URSHA.SI

Aktivna Urša naokoli hodi zase

Objavljeno 12. maj 2016 12.35 | Posodobljeno 12. maj 2016 12.34 | Piše: Klavdija Miko
Strašna športnica je. Raziskovalka. In opazovalka. Najbolj uživa v osupljivih razgledih.
Nanos je ena izmed bolj ljubih destinacij, predvsem jeseni, pozimi in spomladi. Foto: Ursha.si

Urša Drofenik s fotoaparatom navdušeno ovekoveči slikovitosti okoli sebe, ki jih obrede peš, s kolesom ali na deski, če tako nanese. Kolesarka po duši in pohodnica je v prostem času tudi reševalka, svojo psičko Mono uri, da bo iskala in reševala ljudi.

Ste morda po značaju takšni, da hočete doseči kaj, česar drugi ne zmorejo, preveriti moč in vzdržljivost, ali v naravi – še najraje na čim višji nadmorski višini – preprosto občutite posebno energijo, se sproščate in obenem vzdržujete telesno kondicijo?

Lahko bi rekla, da sem bolj tiste sorte, ki hodi naokoli zase, tam zunaj najdem svoj mir, si napolnim baterije. Po drugi strani pa so vse te aktivnosti tudi oblika druženja s prijatelji. Namesto na kavo se raje podamo gledat sončni zahod na Šmarno goro ali kateri bolj odmaknjen hribček v okolici Ljubljane.

Mislim si, da vam dejavnosti, v katere ste vpeti, ne dopuščajo, da bi se vsak teden izgubljali po brezpotjih Sor'ce, denimo?

Da se, vse se da, če se hoče. Sor'ca je recimo le eno uro vožnje stran, dan je dolg že skoraj do pol devete, kar pomeni, da sončni zahod z lahkoto ujameš tudi tam zgoraj. (Nasmeh.) Zadnje čase je najbolj pogosto vprašanje, ki ga slišim od znancev: »A ti sploh delaš?« Seveda delam, vsak dan. A dan ima 24 ur in mi jih moramo izkoristiti tako, da bodo štele. Z največjim veseljem delim fotografije med ljudmi in upam, da jih vsaj malo spodbudim, da se premaknejo ven, stopijo na hrib za hišo, dvignejo srčni utrip in se nadihajo svežega zraka. Prepričana sem, da ima vsak ima svojo Sor'co blizu, morda res čisto za hišo ali pa tistih četrt ure vožnje z avtomobilom.

Kaj vas »zadovolji«, kadar ste na tesnem s časom?

Hiter sprehod v pasji družbi, lahko tudi tek ali pa celo kolo. Okolica Ljubljane, kjer živim, ponuja nešteto možnosti, kjer najdem primerne terene za katero koli od svojih aktivnosti.

Dovolite, da vprašam, ali so obdobja v vašem življenju, ko se niste gibali.

Ne spomnim se. (Smeh.)

Denimo, supanje pozimi ni ravno v središču pozornosti, vi pa ste si januarja privoščili prav takšno avanturo – po nekoliko zaledenelem jezeru. Kako je bilo?

Uf, če sem poštena, je bilo to supanje bolj kot ne fotoprojekt. Iskali smo zimsko idilo in vanjo umestili malce drugačno športno aktivnost. Kako je bilo? Mrzlo. Lepo. (Nasmeh.) Pihalo je, voda je sproti zmrzovala tako na supu kot na vodi, ampak bi ponovila, ker je bil res poseben čar doživeti vse to skupaj.

Supanje je čedalje bolj priljubljena rekreacija, kajne. Kdaj ste se zagledali v sup?

Sama na supanje gledam malenkost drugače, bolj po fotografsko zanimivem motivu. Najti pokrajino, ozadje in ga fotografirati drugače. Tako da bolj iščem okolico, kjer bi bilo fino postaviti sup v vodo in se malo afnati tam okoli.

Potrebujemo desko, veslo in nekaj moči ter spretnost ravnotežja. Sliši se preprosto. Je res?

Prvič sem na supu stala v Piranu, zgodaj spomladi, s precej občinstva na obali, tako da ni bilo teorije, da bi uprizorila spektakularen padec za vse tiste navijače tam na suhem. Če sklepam po sebi, je precej preprosto, sploh če se na desko prvič postavimo v super razmerah – na mirni vodi. Pomaga tudi kak pameten nasvet, kako pravilno držati veslo in najlaže loviti ravnotežje. Običajno od tistih, ki stojijo na suhem.

Saj mi najbrž ne boste zaupali, ali pač: kateri so najboljši tereni za supanje? Kaj najbolj norega ste preveslali?

Jezera, reke, morje. Kjer koli vas prime raziskovalna žilica ali se želite malo razmigati pred zajtrkom na morju ali pa tik pred sončnim zahodom. Moj najljubši izlet s supom se je zgodil na otoku Vis. Zjutraj smo s prijatelji spustili supe v vodo ob sončnem vzhodu in se po čisto mirnem morju podali do sosednjih otočkov, vse do Zelene špilje. Kopanja in potapljanja vmes seveda ni manjkalo. Trenutno načrtujem preveslati izliv reke Soče v Italiji, naravni rezervat, poln živalc in rožic. Vsekakor odličen izlet za sup.

Od kod pa se najlepše in najdlje vidi? Kateri so vam ljubi bodisi pohodni bodisi kolesarski pobegi?

Slovenija je polna kotičkov, ki ti vzamejo sapo, tako ali drugače. (Smeh.) Meni najljubši pobegi so tisti, ki ti jemljejo sapo na poti gor, na vrhu pa se ponavadi odpirajo fantastični razgledi, ki ti vzamejo še tisto sapo, ki ti je ostala. Najraje pobegnem v dolino Soče, vse od Bovca do Tolmina. Nanos je tudi ena izmed bolj ljubih destinacij, predvsem jeseni, pozimi in spomladi. Pa Koroška. Koroška je raj za gorske kolesarje. In seveda še tiste manj obljudene poti Kamniško-Savinjskih Alp, ki jih obiščem v poletnih mesecih, ko večina migrira proti Julijskim Alpam.

Kako gledate na svet in težave z morske gladine ali osvojenih vrhov? Mislim si, da se vam lahko utrnejo tudi odlične ideje.

Odklopim se. Uživam v naravi, razgledih, dobri družbi. Ponavadi začnejo padati ideje, kam še, kam prihodnjič. In teh gotovo še ne bo kmalu zmanjkalo, saj se bucket list (seznam stvari, ki jih moraš postoriti, preden umreš, op. p.) vztrajno daljša.

Kaj bi vam bilo v izziv?

Večdnevno supanje po kakšnem bolj oddaljenem kraju; Norveška, Švedska ali morda kar otočje med Švedsko in Finsko. 

Deli s prijatelji