Vendar si lahko natančnost šteje le v prid, saj je pri kirurgiji ta odločilnega pomena. Ravno zaradi nje se še ni srečal s primerom, ki bi si po lepotni operaciji želel prvotnega videza. Franci Planinšek je z nami spregovoril o trendih v kirurgiji, željah pacientov in o posegu, ki si ga sam ne bo nikoli naredil.
Kako se spominjate študentskih let?
Praktično se jih ne spominjam, saj sem ves čas študiral in sem bil eden tistih, ki se jim po domače reče piflar. Vedno sem sedel v prvi vrsti in imel celo serijo svinčnikov. Moji kolegi se me spominjajo po tem, da sem imel med vsakim prstom en barvni svinčnik.
Vaša stara mama si je želela, da bi postali duhovnik. Sami v svojem poklicu in v delu duhovnika vidite povezavo?
Ja, stara mama je kmalu videla, da sem preveč radoživ za duhovnika. Sicer pa res vidim povezavo, saj k meni prihajajo pacienti s težavami blizu tistim, ki bi jih lažje reševali duhovniki kot pa doktorji. Problem, ki ga meni predstavijo, je vrhnji sloj problema, ki ga projicirajo. Najpogosteje ni pomembno, ali zmanjšamo nos, povečamo dojke, pomembno je, da najdejo spet svoj mir , da jim povrnemo zadovoljstvo. To se mi zdi zelo podobno tistemu, kar ljudje iščejo drugje.
Kdaj ste pri sebi prepoznali občutek za estetiko?
Zelo zgodaj. Vedno sem bil pretirano natančen, in če pridete k meni domov, ugotovite, da sem obseden s tem, kako stvari stojijo. Zdaj imate srečo, da vam nisem vseh vaših stvari zložil (vseeno na mizi popravi moj diktafon in fotografov iPad, da sta ta v ravni liniji). Tako lahko mirno odgovarjam. Taki vzgibi so prisotni tudi pri mojem otroku. Jakob ima izrazito izpiljen občutek za barve in obliko. Čut za
estetiko oziroma čut za iskanje lepega lahko pri otroku odkrijete že zelo zgodaj. Prisoten je v otrocih, če ga le ne obrnemo v kaj drugega.
Pri meni se je razvil do konca, kljub temu da prihajam iz kmečkega okolja. Če si s kmetov, to ne pomeni, da tega občutka ne moraš imeti.
Vas kdaj ta obsedenost z natančnostjo obremenjuje?
Mene ne. Bremeni pa ljudi okoli mene, saj jih kar naprej popravljam. Ampak v estetski kirurgiji je to lahko le velika prednost. Ni mi vseeno, kako je stvar videti, saj se na koncu podpišem pod svoje delo. Pa ne gre za to, da bi se pod svoje delo podpisoval, ampak gre za paciente, ki od mene pričakujejo natančnost. Specializanti in kolegi me opisujejo kot pretirano natančnega, tako da sem moteč za okolico, ker sem jih pripravljen moriti zavoljo tega. Tudi obrtniki, ki pridejo k meni, verjetno obžalujejo trenutek, ko so me spoznali. Četudi si dajo duška s pisanjem računov. A gredo skozi obdelavo, pri kateri spoznajo, kaj pomeni natančnost. Verjamem, da so vsi obrtniki, ki delajo kar koli za mene, na koncu boljši ter da se naučijo bistva natančnosti.
Nam lahko pojasnite razliko med plastično in estetsko kirurgijo?
Estetska kirurgija je le del plastične kirurgije, ki je zelo širok pojem. Plastična kirurgija je tista zvrst kirurgije, ki se ukvarja z oblikovanjem. Ampak oblikovanje ni nujno samo iskanje nečesa lepega, temveč je iskanje tudi nečesa funkcionalnega. Kadar nam manjka del požiralnika, lahko to nadomestimo z novim delom, ga rekonstruiramo. In to je tisti del, ki mu rečemo rekonstrukcijska kirurgija. Vzamemo del tankega črevesa, ga speljemo kot obvod in nadomestimo manjkajoči del, recimo, požiralnika. Nekomu, ki mu manjka del obraza, pa ga delamo na novo. Tu ne moremo govoriti o estetski kirurgiji, govorimo o rekonstrukcijski kirurgiji. Estetska kirurgija je namenjena izključno iskanju nečesa, kar je lepo samo po sebi ali kot je dano od narave, mi pa poskušamo najti tiste elemente, ki jih je treba spremeniti, da bi bili očem še bolj všečni oziroma, kar sem že prej povedal, da bi bila oseba bolj zadovoljna s sabo in bi našla svoj duhovni mir.
Je večina pacientov po operaciji zadovoljnih s seboj?
Če tega ne dosežemo, nismo naredili nič. Cilj estetske kirurgije je samo en: sreča in zadovoljstvo. Če tega ne dosežem, sem napačno ocenil pacienta. Paciente, pri katerih ocenim, da sreče s posegom ne bomo dosegli, moram usmeriti drugam. Nekateri se rodimo s tem, da smo večno nezadovoljni. Potem ko si dajo popraviti eno stvar, najdejo še serijo drugih stvari, ki bi jih spremenili. Dokler ne zaidejo v stanje, ki se mu reče manija operativa ali dismorfofobija. Pomeni, da so obsedeni s svojo podobo do te mere, da pretiravajo in na vsak način iščejo nekaj popolnoma novega, zato je edino zadoščenje oziroma glavni trip, ki ga doživijo, stanje po operaciji. Po operaciji so nekateri pacienti izrazito zadovoljni, potem pa to zadovoljstvo počasi popušča. Gre za neki psihični element blaznega zadovoljstva, ki ga sproži sam operativni poseg. Ko pa tega zadovoljstva ni, je v bistvu tako, kot če vzamete neko sredstvo, ki povzroči občutek lažne sreče, začne kaj kmalu popuščati.
Koliko je pacientk, ki si po operaciji želijo prvotnega stanja?
Nobena. Jaz takih ne srečam.
Sami ste že izpostavili problem, da estetske posege lahko opravljajo kirurgi, ki niso specializirali iz plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije.
To je velik problem. Ljudje se niti ne zavedajo, kolikšen. Tako kot jaz ne dam delati pohištva nekomu, ki ni mizar. Neumno je pričakovati, da ti bo pohištvo naredil krojač. Kriza je prinesla dejstvo, da povpraševanja po estetskih operacijah ni manj, ampak ga je več. Česar je absolutno več, je povpraševanje po korekcijah zapletov. Teh je vedno več, ker ljudje, ne glede na to, ali so revni ali bogati, še vedno hrepenijo po tem, da bi bili lepši. A to poskušajo udejanjiti s kar najnižjimi stroški. V sleherni garaži. In če si dajo operirati dojke pri nekom, ki se primarno ukvarja s hemoroidno kirurgijo, se pravi kirurgijo zadnjika – in to je slovenski primer –, je to njihov problem. Pa četudi je to zdravnik, ki se samookliče za estetskega kirurga in za to, da bi potešil zahteve ljudi, formira Društvo za estetsko kirurgijo in
se sam postavi za predsednika tega samooklicanega društva. Imamo problem, s katerim so se svoj čas soočali predvsem Hrvati, ki tega niso znali v pravem času zajeziti. Očitno imamo tudi pri nas preveč rokavic na rokah. Na Hrvaškem imate vse mogoče profile kirurgov, ki izvajajo estetske posege, od urologov, maksilofacialnih kirurgov do otorinolaringologov. Ljudi, ki nimajo zveze s plastično kirurgijo.
Masovno se odpirajo ambulante, kjer ponujajo estetske posege, vsake terme že nudijo estetsko kirurgijo, ljudje operirajo po stanovanjih, garažah. Ne pomeni, da vsak, ki zna vrtati po zadnjiku, zna oblikovati dojke. In ta hip je to velik problem plastične kirurgije v Sloveniji.
Kurikulum plastične kirurgije, ki traja šest let, ne uči le iskanja novih oblik, ampak tudi reševanje zapletov, ki lahko sledijo. Problem je, kadar se nekdo nauči le povečati dojke, kar je v bistvu lahko – skoplje se žep in se vstavi vsadek –, pri tem pa ne obvlada bolj kompleksnih delov, na primer, ko je treba vstavljati pod mišico. Pacientke se ne zavedajo, da so vse dojke na začetku nekaj let lepe. Kdor koli mi reče, da dela vrhunske dojke, mu odgovorim, naj mi rezultate pokaže čez pet let ali deset let. Pa bomo videli, kakšne dojke dela. Takrat se namreč pokažejo kapsularne kontrakcije. Klinika v Rožni dolini, kjer delam, ima v zadnjih sedmih letih ničelno stopnjo kapsularne kontrakcije. To je izjemno redko, nobena država v Evropski uniji nima take stopnje.
Na kaj naj bodo stranke pozorne?
Da je edini profil, ki lahko zagotavlja kakovostno delo, specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije. In nihče drug.
Imate veliko primerov, ko morate popravljati napake prej omenjenih kirurgov?
V Rožni dolini smo neko obdobje delali samo še to. Skoraj sem ponorel. Res imamo nekoliko višje cene kot preostali, a to pomeni, da zagotavljamo jamstvo za poseg in vse morebitne korekcije, ki so v primeru težav zastonj. Vemo, zakaj nudimo jamstvo – korekcij ne pričakujemo.
A ko nekdo ponuja enak poseg za tisoč evrov manj, to močno smrdi. To pomeni, če se ti kar koli zgodi, plačaš celotno korekcijo sam. Če jo sploh znajo opraviti, večina jih namreč tega ne zna. Zato jo mora stranka, za trikratno ceno, plačati drugje. Korekcija zavoženih dojk stane vsaj tri tisoč evrov.
Kakšno je vaše mnenje o lepotnih operacijah, ki se v medijih obešajo na veliki zvon?
Izrazito negativno. Zamislite si, da vsak, ki gre k duhovniku na spoved, potem o njem piše v glasilu. To je skregano z vso etiko in moralo. Kadar začnejo mediji pisati o estetskih operacijah in se zraven začnejo pojavljati imena zdravnikov z imenom in s priimkom, to pomeni, da ne gre za marketing, temveč mediji to počnejo za večjo prodajo. Edine žrtve pa so tisti, ki se jih izpostavlja in se v medijih pojavijo kot pacienti.
Ampak velikokrat si ravno ti pacienti kaj obetajo od objave v medijih …
Bodimo iskreni, mediji želite večjo prodajnost, ljudje pa radi kukajo pod kožo drugih ljudi. To ste zaznali in o tem pišete. Zadnjič so me klicali za mnenje o nekom, ki se je javno izpostavljal kot transseksualec. Osnovna motnja je ta, da se je izpostavil pred celotno slovensko javnostjo, kjer je okolica premajhna. Nekaj drugega je, če to narediš v Ameriki, pa še tam je vprašljivo.
Kadar estetske posege delimo z okolico, storimo to večinoma zaradi socialne stiske, ker pričakujemo, da bodo cenejši. Tisti, ki pa lokajo
kri iz tega, so mediji in zdravniki, ki v tem vidijo marketinško priložnost. O tem si mislim vse najslabše, saj gre za zlorabo novinarske in zdravniške etike. Gre za sprevrženo izdajo pacienta, ki je h kirurgu prišel po uteho.
Skozi leta so se trendi v estetski kirurgiji verjetno spremenili. Kateri posegi so bili najpogostejši v začetku vaše kariere in kateri so zdaj?
Načelno velja, da z zorenjem delaš vse bolj in bolj kompleksne posege. Nekoč mi je starejši kolega iz tujine dejal, ko si starejši delaš le še liftinge starejšim gospem. Ko si mlad, delaš zelo veliko dojk, potem preideš na nosove, ko si pa star, delaš veliko liftingov. Opravim po pet liftingov mesečno, kar je za slovenske razmere zelo veliko. Tako sem ugotovil, da sem star. Oziroma da sem dozorel.
Trendi pa se spreminjajo s tehnologijo. Zelo redke so smeri kirurgije, ki se razvijajo tako hitro, kot se estetska kirurgija. Za tem je skrit strahotno velik gospodarski pogon, ki si izmišljuje nove metode, kako bodo čim širše množice to lahko izvajale. Tudi dermatologi poskušajo priti zraven. Načelno je to prav, dermatologi vsaj obvladajo in razumejo kožo.
Kako nevaren je botoks? Večina se ga boji.
Norost je, da nekdo reče, da botoksa ne bo uporabljal, ker naj bi bil strupen. To je najbolj nora izjava, ki jo redno poslušam. Človeka lažje ubiješ s sladkorjem kot z botoksom. Če bi želel pokončati človeka z botoksom, bi potreboval enormno količino denarja. Lažje nabavimo ogromno sladkorja in naredimo hiperglikemično komo. Mnogo bolj nevarno je pojesti kanister medu kakor uporabiti nekaj botoksa.
Botoks je varen v varnih rokah. Če nekdo ni vešč tega, lahko botoks vnese v napačne mišice in dobite obraz, ki očem ni ljub. Zelo težko uporabljaš botoks, če nikoli ne odpiraš obraza. Razumeti moraš, kje so katere mišice in kakšne so globine.
V katerem življenjskem obdobju se ljudje najpogosteje odločajo za estetske posege?
V vsakem obdobju za različne posege. Moj najstarejši lifting je bil pri gospe stari 82 let, ki je bila ena najbolj markantnih dam, kar sem jih operiral. Pri njej sem spoznal, da se v glavi nikoli ne postaraš.
Kaj pa najstarejša in najmlajša, ki si je povečala prsi?
Najstarejša je bila okoli šestdeset let, pri mladih pa je pogoj polnoletnost. Čeprav v mojih očeh dekleta dozorijo pri 21. A pri 18 letih imajo že to pravico, vendar jaz želim, da so s tem seznanjeni tudi starši. In veliko je 18-letnic, ki si želijo povečanih prsi.
Kakšno prihodnost vidite v estetski kirurgiji? Česa vse bodo kirurgi zmožni?
Kirurgi so zmožni vsega. Kriza se lahko razvije, kakor se hoče, a hrepenenje ljudi po lepem bo ostalo.
Kolikšen je delež moških pacientov in katere so njihove najpogostejše želje?
Pri nas jih je kar nekaj, blizu trideset odstotkov vseh pacientov. Pri njih smo diskretni, moški ne marajo sedeti v čakalnici skupaj z ženskami.
Zato imamo dneve, ko sprejemamo samo moške. Njihove najpogostejše želje pa niso take, na katere večina namiguje, temveč gre za popravljanje nosu, ušes, vsake toliko tudi za nasajanje las.
Katerega posega na sebi si želite?
Lahko vam povem, katerega si ne želim. Nikoli si ne bom povečal dojk, teh ne potrebujem.
K občutku za estetiko sodi tudi spremljanje mode. Kaj vam pomenijo oblačila?
Nekoč so me vprašali, zakaj se rad oblačim lepo. Saj smo vsi radi urejeni. Ampak če jaz poskušam analizirati samega sebe, najdem vzroke v mladosti. Bil sem drugorojeni, zato sem oblačila vedno podedoval, nosil sem tudi puloverje starejše sestre. Vse otroštvo sem si želel, da bi končno dobil svoja lastna oblačila. Od tod ta želja po urejenosti. Nekaj pa je tudi v tem, da je Jakobova mama modna oblikovalka (Urša Draž, op. a.) in je bila moda del družine.
V kakšnem odnosu sta zdaj z Uršo Draž?
V odličnem. Zdaj se imamo super. Ko si ljudje zližemo rane, se imamo spet radi. So stvari, ki nikoli ne zastarajo, ko imaš nekoga rad, ga imaš rad. Ne živimo skupaj, to bi bilo verjetno hudo, saj sem tečen. In vse starejši sem, vse bolj tečen sem.
Koliko vam pomenijo oblikovalska imena?
Bolj so mi pomembne zgodbe, ki stojijo za kosi. Spomini na neko mesto, nakup ali zanimivo osebo v trgovini. Sicer pa sem bil na zadnjem tednu mode najbolj navdušen nad Murino revijo, pokazali so zelo lepe kose. Moj naslednji nakup bo Mura.
Na mednarodnem tednu mode, ki ste ga omenili, ste se tudi sami sprehodili po brvi.
Prosili so me, da bi bil njihov ambasador mode. Vprašal sem jih, ali me zafrkavajo. Že sam naziv se mi zdi privlečen za lase in sprevržen. Da mi rečejo, da se znam dobro obleči, si lahko vzamem v čast, a da bi bil ambasador, to pa ne. Jaz nisem nič drugačen od ostalih, tudi sam imam kakšno luknjo na nogavicah. Da bi se šel ambasadorja mode v času krize, res ni moralno, saj moramo imeti občutek za okolje in obdobje, v katerem živimo.
Pa menite, da se ljudje tega sočutja do ljudi v času, v katerem živimo, kaj bolj zavedajo?
Imamo sloj ljudi, ki se tega ne zaveda. Ti posamezniki se ne zavedajo, da so ljudje, ki živijo slabo. Kriza je večja, kot si predstavljamo, zato je sprevrženo in grdo metati denar za obleke. Obleka je še vedno obleka, njena funkcija je, da nas ne zebe in da nismo goli, če smo sramežljivi.
