potrebi pa predpišemo zdravila za uravnavanje krvnega tlaka. Pri kroničnih boleznih lahko to pomeni, da bodo jemali zdravila vse življenje.«

Glede na porast hipertenzije in tudi drugih bolezni, ki smo jih nekoč pripisovali le starejšim, na primer diabetesa tipa 2 ali bolezni srca in ožilja, je dr. Marčun Vardova prepričana, da sta ključnega pomena preventiva in ozaveščanje, saj so vse te bolezni v pomembnem deležu posledica neustrezne prehrane in premalo gibanja. In skrb vzbujajoče je, da zbolevajo vedno mlajši, tudi petletniki ali celo mlajši. Natančnih podatkov nimamo, a za orientacijo poglejmo raziskavo, ki jo je pred več kot 20 leti opravil prof. Gregorič, takrat je bilo hipertenzije pri otrocih okoli en odstotek. Pred kratkim so študenti medicinske fakultete v Mariboru opravili raziskavo o pojavnosti hipertenzije pri 1584 otrocih mariborske regije. Meritve so sicer pri vsakem od preiskovanih otrok opravili le enkrat, pri čemer so med otroki, starejšimi od pet let, povišan krvni tlak odkrili pri kar 15 odstotkih. V svetu velja, da je hipertenzija v porastu, oboleva pa od tri do štiri odstotke otrok. »Vsekakor znak vsaj za skrb, če ne za alarm, saj vemo, da povišan krvni tlak vodi v bolezni srca in ožilja in je dejavnik tveganja za srčni infarkt in možgansko kap. Otroke moramo naučiti načina življenja, ki zagotavlja zdravje ne le v otroštvu, temveč tudi v odrasli dobi,« je prepričana sogovornica.