Danes, ko tole pišem, je torek, in ob torkih, če imamo srečo, jemo ješprenj. V tem primeru je naša sreča odvisna od dobrega spomina – za ješprenj, ki bi ga radi jedli v torek, je treba namreč v ponedeljek zvečer namočiti kašo. Lotila sem se preverjanja, zakaj naj bi bilo dobro, da ješprenj namočiš, pa sem prišla do zanimivih ugotovitev. Skoraj nihče ga ne namaka. V večini receptov piše, da ga samo speremo in damo kuhat. Povprečen čas kuhanja ješprenja je bil nekje pol ure. Bila sem zelo presenečena, saj je to bistveno drugače, kot kuhamo pri nas doma že tretjo generacijo. Kot prvo ga namakamo čez noč tako kot suh fižol, potem pa ga kuhamo vsaj uro in pol. Nekje sem zasledila tudi, da je težko prebavljiv, in to bi bil lahko razlog, zakaj je boljše, da ga pred kuhanjem namočimo. Znano je, da z namakanjem spremenimo stročnice, oreščke, semena in žita tako, da ima telo manj dela s prebavljanjem. Potem sem našla še eno objavo s ključno besedo starinski (ričet). Ta bi znala biti prava, sem si mislila, in kliknila. Odprla se je moja objava recepta izpred nekaj let. Pisala sem o tem, da ječmen, ješprenj in ričet pomenijo le eno vrsto žita.
| Ješprenj, obrušen ječmen, je starinska žitarica, ki uspeva skoraj povsod, v različnih podnebnih razmerah. Nasiten je, vsebuje lepo zbirko mineralov, kalij, fosfor, magnezij, vitamine B, varuje pred boleznimi srca in ožilja, pripisujejo mu celo, da zmanjšuje nevarni holesterol. Iz njega kuhamo enolončnice, pripravimo ga lahko kot solato ali pa z njim zamenjamo beli riž. |
Ječmen je zrno, ko ga oluščijo in obrusijo, dobimo kašo, ki jo imenujemo ješprenj ali ješprenjček, če je bolj drobna, ričet pa je drugo ime za enolončnico iz ješprenja. Nič pa o namakanju. Videti je, da se mi je zdelo to čisto samoumevno in bom tudi tokrat ostala pri tem. Ričet ob torkih je Steinerjev nasvet, kako naj bi se bolj uskladili z ljubim kozmosom. Ječmen, torek in njegov planetarni vladar razboriti Mars gredo namreč lepo skupaj. Ko užiješ nekaj ječmena, imaš več možnosti, da se z njimi uglasiš. Če temu verjamemo ali ne, škoditi ne more, prinaša pa najmanj eno dobro stvar – enkrat na teden jemo ričet.
Vege ričet
Za štiri
- 30 dag ješprenja
- 10 dag suhega fižola
- lovorjev list
- šetraj
- cel poper
- jušna zelenjava (por, koleraba, korenček, gomolj zelene)
- sezonska zelenjava
- čebula
- kurkuma
- koriander
- 6 strokov česna
- oljčno olje
Ješprenj in fižol dan prej namočimo. Vodo, v kateri smo ga namakali, odlijemo in damo ješprenj kuhat v drugo. V lonec, ki naj bo visok, saj se ješprenj med kuhanjem peni in rad prekipi, damo še liste lovorja, vejico šetraja in nekaj zrn popra. Kuhamo počasi, približno eno uro. Medtem pripravimo poljubno jušno zelenjavo. Očistimo jo in narežemo na kocke, primerne za na žlico. Tako pripravimo tudi sezonsko zelenjavo, recimo mlad krompir, liste blitve, kolerabico, poleti bučke, paradižnik, jeseni rumeno bučo, batato. Zelenjavo damo v lonec glede na to, koliko časa jo želimo kuhati: najprej korenovke in tršo zelenjavo, proti koncu bolj nežno.
V ponvi na maščobi prepražimo čebulo, jo bogato začinimo in solimo. Moje začimbe so kurkuma in koriander, lahko bi uporabili katere druge, tudi sveža zelišča. Kuhan ričet s tem zabelimo in pustimo še nekaj minut, da se okusi povežejo. Enolončnica naj bo gosta.
