Majerija, Slap pri Vipavi

Med nekoč in danes je trenutek, star sto let, in piše zgodbo, ki nikoli ne bo zares končana. Tako Matej in Nataša Tomažič z jedilnikom, ki diši po burji, soncu, svežih zeliščih in domačnosti, nagovarjata goste. V izbi, kjer je bilo nekoč osemnajst glav živine in dva para volov, za kmečkimi mizami s kvačkanimi prtički ponujata preplet tradicije s pridihom sodobnosti. Majerija ni gostilna, je izletniška kmetija, ki očara tudi največje kulinarične sladokusce. Pa čeprav ali pa prav zato, ker je na krožnikih tisto, kar v letnem času ponuja narava, in rdeča nit Majerije so nedvomno njihova zelišča. Ko smo rezervirali mizo za kosilo, nismo vedeli, da bo Majerija prav tisti dan gostila vipavske vinarje in tuje novinarje, ki pišejo o hrani in vinu. Ko so vinarji opazili, da iščemo popolno ujemanje hrane z vinom, so na našo mizo velikodušno poslali več steklenic in kosilo je postalo svojevrstno degustacijsko doživetje. Očitno smo hrano in vino parčkali s takšno strastjo, da nismo ostali neopaženi, in tudi od sosednje mize so začela deževati vprašanja, katera kombinacija nas je najbolj prepričala. Vsa vina so bila izvrstna, izpostavljamo pa tista, ki so nas v iskanju harmonije s hrano navdušila.

Vinsko popotovanje se je začelo s penino zelen iz kleti Vipava 1894, brut natur. Poskočni, zelo drobni mehurčki so igrivo zaplesali v ustih, še preden je na mizo prišel pozdrav iz kuhinje: popečena sočna suha sliva, zavita v panceto, in okopana v pistaciji. Kremasta, a lahka jurčkova pena s kruhovim čipsom in solatno terino je v trenutku izginila s krožnika, poplaknjena z malvazijo s posestva Burja, letnik 2013, pod katero se je podpisal Primož Lavrenčič. Malvazija se je s svojo svežino in mineralnostjo fantastično ujela z zemeljskimi, gozdnimi notami krožnika.

Goveji karpačo z mladim ovčjim sirom, črnimi trobentami in granatnim jabolkom je presenetil s kompaktnostjo, a voljnostjo mesa. Tilia, zasebna vinska klet mlade družine Melite in Matjaža Lemuta, je z modrim pinotom premium z aromami rdečega sadja in gozdne podrasti odlično podčrtala jesenske arome tega krožnika. Domači kakavovi rezanci, obeljeni z nežno omako domače klobase in zimskih arom, so bili po oceni omizja najboljši krožnik: ker so avtohtoni in posebni! Še najbolje so se ujeli s Štokljevo planto belo, letnik 2011, gre za zvrst rebule in chardonnayja, ki je zorena na lastnih drožeh v hrastovem sodu.

Tudi domači ravioli, nadevani s svežo skuto in kostanji, preliti s pinjolami in makom v žafranovi omaki, so z nežnim harmoničnim okusom dokazali, da na Majeriji vedo, kaj delajo. Zraven elegantna Guerilina rebula, letnik 2010; prepletajo se arome sušenega cvetja, zelišč, zrelega in suhega sadja, balzamičnih not in medu. Vino je izrazito polnega telesa, harmonično in elegantno.

Glavni jedi sta že čakali v vrsti. Izbrali smo si prašičkove cigare z artičokinim nadevom in nežno vinsko omako, zraven pa čičerkin pire in pečeni pomodorini. Guerilin tabu red je glede na letnik 2008 presenetil s svežino in mladostnostjo. In prav zaradi te svežine se je odlično ujel s pomodorini in artičokinim nadevom. Na nosu je razkošen, prepletajo se izjemno kompleksne arome suhih sliv, temnega jagodičevja, marmelade, usnja...

Račje prsi v omaki z brusnicami in lavando in matevž iz črnega fižola (družbo jim je delalo še kristalizirano nanoško zelje) so, kot piše na jedilniku, res hrana za dušo in srce. In za polna usta slin, ki smo jih pivnali z domačim kruhom, dodaja omizje Okusov, saj je krožnik ulovil sozvočje okusov. Zraven spet Tilia, tokrat rubido 2012. Na nosu spominja na amareno, zrelo borovnico, robido in slivo, tudi malce belega popra in začimbnih trav. Okus se v ustih ponovi, izraženi so zreli tanini. Vino je harmonično, pookus je dolg. Vino je dozorelo, primerno za takojšnje pitje, vendar tudi za nadaljnje staranje od štiri do šest let.

Parčkanje vina in sladice je vedno zahtevno, ker eden od njiju prevlada. A h kakijevemu želeju z vinskim šodojem smo poskusili sladko sanio s posestva Ferjančič s Planine pri Ajdovščini – in zadeli v polno. Vino iz posušenega grozdja sort rebula in rumeni muškat je po dveh letih zorenja zlato rumene barve, gosto, polno in zaradi muškata predvsem aromatično.

Na Majeriji strežejo izključno vipavsko kapljico, okrog 150 etiket imajo v kleti, s tremi izjemami: kot pravijo, imajo za seme en teran, enega štajerca, za dobre odnose s hrvaškimi sosedi pa vino Alena Bibića iz Skradina, s katerim je poročena domačinka iz vasi Slap. Na Majeriji po novem lahko tudi prespite v Timijanu, Koromaču, Citronki, Lavandi... Sobe so dobile po začimbah, ki rastejo na njihovem vrtu, da ne bi posegali v krajino, pa so jih zgradili kar pod zemljo. Na stropu so okna z naravno svetlobo, vsaka soba ima svoj barvni odtenek in tridimenzionalni obris začimbe na steni.

Majerija nas je navdušila. Priporočamo jo vsem prekaljenim in tudi malo manj prekaljenim uživačem, ki daleč od mestnega vrveža točno vedo, kaj hočejo, aromo burje in sonca pa lahko v kozarčku domače marmelade ali steklenički zeliščnih sirupov in likerjev odnesejo tudi s sabo.

Dobro je vedeti

Majerija, izletniška kmetija

• Matej Tomažič
• Slap 18
• 5271 Vipava
• Tel.: +386 (0)5 368 50 10
• Gsm: +386 (0)41 405 903
• Splet: www.majerija.si
• urnik: Po zimskem urniku vas v petek in soboto pričakujejo od 12. do 15. in od 18. do 22. ure, ob nedeljah od 12. do 17. ure, druge dni po dogovoru (za skupine).
• degustacijski meni: Trije hodi 26 evrov, štirje 30..., vse do osmih hodov za 46 evrov. Hladne predjedi so po sedem, tople po osem evrov, glavne po 15, sladice po šest.
• vinska klet: 150 etiket, vipavska vina.