KOLUMNA

Vreme

Objavljeno 13. junij 2016 18.00 | Posodobljeno 13. junij 2016 18.00 | Piše: Erazem B. Pintar
Ljudje se že dolgo trudijo, da bi postali gospodarji vremena.

Danes me je parkrat napral dež. Prvič, ko sem v avto dajal otroka, in nazadnje, ko sva se s Tejo med vožnjo z Blegoša ustavila in nabrala nekaj bezgovih cvetov za šabeso.

Vreme je čudna zadeva s številnimi vidiki. Eden od njih je ta, da ljudje v svojo evolucijsko superiornost verjamejo tako močno, da večinoma nasedajo nategom in manipulacijam o tem, da smo dejansko mi tisti, ki povzročamo planetarne vremenske in klimatske spremembe. Osebno menim, da dalj od kakšne rakete, ki jo nadobudni kmetje ob šilcu žganja izstrelijo v nevihtni oblak in upajo, da bodo pridelku prizanesli s točo, nismo prišli. Onesnaženja v obliki megle in smoga pa ne spadajo v kategorijo spreminjanja vremenskih pojavov na planetu, saj bi potemtakem sem morali šteti tudi kmeta Lojza, ki s kurjenjem trave vsaj enkrat na leto zadimi vas. Ali dve.

Pa pustimo veselje oboževalcem zarot, ki so špricali fiziko že v osnovni šoli in s svojimi super sodobnimi telefoni entuziastično snemajo poskus, v katerem z žepnim vžigalnikom topijo snežno kepo, pri čemer neuspeh pripisujejo umetnemu snegu, s katerim nas nekdo načrtno uničuje.

Razmišljal sem o nečem drugem. Se spomnite, da ste kdaj pred svojim petindvajsetim letom preverili vremensko napoved? Jaz se ne. Ko si mlad, se z vremenom manj ukvarjaš. Vseeno ti je, če te na poti v šolo ujame dež, sprehodi se ti zdijo domena upokojencev, dopuste načrtuješ kakšnih dvanajst ur vnaprej in ne veš, zakaj za vraga bi z vremenom paktirali sklepi. Sploh pa ne razumeš, zakaj bi se obremenjeval s stvarmi, na katere nimaš nobenega vpliva. Edino logično je, da tem stvarem še sam čim bolj omejiš vpliv nase. Vsaj jaz sem bil tak.

S staranjem začnemo stvari komplicirati, kjer koli je to mogoče. Poskušamo si precizno sestavljati urnike, improvizacijo bi najraje ne le zminimizirali, temveč kar zadušili, vse svoje aktivnosti pa podrejamo vremenu. Vremenu, ki navkljub vsej razpložljivi tehnologiji ostaja skrivnostno, nepredvidljivo in muhasto. Razumeti in napovedovati vreme je tako, kot bi hoteli napovedati vedenje razvajene najstnice za pol ure naprej. Misija nemogoče. Ko že misliš, da o vremenu nekaj vedo in nekaj veš, te to spet udari in prepriča, da si cepec. To vedno znova ugotovim tako kot pilot kot pomorec. Ko so po vojni Churchillu razkazovali nov meteorološki center in mu ponosno razložili, da vreme napovedujejo že z oseminštiridesetodstotno gotovostjo, jim je on pikro odgovoril, naj napoved vedno ravno obrnejo, pri čemer bodo dosegali dvainpetdesetodstotni uspeh.

No, iz omenjene korelacije med zanimanjem za vremenske napovedi in staranjem se bržkone lahko nekaj naučimo. Mogoče to, kako vpeti in zvezani smo v lasten način življenja, kako malo manevrskega prostora smo si z leti pustili, kako malo svobode smo si pravzaprav izborili.

Ljudje se že dolgo trudijo, da bi postali gospodarji vremena, vendar je to trenutno mogoče samo na en način. Tako, da si gospodar svojega časa. So ljudje, ki ne berejo vremenske napovedi. Zjutraj pogledajo skozi okno, če sije sonce, gredo na golf, sicer pa v pisarno. Ja in ni težava v tem, da je takšnih premalo, ampak najbrž predvsem v tem, da so večinoma napačni. 

Deli s prijatelji