Pri Heleni Blagne Zaman se zdi, da ni srednje poti ali naključnosti: je le natančno izdelan cilj, do katerega vodita zahtevnost in vztrajnost. Pa precej trde kože, kajti delati želeno in sanjano, ob tem pa še uživati in biti uspešna, zahteva veliko trdnosti. Še posebno če si ženska. Ker svet je nevoščljiv, privoščljiv in zavisten. In ona to dobro ve, le da ne bo nikoli pokazala niti povedala, kolikokrat so jo na njeni poti prizadeli in ranili. Nobenih solz, te so del njenega drugega življenja, tistega skritega in skrbno varovanega za zidovi doma ali hotelske sobe.
V nasprotju z mnogo (samooklicanimi) slovenskimi zvezdnicami in divami, ki si to želijo biti, svoje intime ne uporablja za ustvarjanje kariere. Medijem ne pošilja fotografij s počitnic, družinskih slavij, obiskov frizerja ali manikire, ker si je zlomila noht. Neodgovorjena ostajajo vprašanja, ali ji zdaj že najstnik Kristijan povzroča sive lase ali kako se razvija njegova strast do igranja harmonike. Prav tako od nje ne izvemo recepta za dolg in skladen zakon, še tega ne, kako jo njen Mitja razvaja in kakšna darila ji poklanja ob praznikih. Hm, močno se je pregrešila le enkrat, ob poroki s svojim izbrancem, ki je izzvenela v svojevrsten razkošen dogodek, kot ga do tedaj pri nas nismo poznali. Pred frančiškansko cerkev v središču Ljubljane je drlo staro in mlado, privrženci in nasprotniki, da bi kraljico ljudskih src videli v belem. Medijsko razvpito slavje so v svoj prid znali obrniti predvsem njeni nasprotniki. Zdaj je njena družina nedotakljiva, v svojo bližino in srce pušča le izbrane in preizkušene.
Helena Blagne Zaman je vedela, kaj počne, že vse od začetka v 80. letih, ko se je večina nasmihala ob drznih izjavah ženske s ciljem, ob njenih zvezdniško začinjenih zahtevah ter pojavi z dolgimi kodrastimi lasmi in bujnim oprsjem, napol spravljenim v dolge večerne obleke. To je bila njena podoba, naj je šlo za nastop na odru katerega od prestižnih festivalov (mimogrede, je redna obiskovalka festivala MakFest, novembra je za prispevek k makedonski zabavni glasbi dobila zlato plaketo) ali zakajenih mladinskih domov in garažnih diskotek.
Pravi, da danes pogreša divje veselice v teh zakajenih prostorih. Tudi jaz. Prav v enem od njih v okolici Ilirske Bistrice sem pred več kot 20 leti prvič videla in slišala Heleno Blagne peti v živo. V dolgi rdeči obleki je bila kot z drugega sveta. Seveda, naš svet je bil takrat še tako zelo preprost, naiven in neizkušen, dišal je po vznemirljivosti ob odkrivanju novega. Najbrž je tako čutila tudi ona, ki nas uči, da tudi naša zabavna glasba potrebuje kanček glamurja, nedostopnosti, blišča in muhavosti.
Gospa Helena Blagne Zaman, kako ste? Ste si odpočili? Slišim, da ste bili pred kratkim na Baliju.
Bali, čudoviti Bali. Otok bogov in tisočerih templjev. Osupljiva lepota, ki je ni moč zliti na papir. Moja vmesna postaja med avstralsko koncertno turnejo in domom in kraj, kjer sem se zares spočila od napornih in številnih nastopov v vsem letu.
Predsedniški apartmaji v najboljših hotelih, restavracije, ki jih vodijo najbolj priznani šefi kuhinj, spaji z najnovejšimi smernicami za nego telesa in duha, butlerji, na voljo 24 ur na dan, limuzina z osebnim šoferjem, helikopterski prevoz … in podobne razvade so običajne za zvezdnice iz ZDA in Velike Britanije. Kaj od tega si lahko privošči največja slovenska diva?
Pravzaprav ničesar, moram priznati; ne gojim prav nobenih apetitov po naštetem. Veste, ko človek stoji na pragu zrelega obdobja življenja, si želi le čustvene stabilnosti, zdravja in stanovitnosti. To so velike in pomembne stvari, ki me vodijo v značajsko ravnotežje in duševno zdravje. Brez tega ne bi mogla preživeti.
Ste pa vendarle edina prava slovenska diva z zvezdniškim statusom.
Glede zvezdniškega statusa se ne morem strinjati z vami. Glavni akterji v medijih in nasploh so vendarle politiki, ki skačejo iz vseh mogočih por in analov. To je žalostno in smešno hkrati. Sicer pa da odgovorim na vaše vprašanje: moje življenje ni nič kaj zvezdniško in razvajeno, kot si predstavlja marsikdo. Živim dokaj preprosto. Takšna sem po naravi in tega si ne pustim vzeti. To me ohranja živo.
Kdo pri vas skrbi za vsakdanja opravila, kot so pospravljanje, čiščenje, pranje, likanje, ki so tako rekoč prekletstvo vsake Slovenke ne glede na njeno uspešnost v poslu in karizmo?
Pri nas pravzaprav ni delitve dela, vsi delamo, kar se dogovorimo v danem trenutku in kar je treba, le kuham večinoma sama. Vsakdanjega dela pa ne pojmujem kot kaj slabega in hudo nujnega, to je vendar del življenja. Zame je vsak sleherni dan priložnost in vsak dan posebej se je treba potruditi.
Smo v obdobju praznične evforije in nekakšne ihte v iskanju kupa daril. Opažam, da mnogo staršev resnično pretirava, kot da bi se otrokom želeli odkupiti za celo leto. Če se ozrem v preteklost – darila naših staršev so bila skromna, preprosta. Pa smo vseeno imeli lepo otroštvo, ki nam je za popotnico dalo veliko moralnih vrednot. Danes se mi zdi to pomembnejše od barbik, ki so bile takrat, mimogrede, nedosegljive.
Popolnoma se strinjam. Moje otroštvo na primer je bilo dokaj lepo; sicer bi težko rekla, da je bilo idealno, a bilo je brezskrbno in toplo. Imela sem čudovite starše, ki so si prizadevali vzgojiti pridne, delavne in razumevajoče otroke, osebe s ponosom, poštenjem in dostojanstvom. Vedno sta delovala spontano in z odprtim srcem. Moralnost jima ni bila vsiljena od zunaj, prihajala je iz njiju. To je bila bogata popotnica, ki smo jo otroci osvojili in ohranili za vselej.
Velikokrat se spominjam, kako sta me učila, naj z razumevanjem sprejemam druge in drugačnost, naučila sta me spoznavati in opažati vedno nove možnosti in tudi nenačrtovane poti, naučila sta me, kako kljubovati strahovom in kako v življenju napredovati kljub občasni negotovosti. Skratka, bila sta čudovita. Res pa je, da se je takratno življenje močno razlikovalo od današnjega. Bilo je trše, težje, imeli smo vse in nič.
Predstavljam si, da to prenašate tudi na sina Kristijana. Kaj je za vas še pomembno v življenju – poleg družine, katere zasebnost skrbno čuvate, in kariere, ki neprekinjeno traja od 80. let?
Zame je bilo in vedno bo pomembno delo, in to pošteno delo. Delo, ki ga vrednotim s predanostjo in učenjem. Pomembni so tudi prijatelji, brez njih bi zijala strašna vrzel v mojem življenju, pomembni so dostojanstvo, pogum, neodvisnost, neustrašnost, večni kompromisi, oh, še in še bi lahko naštevala.
Lahko rečete, da ste srečni?
Naj odgovorim s Senekovimi besedami: »Srečen je, kdor prenese vse najslabše in vse najboljše. Kdor prenaša take obrate usode ravnodušno, oropa nesrečo vse njene moči.«
Pa Helena Blagne, za katero se zdi, da ima vse, sploh kaj pogreša?
Oh, veliko stvari pogrešam. Nepopisno pogrešam čase bivše Jugoslavije, mnogo smeha pa tudi solza za izgubljenimi ljubeznimi, delček morja in planin, sendviče s pasjo radostjo, v Trstu kupljene kavbojke, plese v mladinskih domovih in zakajenih diskotekah, divje večere na veselicah, Kurirčkove torbice, koračnice, rock 'n' roll in džuboks. A tako kot ljudje so tudi dogodki doživeli metamorfozo. Vse je minilo in vsi smo se spremenili, telesno in duševno. Iz mladega v staro, prijateljstva v odtujenost, zbledele so najstniške ljubezni in še nasmehi so postali kisli.
Spremenilo se je tudi to, da vse več Slovenk in Slovencev ne živi več pod srečno zvezdo. Vemo, da se, ko se lahko, odzovete klicem na pomoč. Kaj dobrodelnega ste nazadnje storili?
Drži. Javne osebe imamo odgovornost in privilegij, da svojo prepoznavnost izkoristimo tudi za to, da opozorimo na družbene probleme. Človek ob vseh teh nepravilnostih in krivicah, ki se vsak dan dogajajo okoli nas, ne more sedeti križem rok. Pri vsaki dobrodelni akciji me vedno prevzame velika želja, da bi zbrali prepotrebna sredstva, res pa je, da je pot do cilja strma. Vedno znova sem pozitivno presenečena nad dobrim odzivom obiska koncertov, nad solidarnostjo Slovencev. V karieri sem imela priložnost nastopiti na mnogo humanitarnih prireditvah, mnogo je bilo tudi osebnih gest, prav nikoli pa nisem želela, da se omenjene geste odvijajo pred očmi kamer in medijev, saj je to stvar srca in ne medijske reklame.
Dosegli ste vrhove na glasbenem področju: mednarodna gostovanja, več kot milijon in pol prodanih plošč, številne nagrade občinstva in strokovnih žirij, šestkrat polna dvorana Tivoli in enkrat Stožice. Kateri je naslednji vrh, ki bi ga radi osvojili?
Če bi glasbeni umetniki živeli le za osvajanje vrhov, bi bilo umetnikov verjetno zelo malo. Glasba in ustvarjanje postaneta del tebe, način življenja, poklic v pravem pomenu besede, namreč biti poklican. Odrekanja in kompromisi ob tem padejo v drugi plan. Seveda pa si vsak posameznik postavi svoja merila.
Vaša merila so bila visoka in tudi visoko so vas pripeljala. V čem je Helena Blagne danes drugačna?
Zagotovo sem se spremenila značajsko in se še spreminjam, to je pravzaprav proces, ki se nikoli ne konča. Zavedam se, da svoj značaj klešem vedno znova, z vsakim dnem, z vsako novo izkušnjo, novim izzivom in problemi, ki so sestavni del življenja.
Močno se je spremenil tudi družbeno-politični položaj. Vas skrbi za prihodnost vas osebno, družine, slovenske družbe in države, planeta?
Seveda sem zaskrbljena, najbolj za naš podmladek, ki nima nikakršne vizije o prihodnosti. Trenutno duhamorno stanje je zelo skrb vzbujajoče, k slabi volji in še močnejšemu strahu pa veliko prispevajo mediji, ki zelo izrabljajo svoj monopol.
Kaj predlagate, kaj bi morali spremeniti, da bi nam vsem bilo bolje?
Predvsem je nujno potreben velik civilizacijski prestop v pomenu povrnitve morale, etike, kulture in skromnosti. Žalostno je, da smo ljudje pozabili na skromnost in preprostost. Predvsem pa bi morali omejiti apetite na mnogo področjih. No, to je moje mnenje, čeprav se mi moraliziranje v tej smeri močno upira, saj nisem poklicana za to.
