V okviru projekta Gremo v Mongolijo sta se na več kot 15.000 kilometrov dolgo pot odpravila Matej Meglič in Katja Kern. V mongolski prestolnici Ulan Bator sta tamkajšnji lokalni skupnosti izročila avto za izboljšanje zdravstvene oskrbe in prevoz otrok v šolo. Po vrnitvi domov sta nam razkrila izkušnje z več kot mesec dni dolgega potovanja.
Za vama je zanimivo poletje in še zanimivejše popotovanje. Koliko časa sta potovala z ljubljanskega letališča do cilja v Mongoliji?
Z letališča Jožeta Pučnika sva se z avtomobilom odpeljala 10. julija in se nazaj vrnila 21. avgusta, ko je bilo za nama 40 dni življenja v avtomobilu, prevoženih 15.675 kilometrov in obiskanih osem držav. Zelo vesela sva, da lahko k tej statistiki dodava, da na potovanju ni bilo treba zamenjati nobene pnevmatike.
Kako se človek sploh pripravi na takšno pot z avtomobilom?
V želji, da bo projekt uspešno izpeljan, so se priprave začele že v septembru. Pisanje poslovnega načrta, ustanovitev društva, spletne strani, priprava odprave in tisto najpomembnejše – ljudi prepričati o podpori srčnega projekta. Tako dober odziv nama je dal dodatno energijo in zagon, neprespane noči in skrbi so šle takoj v pozabo. Ker je bil to najin prvi tako oddaljeni cilj, sva hvaležna mnogim ljudem, ki so nama nesebično posredovali svoje znanje o terenskih preizkušnjah in življenju v avtu, in tistim, ki so z različnimi sredstvi omogočili najino odpravo. Srčno upava, da bo izbrani avtomobil, ki ga je kranjsko podjetje Goodyear Dunlop Sava Tires opremilo s svojimi pnevmatikami, še dolgo služil ljudem v osrčju Azije. Na spletni strani Gremovmongolijo piševa blog, kjer se beležijo stvari že od samega začetka, v upanju, da informacije pridejo prav še komu, ki se bo odločil za podoben podvig.
Sta ob tako dolgem potovanju uživala ali je bilo prenaporno?
Najina dolžnost je bila, da avto brezhibno delujoč pripeljeva v Ulan Bator in ob predaji sva bila srečna, ker se je vse izteklo brez težav in zapletov ter ponosna na uspeli podvig. Samo potovanje je bilo daleč od dopusta – časovnica naju je vedno priganjala, fotoaparat je konstantno beležil trenutke, računalnik skrbno beležil pot in napisane besede, da ste lahko bili del najinega potovanja. Izkušnje in to, kar sva videla, pa so za naju dovolj veliko plačilo za ves vloženi trud.
Katero dogodivščino iz ceste si bosta za vedno zapomnila?
Na tako dolgi poti se jih nabere kar nekaj. Od številnih ur čakanja na mejah, česar nismo več vajeni, potovanja po štiritisočakih do peščenih sipin v Gobiju, spoznavanja ljudi s popolnoma drugačnimi navadami in kulturo. Dogodivščin je toliko, da bova v začetku oktobra pripravila potopisno predavanje. Nikoli pa ne bova pozabila slalomske vožnje in iskanja čim boljše linije med vsemi luknjami. In najin avtomobil se je odlično obnesel.
Vama je kdaj preprosto zmanjkalo ceste? Kolikokrat sta se izgubila?
Asfaltirane ceste je v Mongoliji zmanjkalo prepogosto. Vseeno pa imava raje dober makadam kot preluknjan asfalt. Ko prečkaš rusko-mongolsko mejo, te cesta pospremi le do konca Rusije. Od tam naprej se ti razprostira pogled na prašen kolovoz. Ker sva imela zemljevid Mongolije iz leta 1942, je bilo izgubljanje neizbežno, a ravno zato sva videla Mongolijo v vsem njenem sijaju.
Kako je potovanje, na katerem sta večino časa preživela v avtomobilu, vplivalo na vajin odnos?
Na takšni poti je družba ključnega pomena. Od naju je bilo odvisno, kako bova preživela toliko dni, ujeta v tako majhnem bivalniku. Kakor si narediš, pravijo. Kljub pokvarjenemu radiu je bilo glasbe na pretek. Drugače pa se naučiš biti prilagodljiv, včasih popustljiv in potrpežljiv, predvsem pa se še bolje spoznaš, ker je časa za pogovor res na pretek.
Kateri del poti je na vaju naredil največji vtis?
Mongolija naju je osupila s svojo prostranostjo, mirnostjo, tišino in svobodo. Verjetno je ravno zaradi svoje oddaljenosti še vedno tako nedotaknjena in je popolno nasprotje preostalega sveta. Vsak del Mongolije je drugačen. Na severozahodu te z mogočnostjo in razgibanostjo očara gorovje Altaj, na jugu ne moreš verjeti svojim očem, ko med gorami in travniki zagledaš tako velike količine peska – sipine. Ulan Bator je mesto, kjer se na vsakem koraku gradi, v njem pa je malo manj kot dve tretjini vseh Mongolcev. In razdalje … v Sloveniji smo glede tega zelo razvajeni.