USPEH

LePotica: od tradicije prek eksperimenta do uspeha

Objavljeno 10. december 2014 13.00 | Posodobljeno 10. december 2014 13.00 | Piše: Polona Pirc
Janja Štrumbelj je v slovenski potici videla poslovno idejo, ki je navdušila tako Jezerškove kot tudi velikega kuharja Rudolpha van Veena.
Janja Štrumbelj z darilnim paketkom štirih potičk, podatke o ponudbi in cenah najdete na spletni strani www.le-potica.si Foto: Polona Pirc

Idejo je Janja Štrumbelj, ki je sicer rada kuhala, še raje pa domače in prijatelje razveseljevala s tortami, dobila, ko so jo obiskali gosti iz tujine. Želela jim je razkazati Ljubljano in ob tem predstaviti še kaj tipično slovenskega. Zamislila si je, da jih bo, gurmane, po sprehodu po središču prestolnice peljala na kavico, ob kateri bodo pojedli potico. A je sredi leta v nobeni od kavarn ali slaščičarn ni bilo mogoče dobiti. Zdelo se ji je skoraj neverjetno, saj jo na vseh plakatih oglašujemo kot tradicionalno jed, turist pa je v prestolnici sploh ne more poskusiti, razen če gre na tržnico in si jo kupi. To jo je spodbudilo, da je šla v akcijo.

Prvič v življenju

Želela si je potico, ki bi bila lahko prigrizek in bi jo lahko preprosto vzeli v roke. V trgovini je naletela na modelčke za majhne šarklje in dobila preblisk – kaj pa če bi delala takšne potičke? »Velikost oziroma majhnost je bila idealna, preveriti sem morala le, ali se da izdelati tako majhno, da bo še vedno okusna, kot so velike,« razloži izdelovalka potic.

Potičke zdaj izdelujejo ročno, zato je vsaka unikat, so pa po predlogu Jezerškovih najprej polpečene in zamrznjene, nato se pečejo po naročilu. 

Doma je po receptu svoje tašče prvič v življenju zamesila testo za potico in začela eksperimentirati. Valjala je testo in ga mazala z različnimi nadevi, zvijala na razne načine in poskušala dobljeno speči v modelčkih, dokler ji ni uspelo. Naslednji izziv je bil, kako v določenem času in za neko razumno ceno izdelati na primer sto potičk. Od tu se je projekt resneje razvijal, našla pa je tudi pravo ime – lePotica. Iskala je poimenovanje, ki bi povedalo, da ni nujno, da je potica s kmečkega turizma ali iz tradicionalne gostilne, ampak je lahko tudi sladica v sodobni kavarni ali slaščičarni.

Potica z zeljem in kranjsko

Janji se je zdelo, da bi bil njen izdelek lahko zanimiv za catering, zato se je spomnila Jezerškovih, znane družine gostincev iz Preske pri Medvodah. Zdeli so se ji dovolj sodobni in odprti, da bi lahko prišla v stik z njimi in preverila, kaj menijo o tem. »Napisala sem jim elektronsko sporočilo in opisala idejo ter presenetljivo hitro dobila pozitiven odgovor,« opiše svoje začetke.

Direktorju Martinu Jezeršku je na sestanku predstavila idejo in naletela na veliko navdušenje. Ponudili so ji sodelovanje in pomoč pri zagonu množične proizvodnje potičk ter dodelavi recepture. Njenim preverjenim receptom za testo in nadeve so dodali še slivovega, ki preseneti vsakogar. Potičke zdaj izdelujejo ročno, zato je vsaka unikat, so pa po predlogu Jezerškovih najprej polpečene in zamrznjene, nato se pečejo po naročilu. Ponujajo pehtranove, čokoladne, orehove in slivove iz suhih sliv, slivove marmelade in ruma. V vseh so le naravne sestavine.

Kmalu lahko pričakujemo nove nadeve, med katerimi bodo tudi slani, na testiranju se je na primer odlično odrezala potica s kislim zeljem in kranjsko klobaso. »Pustimo se presenetiti,« pravi Janja Štrumbelj, ki ima v teh dneh polne roke dela.

Deli s prijatelji