Z avtorico knjige, ki so jo prevedli že v dvanajst jezikov, smo se pogovarjali minuli četrtek na novinarski konferenci v ljubljanskem Konzorciju, kjer so bile pred nami namesto plastičnih tekstilne vrečke z rdečimi jabolki.
Priročnik ste napisali v obliki svoje resnične zgodbe. Kot zatrjujete in dokazujete: Svetlejša prihodnost se začne pri nas doma! Vaš lepi, svetli dom je, kot lahko vidimo na fotografijah, opremljen minimalistično, prevladuje snežno bela barva. Za takšen videz ste na začetku vendarle morali porabiti nekaj denarja, kajne?
Smešno je, zakaj ljudje mislijo, da preprosto življenje zahteva denar. Prav nasprotno! Saj ne kupuješ ničesar novega. V procesu odstranjevanja navlake smo se kot družina odpovedali vsemu, česar nismo zares potrebovali ali uporabljali. Odvečno lahko prodaš prodajalnam s stvarmi iz druge roke ali jih pokloniš, podariš. Prepričanje, da je življenjski slog doma brez odpadkov dražji, je napačno. Mi smo prihranili kar 40 odstotkov družinskega proračuna v primerjavi s prej, ko smo bili tipična potrošniška družina. Zakaj? Zapravljali smo manj, kupovali pa res le najnujnejše stvari, denimo majico, ki je otroku postala premajhna, ali superge, ker so imele luknjo. Kupujemo stvari iz druge roke, saj so skoraj vedno cenejše. Pri nakupu hrane in gospodinjskih pripomočkov se izogibamo vsemu, kar ima embalažo, saj ta zajema precejšen del cene izdelka – od petnajst do kar sedemdeset odstotkov. Lepota takšnega življenja je, da s tem, ko imaš manj, naenkrat najdeš več časa za dejavnosti in doživetja, ki te izpolnjujejo. Takrat ko prevlada to, kar si, in ne, kar imaš, si zares bogat.
Pišete o bistvenih korakih na poti do doma brez odpadkov. Najprej je treba zavreči vse, česar ne potrebujemo. Posebno ženske smo včasih izjemno čustveno navezane na določene predmete.
Tudi pri meni je bilo tako, da se nisem čez noč poslovila od stvari, na katere sem bila navezana. Potrebovala sem kar nekaj časa, a bolj ko sem se odrekala določenim predmetom, bolje sem se počutila; kot bi mi kdo s hrbta vzel velikansko breme. Prodala sem celo svoj zaročni prstan.
Ga ne pogrešate?
Niti za trenutek. Veste, zakaj? Ne skrbi me več, da bi ga izgubila.
V procesu spreminjanja je treba tudi znova uporabiti, kar je še uporabno. Kakšen je vaš nasvet za ljudi, ki niso spretni v ročnih delih oziroma nimajo domišljije, kako kaj storiti?
Mnogi mislijo, da zaradi ukvarjanja s tem, kako imeti dom brez odpadkov, ne morem hoditi v službo. Ne drži, zaposlena sem za polni delovni čas. Naučila sem se sproti početi stvari, ki so dragocene zame in moje bližnje. Poglejte primer: namesto polne omare čistil za dom preprosto uporabljam beli vinski kis. V moji knjigi najdete obilo preizkušenih receptov, denimo za maskaro. Dolgo je trajalo, da sem našla pravo formulo, ki se ne suši, je vodoodporna in hkrati negovalna, ter nisem naokoli hodila vsa črna okoli oči. (Nasmeh.) Včasih si lica in veke osenčim preprosto s kakavovim prahom, ki ga nanesem s čopičem. Tako zelo preprosto je lahko.
Modna industrija je še vedno neločljivo povezana s potrošništvom. Bi se morali modni oblikovalci v prvi vrsti ukvarjati z redizajnom, torej ponovno uporabo že narejenih izdelkov in materialov?
Seveda, v krožni ekonomiji ne bi smelo biti le recikliranja, temveč tudi ponovna uporaba stvari, ki so že bile na trgu. Tako ustvarjalni ljudje, kot so modni oblikovalci, jih znajo na novo izumiti, poustvariti. Seveda pa bi morali za to imeti na voljo tudi boljše materiale.
