V SREDIŠČU

Kako lahko človek reče, da je bilo 
v vojni bolje?

Objavljeno 16. april 2014 13.15 | Posodobljeno 16. april 2014 13.15 | Piše: Nika Vistoropski

Epizoda v življenju zbiralca železa.

Te dni v Kinodvoru vrtijo film Epizoda v življenju pobiralca železa. Lahko bi bil še en oris še ene marginalne zgodbe, a v resnici skuša sprožiti razpravo o vse večji neenakosti, s katero se spopada sodobna družba. Igralec v filmu Nazif Mujić jasno pove, da se je vse zgodilo le zato, ker je Rom, ker je njegova žena Rominja. Film, o katerem je bil njegov režiser Danis Tanović prepričan, da se bo vrtel samo na bosanski televiziji, se zdaj najde tudi v japonskih kinih.

Predstavljajte si romsko naselje in zakonca Nazifa in Senado. Nazif preživlja družino z zbiranjem odpadnega železa, njegova noseča žena Senada pa skrbi za dom in hčerki. Nekega dne se Nazif vrne z dela in Senado najde v bolečinah. Potem ko si izposodi avto in ženo odpelje v najbližji zdravstveni dom, jima zdravnik pove, da je plod mrtev. Denarja za operacijo nimata.

Danis Tanović, dobitnik oskarja za Nikogaršnjo zemljo, je po zgodbi iz črne kronike posnel ganljiv film. Vse se je zgodilo tudi v resničnem življenju, in to ravno Senadi in Nazifu, ki igrata v filmu epizodo iz svojega življenja. Režiser Tanović, ki se je udeležil ljubljanske premiere, je za nas na svetovni dan Romov odgovoril na nekaj vprašanj.

DANIS TANOVIĆ: Ne moreš narediti filma, ki bi pretresel oblast!

Kje je danes družina Nazifa Mujića?

Naša producentka prav zdaj govori z njim. (In pokaže na Amro Bakšić Čamo, ki se prestopa pred kinom, kjer je zvečer potekala premiera.) V Nemčiji so, čakajo na azil. Dvomim, da ga bodo dobili. Berlinale se je odločil, da jim bo skušal pomagati po svojih močeh. (Nazif Mujić je prejel srebrnega medveda za najboljšo moško vlogo v Berlinu.)

Dokudrama me je presenetila tudi zato, ker je videti zares. Hočem reči, zgodba zakoncev je resnična, a tokrat odigrana. Kako ste dosegli to prvinskost, da je na njegovem obrazu res videti tisti dvom, ko človek ne ve več, kako naprej?

Preprosto. Z vsakim letom življenja manj verjamem v tehniko in bolj v vibracijo, odnos. Hitro sem opazil, da je Nazif odličen v prvih dveh ponovitvah, da se potem že začne igra. Pravil pa ni. Vsaka scena je zgodba zase. Se spomnite scene v bolnišnici, ko se dogaja največja drama? Takrat sta bili njuni punčki prav tako zraven. Želeli sta iti domov in vpili: »Ajmo kući tata, ajmo kući!« Dal sem jima kovance, naj jih mečeta v avtomat, a niso bili prave oblike, nič ni prišlo ven. In one spet: »Tata ne radi mašina!« Videti je bilo avtentično, in res je bilo. V bolnišnici so dejansko morali čakati uro in pol in potem je bilo deklicama že dovolj, začeli sta skakati in noreti. Ne igrata. Res skačeta, res sta naveličani.

»Menim, da nam niso hoteli pomagati, ker smo Romi,« je povedal Nazif v enem od intervjujev. »Žal si vreden toliko, kolikor denarja imaš. Ko sem razžagal svojega starega opla, da sem ga prodal za staro železo, sem se zjokal.« So bili res prikrajšani za zdravniško oskrbo zato, ker so bili Romi?

Glejte, tega filma se nisem odločil posneti zato, ker so oni Romi, temveč ker se je zgodilo, kar se pač je. (Zgodbo o družini je proti koncu leta 2011 prebral v časopisu, op. p.) To, da so Romi, mi ne pomeni nič, ljudje pač kot vsi drugi. Je pa najbrž res, da bi Senada imela več možnosti za operacijo, če bi bila svetlolaska z modrimi očmi. Gotovo bi se drugače vedli do nje.

Upam, da ne bo zvenelo kot prevelik kliše, ampak pravijo, da tisti, ki preživijo bolj pretresljive življenjske dogodke, kasneje postanejo bolj občutljivi v opazovanju stvarstva.

Odgovora na to vprašanje ne poznam. Povem pa vam lahko, da nobenega trenutka svojega življenja nisem doživljal kot travmatičnega. Še vojne ne. Imel sem 23 let, ko se je začela. Bil sem mulc, ki jo je snemal. Torej nisem bil žrtev vojne, temveč vojni dobičkar.

Poglejte, tragedija je bila recimo Srebrenica... Seveda sem tudi jaz doživel žalostne dogodke, v vojni sem izgubil najboljšega prijatelja, tete, a vseeno poznam veliko ljudi, ki nikoli niso bili v bitki, a so obenem povsem zlomljeni, ker jih oče ni ljubil. Razumete? Dogodki sami po sebi nimajo smisla, dokler jih ne osmislimo sami. Nekdo se zlomi, drug ne. Ljudje imajo različen prag tolerance. Ko poleg tebe prvič udari granata, doživiš šok. Ko udari sedmič, začneš gledati naokoli, kdo je ranjen, komu boš pomagal.

Nazif v filmu reče, da mu je bilo v vojni laže kot danes. Kako to razumete?

Vojna je preprostejša zato, ker se moraš z vsakim dnem »le« ohraniti pri življenju. V vojni drugi skrbijo zate, v rovu si, tvoja edina naloga je, da preživiš in jurišaš. Vse je poenostavljeno. Ne vem, ali je laže, je pa gotovo bolj enostavno. Jaz osebno nikoli ne bi miru zamenjal za vojno.

Po vojni v Sarajevu sem šel v Afganistan, Pakistan. Nisem iskal vojne, a... Moj prijatelj Damir Šagolj, fotograf Reutersa, je ves srečen, ko gre kam, kjer je vojna, in fotografira. Ni preprosto, ni preprosto.

Filma sem se lotil zato, ker ne razumem, kakšna družba smo postali. Kako lahko človek reče, da je bilo v vojni bolje? To je postalo vprašanje Evrope. Kaj je sploh Evropa? Ideja Voltaira ali poskakovanje delnic na borzi? Kaj nas veže? Če je to denar, recimo – denar. Čeprav jaz mislim, da ni.

Ne želim živeti kot v eni držav Latinske Amerike, kjer bogata elita biva za visokimi zidovi, okoli nje pa ljudje s puškami in jih želijo ugrabiti, ker nimajo dela.

Moramo se razviti, a včasih imam res občutek, da gre vse samo še navzdol. Ljudje imajo občutek, da vse razpada. Zato moramo biti resni. V prve vrste moramo dati najboljše med nami. Končajmo to folk parado! Vse je samo še rumeni tisk. Namesto da bi film sprožil pogovor o tem, kaj lahko naredimo, kako lahko pomagamo (je prav, da ti ljudje trpijo?), je bil Nazif samo še ena faca, ki je dobil srebrnega medveda, igralec, ki je premagal Juda Lawa. To je lahko tema enominutne zajebancije za kavarniško mizo. In to je vse. Danes pa... kar koli narediš, nič se ne zgodi. Ne moreš narediti filma, ki bi pretresel oblast! Ljudi pač vodi udobje ipadov. Boljši bomo, ko se bomo tako odločili. Generacije, ki prihajajo, se ne zavedajo, da nobena pravica ni zagotovljena za vedno. Vsakih dvajset let si ponavljamo enaka vprašanja. Svoboda ni dokončen pojem, se ali oži ali širi.

ROMI V SLOVENIJI

Feri Lainšček, slovenski ustvarjalec, ki ga poznamo kot senzibilnega avtorja, se je v knjigi Nedotakljivi, po kateri je nastal tudi film Marka Naberšnika Šanghaj, loteval mita o Romih. Delo spremlja družino Mirga, zgodbo štirih generacij, ki jo v prvi osebi pripoveduje Lutvija Belmondo Mirga. Zanimalo nas je, kako avtor literature o Romih, kako človek, ki »živi« z njimi in jih razume, gleda na odnos Slovencev do njih. »Če pogledam na ta razmerja z večjega letala, lahko naštejem mnogo dežel, kjer je odnos do Romov veliko slabši kot v Sloveniji. Če pa gledam s kakega manjšega, seveda tudi vidim, da je sožitje v krajih ob Muri veliko boljše kot pa, recimo, ob Kolpi,« začne pripovedovati pisec. »Skratka, gre za vprašanje, na katero nočem odgovarjati s posploševanjem, vsekakor pa menim, da Slovenci nismo tako zelo problematični, kot se morda na prvi pogled zdi. Poznam številne primere dobrega sožitja, prijateljskih in sosedskih odnosov pa tudi družinskih povezav, a so žal javno manj zanimivi in ne sodelujejo pri ustvarjanju splošnega ali pač javnega mnenja. No, poznam seveda tudi vso silno zgodovinsko dediščino, ki je z odnosom do Romov še kako povezana. Znane so razsežnosti nacističnega holokavsta nad Judi, o zamolčanem holokavstu nad Romi pa povprečen Evropejec, seveda tudi Slovenec, ne ve skorajda ničesar, a jih je v nacističnih taboriščih po zbranih podatkih umrlo vsaj 250.000!«

Grosupeljski ogenj in smeti

Slovenci pogosto doživljamo Rome precej stereotipno. Ali jih vidimo le kot nepoštene razgrajače ali le veseljake. Kje je resnica in kako jih vpeti v družbo, kot jo sami poznamo? Lainšček se ne čuti poklicanega odgovoriti na to vprašanje, čeprav se z njimi druži. »Nikoli se nisem postavljal v vlogo borca za njihove pravice,« pove, »niti si nisem drznil postreči s kakim pametnim ali celo zveličavnim receptom. Poznam njihovo prvotnost, razumem njihovo sedanjost in spoštujem njihovo primarno željo po svobodi, ki smo jo mi 'beli' že zdavnaj potlačili ali morda celo zatajili v sebi. To je zame kot literata še zmeraj navdihujoče, kajti številni naši sistemi evidentiranja, normiranja in sankcioniranja mi grejo pravzaprav na živce. A če bi se že za kaj tudi sicer zavzemal, bi bilo to iskanje možnosti za taka razmerja, da bi lahko to ljudstvo ohranjalo svojo avtohtonost, posebnost in drugačnost.«

Novinarka televizije Planet TV Ana Turk pokaže tudi svoj zorni kot in opozori na bistvene razlike: »V Prekmurju se z Romi ukvarja lokalna skupnost, na Dolenjskem pa nihče. Spomnite se zgodbe, ko grosupeljska občina ni hotela niti imenovati in potrditi romskega svetnika! A problem je še globlji. Ko je namreč grosupeljska občina dala zeleno luč za gradnjo novega naselja za tisoč prebivalcev, ki so v kraj prišli z vseh vetrov, se ni vprašala, kako bodo sobivali z Romi v neposredni bližini. Trčili smo ob velike težave, od katerih je najhujša ta, ki se dogaja poleti. Naj ponazorim: čez dan imaš, ker je vročina neznosna, seveda vsa okna zaprta. Zvečer pa, ko pade mrak, jih želiš odpreti, da sobe zadihajo, a hitro ugotoviš, da v romskem naselju, ki je v neposredni bližini, kurijo pnevmatike in plastiko. Neopisljivo smrdi. Če bi k njim pristopili trezno, jih poučili, da je to ogrožajoče tudi za zdravje njihovih otrok, bi se zgodba morda spremenila. Tako pa tisoč stanovalcev kliče policijo in ta težave reši samo začasno. Svojčas so Romi brskali tudi po smeteh, jih metali iz smetnjakov. Zapihal je veter, stanovalci pa smo se počutili, kot da smo v Neaplju. Smeti smo nato na lastne stroške morali dati pod ključ. Ampak zakaj moramo to početi? S tem se nestrpnost samo veča. In smo v začaranem krogu. Z roko v roki bi lahko naredili marsikaj.«

Izpostavi, da so v Prekmurju začeli ob pravem času. »Na Pušči imajo prvi evropski romski vrtec! Zakaj ga niso zmogli narediti tudi na grosupeljskem koncu? To bi bil prvi korak k povezovanju.«

Učenje praznovanja

Lainšček je otroštvo preživel v gorički vasici Dolenci, ob njej pa je bil takrat še zelo živahen romski zaselek Mali Šalovci. »Že v zgodnjem otroštvu sem prijateljeval z romskimi otroki, skupaj smo hodili tudi v šolo, zato sem njihovo življenje zelo dobro spoznal in me ni bilo nikoli strah, da me bodo Cigani odnesli,« pripoveduje. »No, najbolj odločilno vlogo je pri vsem zagotovo imela moja pokojna mati, ki je imela eno tako veliko srce in me je že dovolj zgodaj poučila, da njihova drugačnost ne prinaša nujno samo slabega. Bila je prepolna pristnega krščanskega etosa, k vsem ljudem je pristopala z enako empatijo, in to ji je, vsaj malo uspelo prenesti tudi name. Sam sem kasneje, predvsem po romanu Namesto koga roža cveti, po katerem je bil posnet film Halgato, navezal še številne druge stike in lahko res rečem, da imam med Romi kar nekaj dobrih prijateljev. O njihovem življenju sem napisal le dva romana, ki so ju tudi oni nekako sprejeli za svoja, a lahko povem, da sem se marsikdaj res počutil kot nekdo, 'ki teče z volkovi'. Ampak, kaj s tem pravzaprav mislim? Pustili so me dovolj blizu, da zato vem, kako je ta naš 'beli' svet videti z njihove perspektive.« Od njih se je marsikaj naučil. Recimo plesati in praznovati. »Ko sem se pred leti vračal s promocije svoje knjige v Ljubljani, sem se pod večer ustavil na kavi pri prijatelju Ludviku v naselju Kamenci. Ko sem mu povedal, da prihajam s predstavitve nove knjige, mu nikakor ni šlo v glavo, zakaj sem prišel k njemu, namesto da bi praznoval in slavil ta dogodek. Rekel sem mu, da sem v življenju izdal že veliko knjig in da se mi to ne zdi nič posebnega. To je sprožilo pri njem nemajhno ogorčenje, spregovoril mi je o nujnosti veselja ob lastnem dosežku in me naravnost prisilil, da sva praznovala. Od takrat ob izidu svoje knjige spet častim in se veselim skupaj z drugimi.«

Srčnost in črno-beli svet

»Ko je bila vroča tema Strojanovih,« pove Turkova, »so veliko govorili o tem, da moramo biti strpni. In strpnost je res lepa lastnost, a takrat je preskočila iskra in ožigosani so bili ljudje iz Ambrusa, čeprav bi morala biti ožigosana država, ki ni nič naredila za to, da bi ljudi zbližala. Rome imam rada. Srčni so. Od njih sem se navzela topline, blizu so mi njihovi običaji. Pušča me je očarala. A ko sem prišla živet na Dolenjsko, se mi je zdelo, da je svet črno-bel.«

Zatiskanje oči

Jasmina Ahmetaj je predsednica društva Terne Roma – Mladi Romi, aktivna članica združenja Frekvenca. Država bi morala poskrbeti, da diskriminacije ne bi bilo, je prepričana. Predvsem jo boli tista nad ženskami. »Teoretično vsi težimo k integraciji, kadar pa želimo nevladne organizacije 'pomagati' institucijam s pristopi, ki bi ustvarili most med teorijo in prakso, nam nenehno zapirajo vrata in govorijo o tem, da pač morajo slediti črki zakona. Skrajni čas je, da si nehamo zatiskati oči.« Kot ena od oseb na lestvici najuspešnejših Slovenk po izboru Oneplus je v marčevski številki zaupala, da je v romskih družinah na prvem mestu morala in o tem jih starši podučijo že zelo zgodaj: »Nato pride na vrsto posameznikovo mišljenje, ki ne sme škoditi družini in romski skupnosti, šele na koncu pa tvoji občutki, in mislim, da je to zelo žalostno.«

Že od nekdaj svobodomiselna je rinila naprej, kot pravi; nihče ji ni pomagal na njeni poti. Hitro je spoznala moč govora in za Rome se zavzema, ker čuti močan psihični pritisk. Najprej zunanjega, potem notranjega in nato še tretjega – tega, da je ženska. Da je o problematiki Romov treba nujno govoriti in vsako priložnost izkoristiti za razpravo, je zanjo povsem jasno. »Če gledam celotni Balkan, stanje v Sloveniji ni porazno. A ko sem bila nedavno v Bruslju, sem tam videla le predstavnike Zveze Romov Slovenije, a veliko tistih, ki naredimo mnogo več dela (tudi nehvaležnega), se ne sliši, pobiramo le drobtinice. Pisala sem predstavniku evropske komisije in opozorila tudi na regijsko diskriminacijo. V Sloveniji obstajajo pozitivni pristopi, sem pa zelo razočarana nad t. i. luknjami v zakonih.« 





Deli s prijatelji