OBLIKOVALKA

Unikaten nakit po navdihu Prešernove Julije

Objavljeno 06. marec 2016 15.00 | Posodobljeno 06. marec 2016 15.00 | Piše: Petra Kancler

Spogledovanje s Prešernovo Julijo

Kakšna je bila resnična Prešernova Julija in kakšna bi bila danes, se je vprašala avtorica in zasnovala broško oziroma odlikovanje kot del razstave Prešernova muza skozi sodobne oblikovalske in fotografske interpretacije v Hiši na koncu tunela v Kranju.

Dandanes je ročno narejen, unikaten nakit že prava redkost, saj gre za zahtevno delo, ki zahteva veliko znanja, časa in seveda navdiha. Nobena skrivnost ni, da je tudi cenovno težko konkurirati množični produkciji. A Martina Obid Mlakar v majhni delavnici na Gornjem trgu v Ljubljani, ki je hkrati razstavni prostor, ročno ustvarja unikatne mojstrovine, ob katerih človeku vzame sapo. Seveda me ob srečanju s simpatično temnolasko najprej zanima, kako to, da se je odločila za samostojno umetniško pot oblikovalke nakita in restavratorke, ki ni vedno postlana z rožicami. »Med študijem restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani sem se učila in delala v zlatarski delavnici Zlato runo, kjer se je unikatno oblikovanje nakita prepletalo z zlatarskim in srebrokovaškim rokodelskim znanjem, ki me je povsem prevzelo. Očaralo me je oblikovanje napetih zgodb s kladivi, kleščami, žagami in pilami v srebru in zlatu ter zapisovanje njihovih zapletov in razpletov v čarobnosti draguljev in barvitosti emajlov. Kovina je zame izrazno sredstvo, s katerim pripovedujem o svojih notranjih svetovih in odgovarjam na dogodke našega vsakdana. Druga plat mojega dela pa je, da sem se specializirala za restavriranje plemenitih kovin,« o svojih začetkih pripoveduje Martina in dodaja, da je volja in navdušenje v vseh teh letih nista zapustila, hkrati pa gre za pot, ki jo tudi osebnostno gradi in bogati.

Med broškami in peresi

Ob pogledu na njene izdelke se takoj opazi, da ima posebej rada broške, pogosto uporablja peresa ter uživa v spreminjanju težke in trde kovine v nežne, zelo ženske oblike. A njena paleta »stila« je široka, barvita, vseskozi jo raziskuje, eksperimentira in gradi, njen podpis pa ostaja natančna izdelava in plemenitost videza. Ob tem doda: »Res pa je velikokrat prav broška tista, ki me zanima, ker jo je mogoče pripeti marsikam, ne le na rever suknjiča, in s tem se lahko nadgradi moje sporočilo. Velikokrat sem bila že prav osupla, ko sem videla, kako ljudje s svojo osebnostjo podčrtajo kos nakita in kako z njimi živi svojo zgodbo.« Peresa pa so jo pospremila na samostojno pot z odhodom iz delavnice učitelja. Takrat jo je zanimal titan in peresa so se zdela ravno pravi motiv za to kovino. Ob tem ji predstavljajo tudi močan simbol svobode – tako bivanja kot ustvarjanja, vrednote, ki ji veliko pomeni. Peresa je upodobila v nakitu, svetilih in kazalkah. Svetilo Lahkotnost bivanja, ki ga obdajajo peresa, je ena od interpretacij nakita in hkrati nakit interierja. Nastalo je iz odpadne kovine.

Kovanje je zanjo meditacija

Kako pa pravzaprav poteka celoten postopek od ideje do končnega izdelka in kako dolgo traja? »Vtise, ki porodijo idejo, zbiram vsakodnevno. To so vtisi v sliki, besedi ali ritmu. Razmišljam in iščem svoj odgovor in sporočilo. Nadaljujem s skico in med risanjem premislim tehnološke korake. Žagam, pilim, brusim, kujem in cizeliram ali oblikujem model iz voska, ki se ga ulije v kovino. V nekatere kose vkujem dragulje, druge emajliram. Ko je skica končana in premišljen potek dela, nekatere stvaritve izdelam v nekaj urah, za druge pa potrebujem tudi nekaj dni ali tednov. A najpomembneje je, da v svojem delu neznansko uživam, saj je zame že zvok kovanja meditativen.«

V njeni zbirki je največ unikatnih kosov. V vsakem se skriva ogromno truda, potpežljivosti, pri nekaterih tudi kakšna solza ali kaplja krvi. Posebej ljuba ji je kazalka Na krilih besed, ki ima dvojno življenje – je pravzaprav uporaben nakit za knjigo ali obesek za bralko. Zadnje leto skupaj z Natašo Grandovec pod blagovno znamko April oblikujeva srebrni nakit, ki ga izdelujeva v manjših serijah, posnema pa vzorce in strukture iz narave. Do zdaj sta oblikovali uhane in obeske, ki posnemajo belo omelo, javorjeva semena in drobne ptičice.

Poklon ljubezni kot priznanje

Eden zadnjih odmevnih projektov Martine Obid Mlakar je sodelovanje na razstavi Prešernova muza skozi sodobne oblikovalske in fotografske interpretacije v Hiši na koncu tunela v Kranju, za katero je nastala prav posebna broška z zanimivim imenom Kaj v meni ljubiš svoj odsev, France? Je poklon ljubezni, zato jo je oblikovala kot odlikovanje. V broško je Martina vgradila tudi ogledalo, ki skozi Julijin obris ponuja, da vidimo sebe, saj meni, da »nam vsak odnos pravzaprav poda ogledalo, v katerem se lahko vidimo«.

Deli s prijatelji