ONA

Postajamo družba samozadostnih

Objavljeno 10. februar 2015 16.25 | Posodobljeno 10. februar 2015 16.12 | Piše: Katja Cah
Večno nesrečni v ljubezni.

Vrtenje v krogu ali tek na mestu. Tudi tako bi lahko opisali prepogosto norijo, ko ženski tudi po več let klecajo kolena pred povsem neustreznim moškim, ki se zanjo ne zmeni kaj dosti in mu bolj diši druga. Po drugi strani pa lahko ista nesrečnica ves ta čas strašansko privlači podobno izgubljenega posameznika, ki se njej zdi prej zoprn kot simpatičen, zato ga neomajno zavrača. Tri izkušene partnerske terapevte Alenko Berlot Košiček, Varjo Kališnik in dr. Zorana Milivojevića smo prosili, naj pomagajo osvetliti pot iz blodnjaka zlomljenih src. Brez določenih metod in meditacij, ki jih izvajaš, po mojih izkušnjah ne gre. Temeljni razlog, zakaj se znajdemo v vrtincu rušilnih ljubezenskih čustev, je, da samih sebe ne poznamo dovolj dobro, in ko se dva ne poznata dovolj dobro, se prej ali slej presenetita,« pravi Varja Kališnik, ki je pred kratkim izdala priročnik Bela v ljubezni, namenjen oblikovanju izpolnjujočega partnerskega odnosa, v katerega naj bi vstopili kot bel list brez travmatične prtljage.

Ni prijetno, grem naprej

»Živimo v času kolektivnih in individualnih izzivov, vse nas vleče k temu, da se začnemo spoznavati. Dogaja se klic nečesa večjega v nas. Nekateri temu rečejo višji jaz, drugi svetloba, tretji duša, in ta notranji klic k sebi je res nekaj popolnega, a naši možgani ga razumejo, da je to človek nasprotnega spola, ki te bo popolnoma sprejel in izpolnil. Ljubil bolj, kot se ljubiš sam,« na temeljno iluzijo opozori Kališnikova in pojasni, zakaj takšna zveza ponavadi ne obstane: »Po prvi zaljubljenosti čez nekaj mesecev se v vsak odnos vrinejo naše sence. Kaj naredi oseba, ki se teh ne zaveda? Reče si, tega nisem iskala, ni prijetno, ter gre naprej. Išče ideal, ki ga ni. Se umakne in je užaljena, ker izbranec ni bil pravi. Razlog kaosa v razmerjih se skriva v seksualni revoluciji pred petdesetimi leti, ko smo ženske začele postajati enakopravne. Posledično smo postale premočne, moški pa prešibki, a pri obojih se v ozadju skriva velik strah, da bi bili prizadeti, zapuščeni, nesprejeti, zavrnjeni. Zato med spoloma ni več tistega pravega magneta, zaradi katerega vztrajaš v odnosu, kadar ni vse imenitno in prijetno.«

Po njenem v ljubezni ženske sicer še vedno bolje čutijo povezavo z moškim, bolj se odprejo in so pripravljene na delo za dober odnos. Pa vendar nekatere nikdar ne spregledajo, so ujete kot pikapolonica v pajkovo mrežo. »Videla sem že na tisoče žensk, ki živijo v preteklih partnerstvih, ne zmorejo narediti koraka naprej,« pove Kališnikova, ki podobno kot znana hrvaška psihologinja Ljubica Uvodić - Vranić ter druge partnerske strokovnjakinje pred njo opaža, da se mnogi, ki žalujejo za neizpolnjeno ljubeznijo, vrtijo v krogu nasprotujočih si čustev – od zanikanja, sprijaznjenja in jeze do obujanja lepih spominov, od koder spet vznikneta bes in razočaranje ter tako naprej.

Prebolevamo v več ciklih

Osredotočenost na lepe spomine nas lahko še zlasti boli in zato omejuje pri napredku, prikimava Varja Kališnik, ki je tudi sama prebolela izgubljeno ljubezen, pri čemer ji je pomagala naslednja metoda: »Lepe spomine, pa čeprav so me nekateri boleli še bolj kot jeza, sem vizualno zmanjšala v obliko drobnih slik in jih poslala v zahajajoče sonce na gladini morja. To je prispodoba tega, da ljubezen ni minila, vendar sem jo poslala naprej v čas, ko bom zaceljena in se je bom s hvaležnostjo spominjala. Ciklov slovesa od preteklosti je več, a ne smejo biti kot krog, temveč spirala, ki postaja vse manjša, dokler se ne zgodi trenutek, ko nekaj poči, padeš iz spirale in se počutiš osvobojenega.«

Pa če smo bolj konkretni in denimo že postanemo magnet za pravega partnerja, kako ga dejansko spoznati, srečati? Kališnikova svetuje, naj si pri seznanjanju v živo pomagajo prijatelji in znanci, saj je to najbolj pristno. Nikakor pa se v novo zvezo ni pametno spustiti, dokler nismo temeljito predelali tega, zakaj je bilo prejšnje razmerje katastrofalno.

Zavrzimo filmski scenarij

Pojav nesrečne ljubezni je star najmanj toliko kot trubadurji in njihove oboževane dame, ki so usodno izkrivili pogled na zvezo med moškim in žensko, ko zaljubljenec ves čas pričakuje silno romantiko, strastne preobrate in popolno zadovoljitev. »Morda prav beseda 'oboževanje' pojasni vse,« razmišlja dr. Zoran Milivojević, prav tako avtor kopice knjig in člankov, v katerih ruši mite o ljubezni, ter se spusti v podrobnejšo razlago: »Nekoga oboževati pomeni pripisati mu, da je bog, ne človek. Izhodišče tega je idealizacija, ideal in v zvezi s tem ideja, ki ljubezen povezuje z vrhunsko srečo in užitkom. Za ljubezenske težave so kriva previsoka pričakovanja do partnerja in zveze. Do pojava trubadurjev v 17. stoletju je bila ženska v zahodni kolektivni zavesti enačena z Evo, ki je Adama popeljala v greh. Po njih je ženska – tista plemenitega rodu – torej gospa postala inkarnacija Device Marije. Vse do pojava šol, množične pismenosti in ljubezenskih romanov v 19. stoletju je bil to sestavni del ljubezenskih fantazij višjih slojev. Od takrat do danes je predvsem zaradi vizualnih medijev, kot sta film in televizija, naše kolektivno nezavedno prežeto z idejo, da nam bo prava ljubezen prinesla srečo. Prav zato ogromno ljudi poskuša v svojem resničnem življenju doživeti filmski scenarij. Vidimo, da stopamo po stranski, napačni poti, prav zato je treba celotno zadevo definirati na novo.«

Duši nas mentaliteta bogastva

Sprememba družbenih razmer je spremenila vlogo ljubezni, a odgovornost za to, da od partnerja in zveze pričakujemo preveč, je povsem na nas, je prepričan dr. Milivojević, ki pokaže na še en zanimiv vidik: »Kadar so ljudje revni, ljubezen med njimi vzpostavi močne čustvene vezi, jih poveže. Kadar pa ljudje sprejmejo mentaliteto bogastva, si želijo uživati, se vedno dobro počutiti. Glavna zmešnjava je nastala, ker smo ljubezen začeli enačiti z zaljubljenostjo, ki se podobno občuti, a jo poganjajo povsem drugačni psihološki mehanizmi. Mnogi mislijo, da se morajo zaljubiti, ker je to prva faza ljubezni, a v resnici je zaljubljenost prva faza razočaranja. Mnogim ni všeč, ko to povem, a tako je. Danes ne znamo izbrati partnerja: ali izbiramo s srcem in smo razočarani ali izbiramo z glavo ter smo v hladnem odnosu, ki nas ne izpolnjuje. Moramo se naučiti povezati glavo in srce.«

Idealiziranje presega biološko uro

Po eni strani je bizarno, da je na voljo toliko priročnikov o ljubezni, kako najti pravega partnerja in imeti hkrati rad samega sebe, ljudje pa smo vedno bolj odtujeni, zagrenjeni in sovražni, ujeti v krog obtoževanja sebe ali drugih. V zadnjih nekaj desetletjih naj bi bilo celo največ samskih in osamljenih ljudi v zgodovini sodobnega sveta. Dr. Milivojević med psihoterapevtsko prakso s svojimi strankami opaža, da je zares tako: »Vidim zelo lepe, pametne, uspešne, urejene, uresničene mlade ženske v poznih tridesetih letih, ki so zbegane, ker jim tiktaka biološka ura, one pa še niso našle 'pravega'. To, da bi spočele otroka, ki si ga sicer močno želijo, z nekom, ki ni 'pravi', zanje ni sprejemljivo. Tukaj vidimo, kako celotna generacija postaja žrtev neresničnih in idealiziranih predstav o ljubezni in zvezi. Živimo v času, ko na Zahodu poteka veliko iskanje ljubezni, a te je vse manj. To je čas narcisoidnosti.«

Ledeno kraljestvo promovira androgenost

Mnogi vidijo razloge za opisano samopašnost in napačne predstave v risankah, ki jih že desetletja gledamo kot otroci, v njih pa princi rešujejo princeske. Morda so se tudi zato ustvarjalci trenutno največje Disneyjeve uspešnice Ledeno kraljestvo (Frozen), izjemno priljubljene med deklicami, odločili, da v njej princese v smrtni nevarnosti ne reši moški, temveč njena sestra. »Morda gre tukaj za razbijanje stereotipa o nemočni dami in vitezu rešitelju, a hkrati se ustvarja nov stereotip o androgenem značaju; za tip ljudi, ki imajo moške in ženske lastnosti ter so dejansko samozadostni. V tem vidim napredno različico narcisoidnosti in skorajšnji konec ljubezni. V tako oblikovanem svetu bo odveč. Potrebo po ljubezni najdemo le tam, kjer ljudje potrebujejo drug drugega, so nepopolni, tudi slabi, a povezani dobijo moč,« je prepričan dr. Milivojević.

V partnerstvu izgubljeni permisivno vzgojeni

Po besedah stalne Onine svetovalke Alenke Berlot Košiček ne smemo pozabiti, kako natančno je na današnje stanje odnosov med spoloma vplivala seksualna revolucija v 70. letih. Ta ni imela le pozitivnih posledic, kot je boj za enakopravnost med spoloma, temveč je skupaj z vzponom potrošniške družbe razvrednotila spolnost in jo potisnila na raven potrošnega blaga, iz Amerike pa smo takrat v paketu z njo prejeli še eno škodljivo pošiljko – zahtevo po permisivni vzgoji, in jo začeli slepo izvajati tudi pri nas. »Permisivna vzgoja je močno zaznamovala današnje mlade in malo manj mlade generacije, zato se v življenju in v partnerstvu težko znajdejo. Njeno pravilo je, da otrokom dovolimo vse, ni nobenih meja. Otroci, deležni take vzgoje, se doživljajo kot središče sveta. Razvijejo se v egocentrične, narcisoidne osebnosti, nesamostojne in nesposobne skrbeti zase. Potruditi se in vložiti napor za dosežek cilja je zanje nekaj nemogočega. Prav tako so nesposobni empatičnega doživljanja soljudi. Odgovornost je seveda na starših, ki so svojim otrokom brali želje iz oči in jih izpolnjevali, še preden so jih ti sploh izrekli. Tako so v njih ubili pravo hrepenenje, ki je pomembno notranje gibalo vsakega posameznika. Taka vzgoja jim je pustila posledice, ko mislijo, da jim vse pripada kar samo po sebi, in se ne zmorejo soočiti z realnim svetom. Poleg tega jih zaznamuje strahovita notranja praznina, ki je ne zmorejo napolniti z ničimer. So torej popolni socialni in čustveni invalidi. V tem vidim vzroke za nezadovoljstvo in nezmožnost ustvarjanja uspešnih ljubezenskih zvez,« ne varčuje s kritiko Berlot Košičkova.

Poniževalec in ponižani imata težave z egom

Strinja se s trditvijo, da ima tako tisti, ki v razmerju poniža drugega, ga pahne v samozanikanje in mu vzame dostojanstvo, kot drugi, ki si to dopusti, težave z egom in sta bila kot otroka najverjetneje deležna premalo prave ljubezni: »V takem primeru imata oba čustveni primanjkljaj. V zdravem ljubezenskem odnosu ni nikoli boja za prevlado, prav tako ni poniževanja. Če se imata res rada, se vedno potrudita in iščeta rešitev, ki je sprejemljiva za oba.« Pri tem se morata nujno znebiti zamerljivosti in – pa smo spet na začetku spirale – razviti še močnejšo sposobnost odpuščanja.

Zares zmagaš, ko ne škodiš drugim

Podobno kot Varja Kališnik tudi Alenka Berlot Košiček meni, da odpuščanje ni mačji kašelj, a še bolj poudarja, da metode in meditacije niso dovolj: »Odpuščanje je zahtevna naloga. Ne moremo se ga naučiti kot kakšne spretnosti. Odpuščanje je osvobajajoče le takrat, ko ga notranje doživimo. Da to lahko dosežemo, moramo biti najprej v stiku s seboj. To pomeni, da se zavedamo in si dovolimo čutiti vsa svoja čustva. Da zmoremo pogledati vase in se soočiti tudi s tistim, kar je v nas, pa nam ni všeč. Če se tega zavedamo, se lahko trudimo, da bomo slabe lastnosti popravili in z njimi ne bomo škodili drugim. Moramo se sprejeti in si priznati svoje pomanjkljivosti. Šele potem bomo razumeli, da nihče ni popoln, in bomo lahko odpuščali drugim. S tem bomo naredili največjo uslugo prav sebi. Druge bomo bolje razumeli in bolj bomo strpni. Vse to pa je pomembno za zdrav odnos. Seveda pa morata to sposobnost razviti oba partnerja, le tako bosta lahko izstopila iz začaranega kroga.« 

Deli s prijatelji