RDEČA ČRTA

Partnerski odnos med pastmi starševstva

Objavljeno 21. avgust 2016 17.40 | Posodobljeno 21. avgust 2016 17.42 | Piše: Melita Kuhar
Imamo zaljubljen par; slišita, kako trava raste, bereta si želje iz oči, seksata, kjer koli lahko in kar se da pogosto, ne meneč se za tabuje, ovire in mnenja drugih ljudi. Pomembna sta zgolj drug drugemu in imata občutek, da sta edina na svetu s to zalogo neskončne sreče.

No, tako se njima zdi. Po premnogih pasteh oblikovanja zdravega partnerskega odnosa recimo, da naš današnji par kar uspešno in zgledno krmari med pastmi in čermi samoumevnosti odnosa, trudita se za naklonjeno in zdravo komunikacijo, zavedata se, da je treba v zvezo veliko vlagati, jo krepiti, analizirati, iskati rešitve, ki bodo vsaj približno zadovoljive za oba, pripravljena sta na množico kompromisov in še vedno rada skočita pod rjuhe. Sta različna, tega se zavedata in res iskreno iščeta njuno srednjo pot, da bosta varna in v zaupanju krepila partnerstvo. Po izzvenu zaljubljenosti sta se namreč zavestno odločila za ljubezenski odnos, ki bo temeljil na zdravih, zgoraj opisanih temeljih.

Partnerica zanosi

Oba sta zelo vesela, saj sta si otročka želela. Vse jima gre kot po maslu, nobenih večjih težav nima bodoča mamica s trebuščkom, pridno bere napotila za mamice, hodi na telovadbo za nosečke in se veseli prihoda mladega člana družinice. Zdi se jima, da sta pripravljena na izzive starševstva, saj sta podkrepljena s sto in eno knjigo in nasveti, ki jih mrgoli po spletnih portalih.
Res pogosto spremljam trud mladih staršev, da znova ujamejo svoj odnos. Vem, težko je sprejeti dejstvo, da mlado bitjece natrga krhke nitke partnerskega odnosa, a to je dejansko življenje in ne pocukrana pravljica. Otroček postane seveda središče vesolja mamice, kar je naravno. Zelo malo mamic bo priznalo, da so bile kdaj po številnih neprespanih nočeh in po urah dojenčkovega nenehnega jokanja in kričanja popolnoma izčrpane in nemočne, jezne na vreščečo štručko in v nevednosti, kaj bi še morale postoriti, da bi se otrok nehal na vse kriplje dreti. Sama priznam, da sem bila nekajkrat v močni stiski, ko nisem vedela, kaj naj naredim, da poneha jok moje zdaj že skoraj odrasle dame. 
Spomnim se tesnobe in besa iz nemoči, ki sta se v meni dvigovala. Vem, da sem dvakrat morala oditi iz sobe ter jo pustiti samo nekaj minutk, da sem se umirila in vrnila. Saj veste, kakor se počutimo mi starši, to čuti tudi naše dete, kajne? In ko sem bila umirjena in osredotočena na svoja občutja, je tudi hčerin jok prenehal in me je zvedavo pogledala.

Midva sva starša

Vrnimo se k pastem starševstva v partnerskem odnosu. Namreč, eno je partnerski odnos, ki združuje približno enako usmerjeno partnersko barkico dveh različnih odraslih posameznikov z njuno prtljago, to je vzorci iz primarnih družin, drugo pa je starševski odnos, ki nastane, ko se rodi otrok. Postaneta oči in mami. In ob pozornosti na mladega člana družinice pozabita, da se je partnerski odnos raztreščil. Sta zgolj in samo še starša. To pomeni, da izjemno pomemben in vitalen del družinske dinamike nima svojega okvira.
Včasih obstanem v začudenju, ko par kljub vsem možnim informacijam še vedno pove, da se po rojstvu ne pogovarjata o ničemer drugem kot zgolj o otroku, njiju kot partnerjev sploh ni več na njunem zemljevidu življenja. Ne povprašata se več, »kako si«, »kaj si želiš danes zvečer« ali »kdaj bova midva rekla kakšno o naju«, temveč se vse vrti okoli otroka. In tako na žalost ostane še nekaj krepkih let.

Brez skupne postelje

Poznam par, ki že deset let ne spi več skupaj v spalnici, saj sta jo zasedla otroka, ki spita poleg mame, da ju lahko pokriva ponoči. Mož spi na kavču. Sta odtujena tujca v veliki hiši, v vseh teh letih niti enkrat nista bila sama kakšno noč ali vikend, nikoli nista šla sama, kot partnerja, kot moški in ženska, na oddih, v toplice ali na morski zrak se ponovno pobliže spoznat. On pravi, da njej sploh ni več pomembno, kaj si on želi, kaj sploh počne, kako se počuti, temveč na vsako njegovo prošnjo po pogovoru, da si želi nazaj svojo ženo kot žensko, hladno odkima in reče, naj kar odide, če mu kaj ni všeč. In se ne meni več zanj. Da ne omenim, da nimata spolnih stikov tudi že leto ali dlje. To nje nič več ne zanima, je pač pomembna kot mati, sebe očitno ne dojema več kot ženske in partnerice.

Partnerstvo za vedno

No, tukaj bi rada nekaj poudarila, in sicer da je treba partnerski odnos nenehno negovati, tudi ko postanemo starši. Seveda je to izjemno težko, nihče ne pravi, da ni, pa vseeno ne sprejmemo nobenih izgovorov, velja? Namreč, ko otrok odrašča ob čustveno in osebnostno zdravih starših, ki negujejo svoji osebnosti in ju razvijajo v medsebojnem partnerskem sožitju, je to največja možna popotnica za oblikovanje njegovega vzorca, kaj je kakovosten in pozoren odnos med moškim in žensko. Zelo podobno bo v odraslosti oblikoval svoje partnerske odnose. Vzorce res zelo hitro ponotranjimo in nato krojijo naše odločitve, ko smo odrasli in baje kompetentni za svoje odločitve. V resnici marsikatero vodi naš program, ki se skriva potisnjen v dno naše biti, saj smo ga dobili kot nasledstvo partnerskega odnosa naših staršev.
Torej predlagam: ko postanete starši, se odločite tudi, da na novo oblikujete zdrav in osrečujoč partnerski odnos, ob katerem ustvarjate še zdrav starševski odnos in s tem se oblikuje družinska dinamika, ki zagotavlja varno gnezdo za odraščanje otroka. In krog je sklenjen.

Vajina sreča je otrokova sreča

Pasti starševstva med oblikovanjem partnerskega odnosa se bodo vedno pojavljale, vprašanj bo vedno cel kup, a dejstvo je, da bo otrok čustveno miren in zadovoljen ob srečnih starših, ki si znata vzeti čas zgolj zanju, za seks, za oddih od plenic in stekleničk in pobruhanih slinčkov. Da se zavestno spomnita, kako je biti moški in ženska. S tem ponovno pridobita smisel z začetka zgodbe: zakaj sva se ravno midva zaljubila?
Na plaži gledam očeta in ne morem umakniti pogleda, kako nežno drži glavico nekajmesečnega dojenčka. Gleda ga z neskončno ljubeznijo, da sem bila sama raznežena do zadnje dlake, mu nekaj prigovarja in se mu smejčka. Dojenček brca, se smeje in gleda očija nazaj z mirnostjo, potem pa radovedno zija naokoli. Noro čudovita simbioza enega odraslega, ki se mirno posveča najmlajšemu članu družine, saj potem opazim še dva večja otroka, ki se smukata okoli očija, in nasmejano mamo in obenem partnerico, ki je poljubila svojega moškega na vrh glave, ko je sede z dojenčkom v naročju uganjal norčije. Se mi je zdelo, da je res treba tako malo za čaroben odnos vseh članov družinice. Bi lahko tudi vi kdaj sproščeno poljubili svojega dragega ali drago, vedoč, da s tem gradite most k uspešnemu partnerskemu odnosu, četudi bo otrok tisto minutko ali dve postavljen iz fokusa vajinega starševstva?


*Melita Kuhar je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, www.svetovalnica.si, 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.

Deli s prijatelji