Slikal se bo v vseh 6036 krajih

Že po uvodnih besedah in zanosu, v katerem teče beseda o obiskovanju naše domovine, ni težko ugotoviti, da je življenjska pot sogovornika tesno povezana s turizmom. »V turizmu je delala moja mama, v turistične vode pa je zaplula tudi moja sestra. Po dodiplomskem študiju na portoroški Turistici zdaj nadaljujem še magistrski študij,« pojasni Mitja Lavtar.

Spoznati domovino

Kot pravi, se je obiskovanja slovenskih krajev in fotografiranja ob tablah, ki jih označujejo, lotil iz čistega veselja: »Veliko sem potoval po Evropi, bil sem tudi v severni Afriki in zahodni Aziji. Spoznal sem veliko novega in zanimivega, a zdelo se mi je, kot da nekaj manjka. Nato sem ugotovil, da pravzaprav pogrešam boljše poznavanje domovine, in lotil sem se obiskovanja slovenskih krajev.« Ker se je glas o nenavadnem projektu mladega Kranjčana hitro razširil, zdaj načrtuje, da bi dogodivščine delil z vsemi, ki jih zanima, kako poteka fotografiranje ob krajevnih tablah. »A zdaj še razmišljam, v kateri elektronski obliki naj bodo ti zapisi. Ko najdem pravi format, in to bom storil prav kmalu, začnem še opisovati dogodivščine.« A že zdaj, ko se je beseda o obiskovanju prek 6000 krajev razširila po Sloveniji, je Kranjčan dobil nemalo povabil domačinov: »Ravno te dni so me domačini iz majhnih slovenskih vasi spraševali, ali sem že bil pri njih, in se prijazno ponudili, da mi bodo ob obisku povedali še katero zanimivost o kraju in njegovi okolici.«

In v katerih slovenskih krajih je našel največ dogodivščin? »V mestih je lahko najti označevalno krajevno tablo in se z njo fotografirati. Težava pa nastane v prehodnih naseljih in v slabše prehodnih predelih kot tudi v naseljih, ki so razpršena po hribovskem območju. Tam srečaš manj ljudi, a ko s katerim domačinom navežeš stik, pogovor kar steče in marsikdaj spotoma izveš še kaj novega o kraju.« Pa imajo prav vsa slovenska naselja, ki se jih je odločil obiskati, krajevne table? »Nimajo. Tam, kjer krajevnih tabel ne najdem, se fotografiram z napisi na avtobusnih postajališčih, ponekod se postavim tudi pred električne postaje, na katerih so zapisana imena krajev. Se je pa že zgodilo, da ni bilo ne naštetega niti hišne številke – tam mi ni preostalo drugega, kot da sem se slikal pri usmerjevalni tabli, še en posnetek pa sem naredil v vasi,« se utrinkov z osvajanja slovenskih krajev spominja Mitja Lavtar.

Pogovori z domačini

Doslej je mladi Kranjčan že dodobra spoznal Ljubljansko kotlino in domačo gorenjsko pokrajino: »Edino v okolici Žirov in Poljan je še nekaj krajev, ki jih nisem obiskal. Doslej sem bil v vseh krajih, nanizanih med Kranjsko Goro in Babnim poljem. Ta teden nameravam obiskati še nekaj krajev v okolici Postojne, saj mi na črti med Kranjsko Goro in Piranom manjka le še teh nekaj fotografij.« A bolj kot fotografije s samosprožilcem, nastavljenim na mobilnem telefonu, in beleženje osvojenih krajev na zemljevidu je popotovanje po Sloveniji pomembno zaradi nečesa drugega: »Obiskovanja krajev sem se lotil tudi zato, da bi spoznal čim več ljudi. Ti dajejo potovanju čar in pogovor z domačini je vselej najbolj zanimiva izkušnja, kar jih prineseš domov.«

Ko energije polnega sogovornika, ki trenutno opravlja dve službi, povprašamo po načrtih, so ti – jasno – povezani s potovanji. »Ker turizem niso le mesta, kraji in naselja, ampak je tu tudi narava, načrtujem, da bom prehodil Slovensko planinsko pot. Trenutno sta za menoj dve tretjini. Predvsem pa čez dobro leto načrtujem pot okoli sveta. Tudi zato zdaj opravljam dve službi, saj je za tak podvig treba zbrati dovolj denarja.« Koliko? »Težko je reči,« se nasmehne sogovornik, ki načrtuje, da bo svet v prihodnjih letih prepotoval z avtobusi, vlaki, ladjami in na štop.