Zasvojenost s seksualnostjo je v porastu, še posebej to velja za zasvojenost z internetnim seksom ali kiberseksom. Nedavne raziskave, ki so jih naredili na Japonskem, so pokazale, da mladih fantov ne zanima več spolnost z resničnimi ženskami, temveč le še internetni seks. Podobno se dogaja tudi pri nas. »Najpogosteje so zasvojeni mladostniki, starostniki in tisti, ki delo opravljajo pred računalnikom,« je povedal Peter Topić, psihoterapevt in socialni delavec.
Pred šestimi leti je s prevodom knjige Ne recite temu ljubezen pomembno pripomogel k temu, da se je o zasvojenosti s seksualnostjo začelo, sicer z veliko zamudo, več govoriti in pisati tudi pri nas. Ali danes ljudje vedo, za kaj gre pri zasvojenosti s seksualnostjo? »Tistim, ki pridejo k meni po psihoterapevtsko pomoč, je povsem jasno, zakaj so prišli. Javnost pa o seksualni zasvojenosti še vedno premalo ve. Težko se je namreč odkrito pogovarjati o spolnosti. Po navadi se o tem govori v obliki šal ali pa sploh ne. Razumeti bistvo zasvojenosti je zahtevno. Ljudje na primer še vedno mislijo, da imajo alkoholiki težave zato, ker preveč pijejo. Samo piti bi morali nehati, pa bi bilo vse v redu. Enako menijo, da imajo zasvojeni s seksualnostjo težave zato, ker imajo preveč seksa. Pri zasvojenosti s seksom pa gre pravzaprav še najmanj za seks.« Za kaj torej gre?
Sem strahotno osamljen
»Gre za temeljne občutke osamljenosti in zapuščenosti. Zasvojeni namreč globoko v sebi čutijo, da niso dovolj dobri. Razumeti moramo, kaj zasvojeni s seksom želijo doseči. Običajno je to zmanjšanje notranje bolečine ali stiske. Zasvojenski seks je vedno povezan s sramom. Še več, zasvojeni je prepričan, da bo umrl, če ne bo pravočasno prišel do svoje droge. Vsi pa vemo, da zaradi pomanjkanja seksa še nihče ni umrl. Zasvojeni pa se vendarle obnašajo tako, kot da bodo, ker je njihovo doživljanje realnosti izkrivljeno. Brez omame njihov svet začne razpadati in zunanjemu opazovalcu se njihovo vedenje zdi iracionalno.«
Jaz, zasvojenec
»Ura je pol štirih in še vedno sem pokonci. Po večerji sva z ženo dala otroka spat in pogledala poročila po televiziji. Ona je zaradi napornega dne in utrujenosti odšla zgodaj spat. Tudi sam sem utrujen, a kljub temu še vedno bedim. Rekel sem ji, da še nisem zaspan in da bom bral zgodovinski roman, ki bi ga rad prebral do konca, preden bom moral knjigo vrniti v knjižnico. Ker sem bil prepričan, da je zaspala, sem ugasnil luč v spalnici in potihoma smuknil do kabineta, v katerem je družinski računalnik.
Na zaslonu se pojavi slika razgaljene ženske. Samo pol ure bom ostal, potem pa grem spat, sem na začetku prepričeval samega sebe. Tako mi bo ostalo dovolj časa za počitek. Res ne želim prebedeti še ene noči. V službi me cenijo. Kolegi me imajo radi in s svojimi inovativnimi idejami redno prispevam k uspehu podjetja. Danes pa sem na sestanku že tretjič ta mesec zaspal in tokrat je to opazil tudi direktor. Videl sem, da je bil precej nejevoljen. Tudi jutri imam pomemben sestanek in osredotočiti se moram na predstavitev, ki sem jo pripravil ... Slike razgaljenih žensk začnejo švigati po zaslonu …
Svoj stol in zaslon sem obrnil tako, da bi lahko prikril pornografske vsebine in odprl službeno datoteko, če bi v kabinet slučajno vstopila žena ali otroka. Pred nekaj meseci me je namreč žena presenetila, ko sem gledal sliko gole ženske. Takrat sem jo dobro odnesel z izgovorom, da mi je sodelavec poslal elektronsko pošto z neprimerno vsebino. Spomnim se razbijanja srca, vznemirjenosti in sramu, ki sem ju začutil ob tem, ko me je zalotila. Usta so se mi v trenutku posušila in preplavil me je strah. Zadrega in panika pri tem, ko sem poskušal najti izgovor, sta bili nepopisni. Temu se bom v prihodnje raje izognil. Pa tudi ne vem, kaj naj si izmislim, če me še enkrat dobi. Pravzaprav sem se zaklel, da bom prenehal ogledovati pornografske strani. Izbrisal sem celo vse povezave v računalniku in si rekel, da tega v resnici ne potrebujem. Saj imam vendar ženo, ki jo imam rad in je zelo privlačna. Zakaj bi vse to postavil na kocko zaradi nekaj poceni golote?«
Prelomljene zaobljube
»Obljubo sem prelomil v treh dneh. Po zelo napornem sestanku v službi sem si rekel, da si zaslužim nagrado in sprostitev. Pol ure interneta in masturbiranje, potem pa skočim v posteljo k ženi. Nekaj večerov sem se res držal tega polurnega rituala. A s tem sem le okrepil svoj lažni občutek, da lahko nadzorujem, koliko časa preživim na internetu in kolikokrat ob tem masturbiram. Moj napuh je s tem vedno bolj rasel. Odločil sem se, da stvar stopnjujem in da užitek povečam na celo uro. V nekaj tednih sem se zavedel, da na internetu preživim po več ur vsako noč, včasih izklopim računalnik, ko se žena že zbudi, in hitro odidem v kopalnico. Izgubil sem občutek za čas. Kam so šle vse te ure? Iskal sem vedno lepšo, vznemirljivejšo, privlačnejšo, skrajno pornografsko sliko, ob kateri sem potem masturbiral ure in ure. Spominjam se prvega obiska pornografskih strani. Koliko pričakovanja in vznemirjenja sem čutil pri tem! Vendar se po tem, ko masturbiram, vedno počutim slabo. Kup zoprnih občutkov in jeze, ker sem porabil toliko časa. Počutim se osramočenega in krivega, ker sem spet to naredil. In najhuje je to, da ne vem, kako naj se ustavim.
Utrujen in poražen sem se tiho splazil v posteljo ter se spraševal, kako mi bo naslednji dan uspelo narediti vse, kar me čaka s samo dvema urama spanja …«
Zakaj tvegajo?
Ta zapis 32-letnega moškega je ena od številnih zgodb zasvojenih s seksualnostjo. V njej prepoznamo nekatere temeljne značilnosti zasvojenosti: neobvladljiv vedenjski vzorec, nezmožnost prenehanja, prizadevanje, da bi omejili škodljivo vedenje, obsedenost, neželene posledice, čustvena nihanja in povečan obseg nekega vedenja. Težko bi rekli, da je tipična, saj je zgodba vsakega zasvojenega zgodba zase. Kaj jim je vendarle skupno? Peter Topić: »Zasvojenim s seksualnostjo je skupno to, da s svojim kompulzivnim vedenjem ne morejo prenehati in da pri tem veliko tvegajo – zato, ker jim, kot rečeno, to pomeni preživetje, in tudi zato, ker tveganje povečuje vznemirjenje. Tvegajo na primer razpad družine, izgubo službe, spolno bolezen, poškodbe, nekateri pa tudi življenje.« Zasvojeni se lahko zapletejo v hude denarne težave, tvegajo izgubo ugleda in pri pehanju za omamo pozabijo tako nase kot na druge ljudi.«
Kaj se dogaja v možganih?
»Pri vseh zasvojenostih se dogaja podobno. Pri kemični zasvojenosti gre za vnos kemičnih substanc. Pri nekemičnih v telo ničesar ne vnašamo, ampak se omamljamo z lastnimi možganskimi substancami. Pomembno vlogo igra nagrajevalni, dopaminski krog in nevrotransmiter dopamin, ki je pomemben za doživljanje zadovoljstva. Ko se najemo, ob tem doživljamo ugodje – raven dopamina se na primer dvigne za 50 odstotkov. Med spolnostjo ali pitjem alkohola se raven dopamina dvigne za sto odstotkov. Ko pokadimo cigareto, se dvigne za 150 odstotkov. Ko vzamemo nekatere sintetične droge, se nivo dopamina dvigne za več kot tisoč odstotkov. Vendar možgani delujejo tudi tako, da za enako raven ugodja potrebujemo čedalje močnejše dražljaje. Tako se razvije toleranca za droge ali za vedenje, s katerim dosežemo omamno stanje. Enaka raven vnosa substance ali npr. vizualnih dražljajev ne doseže več enakega učinka. Zasvojeni s seksualnostjo svojo drogo nosijo v sebi. Omamijo se lahko z resničnim seksom, ogledovanjem pornografskih vsebin ali s sanjarjenjem, ob katerem se začnejo izločati v možganih tiste snovi, ki sprožijo omamno stanje, podobno transu. Pogosto in dolgotrajno omamljanje je za celoten človeški organizem hud stres, ki ima posledice tudi na telesni ravni,« še pojasni Topić.
Vznemirljivi kiberseks
Posebna oblika zasvojenosti s seksualnostjo je zasvojenost z internetnim seksom ali kiberseksom. Obstaja namreč velika razlika v ravni stimulacije možganov pri drugih oblikah zasvojenosti s seksualnostjo in zasvojenostjo z internetnim seksom. Spolnost s partnerjem postane nezanimiva v primerjavi s tistim, kar najdejo na internetu. Toda kaj je tisto, kar je na internetu bolj »zadovoljujoče« kot spolnost »v živo«? »Ljudje smo v bistvu radovedni in nas privlači nekaj novega. Pornografske spletne strani pa nam nenehno ponujajo veliko različnih dražljajev. Obstaja torej velika verjetnost, da naletimo na nekaj novega, zanimivega, šokantnega ali celo prepovedanega. Ljudje se lahko ujamejo na nekaj, na kar sami morda sploh niso pomislili. Pogosto se zasvojeni ujamejo na stres in vznemirjenje, ki ga doživljajo ob ogledovanju pornografskih strani. To je pogosto tako intenzivno, da otopi vse druge neprijetnosti, povezane z vsakdanjim življenjem in preteklostjo. Težava je, da nerazrešene vsebine lahko dobijo precejšnjo moč, ko jih prepoznamo v zunanjem svetu. Pogosto na internetu ljudje gledajo stvari, ki jih spominjajo na njihovo bolečo preteklost.
Na splošno velja, da morajo biti za zasvojenost izpolnjeni nekateri pogoji. Pri seksualni zasvojenosti genetski dejavniki prispevajo od 40 do 60 odstotkov, pomemben je vpliv družbe in vrstnikov, pomembno pa je tudi, v kakšnem primarnem okolju človek odrašča. Zlorabe, tako telesne, čustvene kot tudi spolne, igrajo ključno vlogo. Kar 80 odstotkov zasvojenih s seksualnostjo je bilo v otroštvu spolno zlorabljenih. Vendar pa od internetnega seksa postanejo odvisni tudi ljudje, ki nimajo nikakršne zgodovine kompulzivnega vedenja ali tudi sicer nobenega seksualnega vedenja, ki bi kazalo na težave. Tudi noben drug dejavnik tveganja za razvoj zasvojenosti ni izpolnjen. Med njimi so taki, ki so stari šestdeset let in več, pa v nekaj mesecih nedolžnega brskanja po internetu tega ne morejo več prenehati početi. Ob mladostnikih, ki se jim možganih še razvijajo, in odraslih, ki so v današnji družbi preobremenjeni, so torej na udaru zasvojenosti z internetnim seksom tudi starostniki. Pri njih je namreč pogosto velik problem osamljenost. Internet ima pasti, za katere je dobro, da jih poznamo.«
Kako izplavati?
Peter Topić vsakomur, ki pride v zvezi s svojo seksualno zasvojenostjo k njemu po pomoč, najprej pove, da problem zasvojenosti ne bo izginil sam od sebe. »Zasvojeni namreč pogosto nekako barantajo sami s sabo in se prepričujejo, da jim bo uspelo z minimalnim vložkom. To je popolnoma običajno vedenje in je del bolezni. Nekateri pridejo z zamislijo, da se bodo v terapiji naučili, kako početi iste stvari še naprej, ne bodo pa imeli neželenih posledic. Na začetku je najpomembnejše, da ljudje začnejo abstinirati. In to od vsega – tudi od drugih zasvojenosti oziroma od vseh vedenj, s katerimi bi lahko dosegli omamno stanje. Internetna zasvojenost je pri tem poseben izziv, še posebno, ker si težko predstavljamo življenje brez računalnika. Kot kaže, potrebujejo možgani približno 40 dni brez omamljanja, da se umirijo. Naslednjih 90 dni pa potrebujejo za to, da se ponovno uravnajo. Terapevtski proces traja od tri do pet let. Tako dolgo se ustvarjajo nove navade in nove nevronske povezave in utrjujejo neškodljive oblike vedenja.
Potlačena čustva
Prvih šest mesecev zdravljenja so ljudje običajno čustveno otopeli. Po tem obdobju jih preplavijo potlačena čustva, s katerimi niso nikoli opravili. Takrat potrebujejo zelo močno podporo. Zato je pomembno, da se vključijo v skupino. Vidijo lahko, da imajo drugi podobne probleme, a da jih ljudje kljub temu sprejemajo, jih ne zavržejo, se ne odvrnejo od njih. Tako lahko začnejo predelovati svoje notranje vsebine in se dotaknejo svoje preteklosti, ki je pogosto travmatična.«
Kaj je pomembno za ozdravitev?
»Najpomembnejša je resnica. Zasvojeni pogosto manipulirajo, da pridejo do svoje omame. Tudi če živijo sami, se prej ali slej začnejo izolirati, kar le še povečuje težavo. V terapiji dobijo prostor, kjer lahko povedo resnico o sebi. Če tega nimajo, potem se ne morejo počutiti sprejeti. Še vedno nosijo v sebi del sramu in občutek, da so tako slabi ljudje, da jih ne bi nihče sprejel, če bi vedel vse o njih. Pri zasvojenosti s seksualnostjo so posledice enako razdiralne kot pri drugih oblikah zasvojenosti. Le težje jih je prepoznati. Leta smo porabili, da smo prepoznali posledice pri odraslih otrocih alkoholikov. Ravno tako resne posledice opažamo pri otrocih, zasvojenih s seksualnostjo. Pomembno je sprejeti, da ta zasvojenost obstaja. Še bolj pomembno je vedeti, da obstajajo pomoč in pot iz zasvojenosti ter pot skozi življenje, ki ni polna bolečine, kaosa, prevar in sramu.«
