Vse večji delež starostnikov, ki vse pogosteje obolevajo za depresijo, neugodne gospodarske in socialne razmere, vse večja odtujenost med ljudmi zaradi hitrega življenjskega tempa in poplave informacijskih tehnologij, ki so nadomestile osebni stik, in vse opaznejše posledice podnebnih sprememb, ki krepijo občutke negotovosti: boleča realnost in razlogi, zaradi katerih so napovedi Svetovne zdravstvene organizacije o porasti depresije v prihodnjih letih še kako verjetne.
Depresija naj bi namreč do 2030. postala vodilni vzrok obolevnosti, strašljivi podatki pa kažejo, da duševne motnje vse pogosteje posegajo v adolescenco, zgodnjo odraslo dobo in celo otroštvo! »Strokovnjaki, med njimi tudi slovenski, vse pogosteje opozarjajo na porast depresije, zlasti med starostniki in mladostniki,« pojasnjuje mag. Bogdan Dobnik, dipl. soc. del., predsednik Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara Slovenija. »Po nekaterih ocenah naj bi približno odstotek predšolskih otrok trpel za depresivnimi
simptomi, med najstniki pa je ta odstotek še višji in znaša od dva do šest odstotkov. Obdobje srednje in pozne adolescence je še posebno kritično za pojav depresivnih simptomov, zlasti pri dekletih,« še pove. Depresija se skozi starostna obdobja različno kaže: v zgodnjem otroštvu, v starosti od šest do osem let, prevladujejo telesne pritožbe (npr. bolečina v trebuhu), afektivni simptomi (potrtost ali bes) in psihomotorni nemir, v srednjem pa nizko samospoštovanje, težave s koncentracijo in v šolskem funkcioniranju. Po enajstem letu se težave kažejo skozi brezup, nemoč in občutke neutemeljene krivde, lahko tudi z motnjami spanja (npr. pretirano dnevno zaspanostjo) ali spremembo telesne teže. Pri adolescentih se lahko pojavijo morbidne ideje, tudi samomorilne misli.
Genetika in okolje
»Pojav in potek depresije sta povezana z nizom bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Verjetnost, da bodo potomci staršev z depresijo podedovali bolezen, je trikrat večja kot v normalni populaciji. Najpogostejši psihosocialni dejavniki se vežejo na neugodne zgodnje izkušnje, neustrezen zgodnji odnos med otrokom in staršem ali na izgubo roditelja v otroštvu. Prve epizode depresije sprožijo pomembni, stresni dogodki, ki so običajno povezani z izgubo, na primer ločitvijo, žalovanjem, boleznijo, poškodbo, brezposelnostjo,« nadaljuje mag. Dobnik, o genski podlagi in okoljskih vplivih pa spregovori tudi dr. Saša Poljak Lukek, zakonska in družinska terapevtka: »Bolj verjetno je, da depresivne simptome razvije posameznik, ki ima tako rekoč ugodno gensko zasnovo za motnjo razpoloženja, hkrati pa okolje ni dovolj spodbudno, da bi omogočalo učinkovito soočanje s stresnimi situacijami.« Za depresivna stanja je
značilna odsotnost pozitivnih čustev, torej se človek, ki je podvržen depresiji, na obup, neuspešnost, utrujenost in žalost ne odziva učinkovito. Stres razrešuje neuspešno, kar še krepi naštete občutke. »Začetne korake depresije prepoznavamo v pogostih in močnih občutkih nemoči, odsotnosti motivacije, utrujenosti, neurejenem ritmu spanja. Če je oseba pri poskusu ublažitve teh neprijetnih občutkov neuspešna, lahko ti načnejo njeno vsakodnevno funkcionalnost, ob čemer že govorimo o začetku depresivne motnje, ki se kaže še s pomanjkanjem interesa in radosti, samomorilnimi mislimi, pričakovanjem slabega, skrbmi, jokom, občutki krivde, slabim spominom,« pojasni Poljak Lukekova.
Nevarna osamitev
Pri depresiji se telo nenehno bojuje proti navideznemu sovražniku, nadaljuje: »Telo je stalno pod stresom in pritiskom, na katera oseba ne najde učinkovitega odgovora. Zaradi te napetosti lahko predvidevamo, da so ljudje z depresivnimi simptomi tudi bolj podvrženi drugim psihičnim motnjam in fizičnim boleznim.« Depresivna stanja povzročijo tudi prekinitev odnosov: posameznik čuti krivdo ali pa se zaradi ponavljajočih se neprijetnih izkušenj iz odnosa preprosto umakne, pojasni: »Na nekatere simptome se lahko posameznik, njegova družina in okolje prilagodijo, če pa so depresivna stanja posledica globlje osebne stiske, nezdravljeni depresivni simptomi praviloma močno okrnijo posameznikovo življenje. Posledica je pogosto popolna osamitev, ki depresivne simptome še poveča. Odsotnost odnosov, predvsem pri starostnikih, pogosto prepoznavamo kot ključni dejavnik za ohranjanje in krepitev depresivnega razpoloženja.« Če je oseba kljub depresivnim simptomom funkcionalna (je sposobna skrbeti zase, hoditi v službo, ohranjati odnose), se zdravljenje usmerja predvsem na psihično podporo posamezniku, pri čemer so učinkovite psihoterapevtske obravnave in vključitve v terapevtske skupine, sogovornica pove o zdravljenju: »Te intervencije namreč omogočajo doživljanje pozitivnih izkušenj, s katerimi se posameznik lažje spopada z občutki nemoči, utrujenosti, upadom motivacije, žalosti. Če pa depresivni simptomi že načenjajo funkcionalnost posameznika, je za učinkovito zdravljenje potrebna kombinacija psihiatričnega in psihoterapevtskega zdravljenja.«
Za ozaveščanje in preventivo
Duševne stiske so sestavni del življenja, zato je pomembno, da se v odraščanju oborožimo s sposobnostjo spopadanja z izzivi, poudarja dr. Saša Poljak Lukek: »Otrok, ki bo dojel, da so vsi občutki obvladljivi, bo tudi kot odrasel ob strahu in stiski našel učinkovit odziv. Če občutkov ne bo znal pomiriti sam, bo poiskal pomoč v zanj pomembnih odnosih. Če niti tam ne bo odgovora, bo imel toliko poguma, da bo poiskal strokovno pomoč. Priznati lastno nemoč pa je prvi korak na poti zdravljenja depresije!« Velika ovira na poti do rešitve je pogosto prav družba, ki žal še vedno goji predsodke do duševnih težav. Duševno zdravje je treba sprejeti kot neločljivo celoto splošnega zdravja, opozarja mag. Bogdan Dobnik: »Mladih, ki bodo v primeru resnejših zapletov poiskali strokovno pomoč, nikakor ne smemo stigmatizirati, temveč jih moramo postaviti za zgled vsem drugim, ki svojo stisko, predvsem zaradi bojazni pred neustreznim odzivom okolice, skrivajo. Vsekakor bo treba skrajšati predolge čakalne dobe za obisk strokovnjaka in izboljšati pokritost s službami pomoči, zlasti v regijah, ki so izrazito podhranjene z javno zdravstveno mrežo kliničnih psihologov in pedopsihiatrov. Država bo morala več vlagati v preventivo in ozaveščanje ter narediti vse, da bo nacionalni program duševnega zdravja čim prej sprejet in implementiran. Slovenija namreč po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije spada med tiste redke države, ki tega ključnega strateškega dokumenta še niso izoblikovale, čeprav bi ga v skladu z zakonom o duševnem zdravju morala sprejeti že leta 2009!«
Preventivne delavnice za krepitev duševnega zdravja, ki jih pripravlja Ozara Slovenija, kažejo, da mladostniki slabo poznajo duševno problematiko: še največ vedo povedati o depresiji, a pri tem le redki ločijo med kratkotrajno potrtostjo in klinično depresijo. In ugotovitev niti ni presenetljiva, kajti tovrstno znanje je nadvse skopo tudi pri odraslih. Ozaveščanje je torej ključ do ustreznih premikov, za katere si vztrajno prizadeva tudi društvo, a kljub številnim pomanjkljivostim vendarle opažajo pozitivne spremembe v družbi, še zaupa mag. Dobnik: »Dokaz je vse pogostejše in kakovostnejše pisanje medijev o tej večkrat zapostavljeni tematiki.
Vse več je ljudi, ki so o izkušnjah s spopadanjem z depresijo odkrito spregovorili, tudi nekatere znane Slovenke in Slovenci, ki lahko ključno vplivajo na odnos javnosti do teh težav. Pomen dobrega duševnega zdravja prebivalstva so končno prepoznali tudi politiki, ki so se očitno zavedli, kakšno ekonomsko breme pomenijo te težave. Prepričani smo, da lahko tudi z delavnicami pripomoremo k boljšemu poznavanju duševnih motenj, tudi z našimi knjigami za otroke in mladostnike, ki jim poskušajo na razumljiv način približati problematiko.«
