Blatno jezero je po Budimpešti druga največja turistična zanimivost Madžarske, dovolj pa je veliko, da mu upravičeno pravijo kar madžarsko morje. Narava je bila v tem delu Evrope precej živahna, pred kakšnimi devetimi milijoni let so bruhali vulkani, del današnje Panonske nižine pa je prekrivalo morje. Vse to je zdaj združeno v Blatnem jezeru. Naša vrnitev v preteklost se je začela v zgodovinski vasici Tihany na edinem jezerskem polotoku. Tam se združita pobesnela in divja narava, saj so še vidni ostanki bruhanja vulkanov, in harmonija spokojne krajine.
Tihany je miren okoliš z razgibanim terenom
V oči najbolj padejo močvirnata območja, kjer je našlo zatočišče mnogo živalskih in rastlinskih vrst. Če verjamete ali ne, čutiti je celo pridih Provanse, saj so prav od tam pred stoletji prinesli sivko, ki jo zdaj sicer v manjših količinah tudi vzgajajo. Še en dokaz, kako se rastline v procesu evolucije lahko prilagodijo tudi na temperature, ki jim v zimskem času nikakor niso naklonjene. Skozi zgodovino tega zimzelenega grmičevanja z razpoznavnimi dišečimi vijoličnimi cvetovi in pridelave raznih izdelkov iz njih se lahko sprehodite v turistični hiši sivke.
Na polotoku bodo na svoj račun prišli obiskovalci, ki bi radi le za hip začutili stoletno sobivanje ljudi in narave, nikakor pa se ne bodo dolgočasili niti aktivni dopustniki. Urejenih je več pešpoti, prav nič ne boste zgrešili, če se naokoli podate tudi s kolesom. Teren je ravno prav razgiban, da vam bo vrtenje pedalov še prav poseben užitek.
Ravno vulkansko aktivno jedro matere Zemlje je poskrbelo, da se Madžari lahko pohvalijo z vrsto termalnih vrelcev. Sicer jih je veliko po vsej deželi, vendar prav v (širši) okolici Blatnega jezera so po mnenju mnogih tisti z največ zdravilnimi učinki. Naj nam slovenski turistični delavci ne zamerijo, vendar je treba omeniti, da so tamkajšnje cene tako nastanitev kot hrane in pijače precej bolj prijazne do naših žepov.
Potep po državi, ki je bila nekoč zastrta z železno zaveso, lahko sklenete nedaleč od meje s Slovenijo. Zgodbo o obmejnih stražarjih, ki so po naročilu takratne oblasti za vsako ceno preprečevali prebeg z vzhoda na zahod, slišite (lahko tudi v slovenski besedi, saj je območje dvojezično) v vasi Apatistvanfalva, Števanovci po naše. Muzejska zbirka je sestavljena iz ponazoritve življenja stražarjev meje, ki so v tej hiši prebivali, in naprav, ki so jih uporabljali za nadzor meje in zveze med stražniki. Če je bila nekoč meja med Madžarsko in Avstrijo neprodušno zaprta, je od leta 2007, ko so vstopili v schengensko območje, zgodba povsem drugačna. Tudi zato je območje izjemno zanimivo za družinske izlete, saj v kratkem predelate tri dežele, še posebno pa bo zanimiv potep s kolesom.
Madžari se še kako trudijo ohraniti naravo za mlajše rodove, zato so značilne vasice, gozdove in zelene poljane povezali v narodni park Orségi Namzeti. Glavni namen parka je nadzor nad naravo ter ohranjanje etnografskih in kulturnozgodovinskih vrednosti. Skoraj 65 odstotkov parka prekrivajo gozdovi, kar je triinpolkrat več, kot je državno povprečje. Edinstven je tudi pogled na naselja tako imenovanih Szerek. Gre za bogato ljudsko arhitekturo, ki prikazuje edinstveno skupino hiš, zgrajenih na vrhu hriba. To je edina madžarska pokrajina, ki je neprekinjeno poseljena že vse od prve naselbine v srednjeveških časih.
Za sprehode, kolesarjenje ali pa samo brezbrižen počitek v osrčju narave bodo to ravno pravšnji kraji. Na svoj račun pridejo ljubitelji gob, saj jih je na tem območju, tako vsaj pravijo domačini, res veliko. Ker čebele lahko prav izbirajo, na katerem cvetu bodo nabrale zdravilni prah, je tudi pridelava domačega medu zelo razširjena. Veliko je tudi ponudbe bučnega olja. Tega pridelujejo tako s hladnim kot toplim stiskanjem. Katerega izbrati, je pač stvar okusa.
Nekaj je še obrti, ki so nekoč v družino prinašale glavni zaslužek, danes pa nekaj cekinov že še nanesejo, ampak gre bolj za ohranjanje tradicije. János Tóth iz vasi Magyarszombatfa je eden izmed tistih, ki so se lončarstva naučili od očetov in dedov. »Včasih so se z lončarstvom ukvarjali skoraj pri vsaki hiši, danes pa nas je v okolici le še sedem,« pove János, ki se zaveda pomena ohranjanja kulturnozgodovinskega izročila. Mitja Felc Mangalica, avtohtona madžarska pasma prašičev
Pol ovca, pol svinja
Madžarske kulinarike si skoraj ne gre predstavljati brez paprike. To zelenjavo, ki jo najpogosteje predelajo v začimbo, so v 18. stoletju prinesli Turki. Tamkajšnjo kuhinjo bi marsikdo uvrstil v rubriko nezdravo, saj, predvsem na podeželju, namesto masla in olja precej raje uporabljajo svinjsko mast. Sicer pa so kulinarični užitki na Madžarskem zagotovljeni. Precej radi postrežejo z mangalico, gre za avtohtono madžarsko pasmo prašičev. Njena značilnost je, da kožo prekriva nekakšen ovčji kožuh.
