Bolezen poljuba zahteva počitek

Bolezen je precej pogosta in večina ljudi se je že okužila z virusom Epstein-Barr oziroma virusom Epsteina in Barrove (družina herpesvirusov), ki jo povzroča. Okužbi so zlasti izpostavljeni otroci, mladostniki in mlajši odrasli. Cepljenje proti infekcijski mononukleozi ne obstaja. Pri otrocih navadno ne pride do izrazitejših simptomov oziroma so podobni tistim, ki spremljajo gripo. V nerazvitem svetu jo večina preboli že v zgodnjem otroštvu, v razvitem pa se najpogosteje okužijo mladi, zato je tudi dobila ime bolezen poljuba, saj se najpogosteje prenaša s slino. Pri starejših je izjemno redka. Oboleli lahko izloča virus še več mesecev po preboleli bolezni, vendar so za okužbo potrebni tesni stiki. Več ko jih imamo z različnimi ljudmi, večja je možnost, da se okužimo. Ne pozabimo, da slina ostane na nepomitih kozarcih in jedilnem priboru, zobnih ščetkah, igračah, zato se okužbi morda lahko izognemo, če uporabljamo le svoje ali čiste predmete oziroma jih ne delimo z drugimi ljudmi.

Bezgavke otečejo

Inkubacijska doba, torej čas od okužbe do znakov bolezni, je precej dolga – od 30 do celo 50 dni, pri otrocih je lahko krajša. Oboleli se slabo počuti, je utrujen, brezvoljen, nerazpoložen. To traja od nekaj dni do enega tedna, redko dveh. Nato se za dober teden poviša telesna temperatura, ki je najvišja (do 39,5 stopinje Celzija) pozno popoldne. Obolelega boli žrelo (včasih zelo močno) in težko požira. Na zadnji strani se pri večini pojavijo debele, gnoju podobne bele obloge. Bezgavke (predvsem na vratu, v pazduhah in dimljah) so otečene in nemalokrat boleče. Vranica je povečana pri več kot polovici obolelih, ki imajo zaradi tega bolečine v trebuhu. Pri manjšem deležu so povečana tudi jetra. Nekateri bolniki imajo zlatenico.

Zapleti so redki, a hudi

Vsi značilni simptomi (utrujenost, vročina, povečane bezgavke in nebnici) se ne pojavijo nujno pri vseh obolelih, ampak le pri največ polovici okuženih, zato je brez laboratorijskih preiskav krvi težko potrditi sum, da gre za omenjeno bolezen. Nekatere spremembe so namreč podobne tistim pri streptokokni angini (dokažemo z analizo brisa žrela, zdravimo z antibiotiki) in drugih (virusnih) okužbah. Zdravljenje infekcijske mononukleoze z antibiotiki ni potrebno, saj gre za virusno bolezen, proti virusom pa, kot vemo, ta ne učinkujejo. Kadar jo pomotoma zdravijo z antibiotiki, bolniki pogosto dobijo izpuščaj. Bolezen večinoma mine brez posledic v dveh do štirih tednih. Pomagamo si lahko z zdravili za zniževanje telesne temperature in lajšanje bolečin. Med boleznijo je zelo pomemben počitek, potem pa se je priporočljivo (zaradi utrujenosti in nevarnosti raztrganja vranice) še vsaj nekaj tednov izogibati večjim telesnim naporom, npr. športni vzgoji v šoli, dvigovanju bremen, skupinskim športom. Ponovi se le pri manj kot enem odstotku bolnikov, torej lahko rečemo, da smo po preboleli bolezni dosmrtno imuni.

Zapleti pri infekcijski mononukleozi so zelo redki. Predvsem je treba biti pozoren na nenadno hudo bolečino v trebuhu, saj se je lahko predrla vranica, ki jo je treba čim prej operativno odstraniti. Včasih je žrelo tako vneto, da je dihanje zelo oteženo. Mogoči, a prav tako maloštevilni zapleti so še vnetje možganov in možganskih open, vedenjske motnje, okvare živcev in srčne mišice, pljučnica in nekateri drugi.