Winston Churchill je Ugando, osupel nad njenimi naravnimi dragulji, poimenoval afriški biser. A dežela pregovorno prijaznih ljudi in gorskih goril je še mnogo več. Niti življenja so v tamkajšnjo prestolnico Kampalo pred šestimi leti vodile tudi Korošico Katjo Lenart, kulturologinjo in novinarko pogumnega, raziskovalnega in odprtega duha. V Sloveniji je bila prodorna večstranska medijska ustvarjalka, ki je od blizu spoznala različne plati medijskega sveta. Žal tudi tiste bolj grenke. Razočarana nad slabimi možnostmi preživetja kljub znanju in izkušnjam se je odpravila novim potem in ljudem naproti. Na drugem koncu sveta razvija svoje talente in jih plemeniti z edinstvenimi izkušnjami. Pogumno se je spopadla z vsem, kar prinaša in odnaša življenje v drugačni kulturi neznanih ljudi. Zaljubila se je v Ugandčana, se poročila, pred kratkim sta dobila tudi hčerko. Njen dom pa ostaja tu, kjer so njene korenine, v Sloveniji.
Kako ste sprejeli tako radikalne odločitve in selitev v (na videz) tako drugačno kulturo?
Preprosto sem se utrudila. Leta študentskega in prekarnega dela so me spravila na rob izčrpanosti. V medijih sem delala od 15. leta; najprej kot moderatorka na radiu v Slovenj Gradcu, kasneje pa v številnih drugih medijih. Najdlje, več let, na nacionalni televiziji, kjer sem se naučila največ; od montaže do snemanja. Vodila sem otroško oddajo Šport Špas, bila novinarka za jutranji program ter izobraževalne in dokumentarne oddaje. Dneve in noči sem preždela pred računalnikom, na terenu, v montaži in na koncu odšla, ker nisem imela niti najmanjše socialne varnosti. Obtičala sem v brezizhodni situaciji, na robu revščine, z vsem znanjem in izkušnjami. Potrebovala sem oddih. Nov izziv. Huje skoraj ne more biti, sem pomislila. In zgrabila priložnost, ko so iskali medijskega strokovnjaka za pomoč pri postavitvi radijskega studia v Ugandi. Načrtov nisem imela, sem pa čutila, da se v Slovenijo ne bom kmalu vrnila.
Kako ste kot kulturologinja doživeli »kulturni šok«, ko ste stopili na afriška tla?
Najprej se vse zdi tako lepo, drugačno, eksotično, ljudje so nasmejani in prijazni; predvsem ker si tujec. Ko pa se začneš ukvarjati z delovnim dovoljenjem, birokracijo, svojo drugačnostjo (belci smo v očeh Ugandčanov bogati, privilegirani), takrat šele začutiš šok. A sem se kmalu naučila, da smo vsi enako krvavi pod kožo. Ne vidim več črnih in belih ljudi, če jih sploh kdaj sem. Zelo uživam v pogovorih z ljudmi drugih kultur, ras in verskih prepričanj.
Kako so vas sicer sprejeli kot belko in predvsem kot belo žensko?
Seveda ne bom nikoli sprejeta enako kot ugandske ženske. A nič hudega, tudi nočem biti. Zanje sem eksotična, tako kot morda jaz vidim eksotiko v njih. Za povprečnega Ugandčana sem pač »muzungu«, tujka, belka. Velikokrat sem zato kaj preplačala, predvsem pa sem bila deležna boljšega tretmaja. Biti bel in ženska hkrati pa je posebno zanimiva kombinacija. Za knjigo. Nekoč si jo želim napisati ali posneti film o takšnem glavnem liku. Toliko zgodb imam, da močno upam, da se nekoč najde kdo, ki bi podprl uresničitev tega projekta.
Kakšen pa je položaj, vloga ugandske ženske v tamkajšnji tradicionalni družbi?
Večinoma skrbijo za moškega in za družino. Neverjetno pridne so. Samostojne. Delavne. Veliko jih samih vzgaja otroke in skrbi za družinski prihodek. Včasih jih samo debelo gledam in se jim čudim! A treba je poznati kulturno in socialno ozadje, brez zgražanja in predsodkov. Precej jih zanosi mladih, okoli dvajsetih; in potem nekako skrbijo za otroke. Velik delež odgovornosti pa nosijo tudi v družbi. Mislim, da bi brez njih vasi propadale, skupnosti bi bile v konfliktih, moški pa bi bili (vsaj rahlo) izgubljeni. Žal pa je tudi veliko nasilja nad njimi, možje jih zaradi dote, ki jih njihove družine izplačajo družini neveste, obravnavajo kot svojo last. Opravljajo težka fizična dela, medtem ko marsikateri moški pred kolibo srka alkohol. Seveda pa so nekatere tudi izobražene in uspešne ter živijo drugače kot tiste v tipični tradicionalni Ugandi. A po mojih izkušnjah še vedno spoštujejo svojo kulturo in tradicijo.
Skozi laične zahodne oči je to seveda patriarhalna družba, kjer je ženska v veliko slabšem položaju kot v zahodnih družbah, ki jih imamo za »razvite«. Pa vendar slika ni tako črno-bela, kot jo zahodnjaki radi vidimo skozi svoja evrocentrična očala, kajne?
Ja, z vidika Evropejke je ženska v Ugandi v precej neprijetnem, izkoriščanem položaju. Vidim evropsko žensko zmigovati z glavo, kako se ji Ugandčanka smili. A kot kulturologinji se mi zdijo vredne poglobljene raziskave in analize, brez predsodkov in stereotipov. Zaradi njih Zahod pogosto gleda na Afriko skozi eno samo perspektivo – revščina, krik ljudi na pomoč! Zaradi podobnih stereotipov nastajajo v svetu hudi konflikti, kot so aktualni stereotipi o migrantih, beguncih iz Sirije. Poleg tega se moramo vprašati: položaj žensk skozi čigavo perspektivo? Evropsko? Kaj pa, če bi ugandske ženske vprašali o položaju žensk v Evropi, kako te rodijo prvega otroka v poznih tridesetih, po štiridesetem, kako paranoično zapiramo otroke v stanovanja, jih ščitimo pred boleznimi? Kakšen je položaj žensk v feminizmu? Saj razumete, kaj hočem povedati. To je stvar perspektive.
Ja, tudi Slovenci se ne moremo ravno pohvaliti, saj prednjačimo po zlorabi alkohola, ogromno je družinskega nasilja. Pa tudi strukturnega, prikritega nasilja, sadističnih imperativov po popolnosti, ki služijo kapitalu. Je pa najbrž tam problem tudi v ozaveščenosti in izobrazbi žensk, saj je ta zelo nizka v primerjavi z moškimi?
Šolski sistem je katastrofalen! Ugandčani vam bodo povedali, da so vladne šole precej zanič. Če ima družina možnost, da privarčuje za šolnino, potem otroke pošljejo v zasebno šolo, četudi v najcenejšo. Velikokrat pa se zgodi, da otrok obiskuje šolo, dokler starši lahko plačujejo, potem pa nekaj mesecev ali let ne ali nikoli več. Veliko deklet zgodaj opusti šolanje, ker zanosijo ali pa jim zbolijo starši. Mnogo se jih zgodaj poroči, saj je dota, ki jo od moža prejme njena družina, preveč mamljiva in velikokrat starši dekleta sami spodbujajo k zgodnji poroki.
S čim pa se ženske v glavnem preživljajo?
Zelo so iznajdljive. Velikokrat na vprašanje, kaj počnejo, odgovorijo, da so poslovneži, »bussinesman«. Ne le moški, tudi ženske. To pomeni, da počnejo veliko reči. Recimo zjutraj na ulici pečejo čapatije, opoldne kuhajo in prodajajo kosilo boda-boda voznikom (to so motoristi, tu tipično prevozno sredstvo), popoldne šivajo, zvečer pa prodajajo maruo, domači alkoholni napitek, ki ga možje v skupnostih z bambusovo slamico pijejo iz skupnega lonca.
Kaj pa moški? Kakšna je njegova vloga?
Moški naj bi k hiši prinašali denar in ščitili dom. Seveda pa ni vedno tako, predvsem na podeželju se hitro zgodi, da ženska vse dneve gara in skrbi za otrokovo šolnino, moški pa zapije denar. Ugandčani ga namreč res zelo radi cuknejo (statistično gledano je Uganda v uživanju alkohola visoko v vrhu!). Zato je veliko žensk samohranilk. Ugotovile so, da so rajši same, kot da poleg otrok hranijo tudi moža (ki rad pogleda globoko v kozarec).
Ste se pa v Ugandi tudi zaljubili in poročili z domačinom, imata čudovito nekajmesečno hčerkico Ronyo.
Ja, priznam. (smeh)
Lep japonski pregovor pravi, da ljubezen ne pozna razlik. Pa vendar najbrž ni preprosto, če ljubezen pod svojo streho vzame dva pripadnika tako različnih kultur?
Bom stvarna – to je velikanski izziv! Kar precej težav sem imela in jih še imam, odraščala sva v popolnoma različnih svetovih. Pozna se, gotovo! Že v vsakdanu, na primer pri gospodinjskih opravilih. On je odraščal ob hišni pomočnici in zato ne vidi razloga, zakaj bi pospravljal, kuhal. Jaz pa verjamem v delitev dela. (nasmešek) No, s komunikacijo se stvari rešujejo sproti. Ni pa lahko, medkulturni partnerski odnosi so naporni. Gre predvsem za spoštovanje. Ves čas se učiva drug od drugega, spoznavava. Zdaj po letih prakse je seveda laže. Ronya pa je v najin odnos prinesla zanimivo mešanico obeh karakterjev in je vse skupaj precej preprostejše in lepše. Ona je en tak velik nasmejan kompromis. (smeh)
Kaj pa tamkajšnje fantazme o družini, zakonu, ljubezni? So precej drugačne od naših?
Družina je zelo povezana in običajno ogromna! Sorodniki si pomagajo. Poleg staršev, stricev in tet tudi hišne pomočnice in varuške. To so mlada dekleta, ki niso hodila v šolo, pripravljena so živeti z družino, skrbeti za njihove otroke in gospodinjiti že za okoli 30 evrov mesečno. Ženske si med seboj zelo pomagajo. Drži, da v Afriki otroka vzgoji vsa vas, in menim, da je to super! Družina je tudi zelo pomembna. Ko v ugandskem zakonu škriplje, priskočijo na pomoč starši, strici in tete. Na vasi plemenske starešine skličejo sestanek in debatirajo o rešitvi. Zvestoba pa je stvar posameznika; gre za zaupanje in spoštovanje. Je pa moški v družini zelo pomemben; potrebuje avtoriteto, moč za sprejemanje pomembnih odločitev. A saj vemo, kako to gre – za vsakim uspešnim moškim stoji močna, pametna in seksi ženska. (nasmešek) Tudi tu, v Ugandi.
Pred šestimi leti se je Uganda pridružila državam, v katerih je prepovedano obrezovanje žensk, postopek, s katerim dekletom odrežejo klitoris in zašijejo sramne ustnice. Je pa Uganda ena redkih pretežno krščanskih dežel, kjer je zakonita poligamija …
Seveda je mnogoženstvo še vedno precej prisotno, a čedalje manj; predvsem iz ekonomskih razlogov. Če ima moški več žena, naj bi za vsako zgradil tudi hišo, šolal vse otroke … Je pa mnogoženstvo tudi statusni simbol, v tradicionalni kulturi so možje z več ženami bolj cenjeni, občudovani. Izjem je tudi ogromno, zato ne bi rada posploševala. Ugandčani se šalijo, da je to vendar del afriške kulture. Jaz pa pravim, da seveda ni samo del afriške. Le pomislite, koliko je varanja oziroma skakanja čez plot v Sloveniji! Le da se o tem redko govori.
Zanimiv fenomen, ki ste mi ga omenili, je tudi »spolno« izobraževanje bodoče neveste.
Ravno pripravljam koncept za dokumentarec o »sengah«, »tetkah«, ki dekletom pred poroko med drugim svetujejo o tem, kako mora žena spolno zadovoljiti svojega moža. Imajo svoje radijske in televizijske šove, pri čemer so zelo eksplicitne in nazorne! Je pa življenje na periferiji seveda zelo drugačno od tistega v prestolnici. Podobno kot pri nas.
V Ugandi ste uresničili precejšen del svojih talentov in ambicij. Kako je bilo za vas kot žensko vstopiti v večinoma moško javno sfero in uspeti?
Bila sem povsem na začetku. Nikogar nisem poznala, nova kultura, novi običaji. Počasi so se odpirala majhna vrata, tu in tam sem producirala kakšen video, potem sem tri leta predavala na filmskem oddelku univerze v Kampali. Soustanovila sem tudi projekt FAS FAS, kulturni center z galerijo na prostem in majhno slovensko kuhinjo, kjer sem spoznala tudi svojega moža. Delala sem še v oglaševalski agenciji in v sklopu projekta Deutsche Welle Akademie mlade učila radia in moderirala na velikem in znanem radiu v prestolnici Radio One. Sicer pa poučujem še kamero, montažo in ustvarjam filme – promocijske videe, portrete. Tudi jazz band imam, Unpredictables! Trenutno pa sem na premoru zaradi dojenčka in delam le manjše, enodnevne projekte. Sicer zame biti ženska v Ugandi niti ni bil tolikšen problem kot dejstvo, da sem belka, tujka. Seveda je ta svojevrstna superiornost moških v poslovnem svetu prisotna, a jaz je nisem občutila. Veliko žensk je tudi na odločilnih položajih. Imamo, na primer, županjo prestolnice, ki na položaju blesti. Se pa čuti moški ego, to je stvar družbe. Z ugandskim moškim se moraš znati tudi pošaliti. Feministkam tukaj ni lahko. (nasmešek)
Pravite, da se Uganda razvija z neverjetno hitrostjo. Kako močno je že »okužena« z Zahodom?
Če bi imela denar, bi tu veliko investirala, kupila velik kos zemlje in zgradila hišo, vrednost nepremičnin zelo hitro raste. Turizem se razvija. Imamo jezera, hribe, fantastično podnebje, ugodno za rast zelenjave, sadja. Dovolj je vlage in sonca. Mediji ne pokažejo resničnosti afriških velemest, vidite le revščino in sušo. Medtem pa bogataši na debelo vlagajo v Afriko. Svet niti ne ve, kaj vse imamo. Razvijalce mobilnih aplikacij, izumitelje, kulturne fenomene, avtobus na sončne celice, nadarjene umetnike z norimi zgodbami. In seveda, velika moderna nakupovalna središča, bogataše z vilami in bazeni. Vse to je Uganda, ki je svet ne pozna!
Dodobra ste spoznali tamkajšnjo medijsko krajino, kako zdaj z razdalje vidite razmere v naših medijih, jih spremljate?
Spremljam kolege iz medijev; kakšno komolčarstvo in licemerstvo! Predvsem sem razočarana nad situacijo na TV Slovenija. Zelo kreativna leta sem preživela tam in zelo podcenjeno je bilo naše delo. Najhuje je, ker se zdi, da so nas izobraževali zato, da bomo potem odkorakali drugam. Vem, da bi lahko s svojimi izkušnjami in znanjem v Sloveniji ustvarila marsikaj. No, morda pa še bom, kdo ve. Moje srce si še vedno želi vrniti domov, tam bom vedno doma. Če ne bi imela zlate družine in prijateljev v Sloveniji, ki mi ves čas stojijo ob strani in me spodbujajo, gotovo ne bi zdržala v Ugandi, ko je bilo najhuje. In kako jih imam rada, kako jih pogrešam! Nikoli ne bom pozabila, jokala sem, ko so mi ob odhodu iz Slovenije celo anonimni »prijatelji«, ki so me poznali s spletnega medija Vest, katerega soustanoviteljica sem bila, pomagali pri sredstvih za letalsko vozovnico. Vedeli so, da moram oditi, ker bi sicer pregorela. Ko sem postavljala omenjeni projekt FAS FAS, so mnogi postali njegovi botri. Vsi ti imajo v mojem srcu prav poseben prostor.
Pogrešate v Ugandi kaj iz svoje domovine?
Predvsem starše. V vseh teh letih je najbolj boleče to, da ne morem biti bliže njima. Prav nobena stvar mi ne manjka, z vsem drugim se da živeti in je nepomembno. Ker tudi mož nima več staršev, mi moja dva še toliko bolj manjkata. Najhuje je bilo med nosečnostjo, porodom in po njem – takrat sem obžalovala, da vendarle nismo šli rodit v Slovenijo. Najbolj pogrešam ljudi – družino, prijatelje. To nas izseljence najbolj boli.
Pesnik Uroš Zupan piše, da mu bo rodno mesto vedno sledilo kot mesto nepretrgane svetlobe, ki z leti ne ugaša, samo močnejša postaja. Tudi vi pravite, da bo vaš dom vedno v Sloveniji. Se nameravate vrniti?
Ne vem. Odvisno od poslovnih priložnosti. Ker je mož slikar/kipar, je glede tega precej prilagodljiv. Je pa tudi on zelo navezan na dom, Ugando in ga Evropa niti ne mika. Tu si je ustvaril ime, kariero in je v Ugandi srečen. Če bi mi kdo v Sloveniji ponudil pravi izziv in primerno socialno varstvo, pa ne bi omahovali. Pravzaprav mislim, da bi tudi možu Slovenija ustrezala. Tukaj sem spoznala, da se je treba v življenju premikati, izkušati, preizkušati, pasti in se pobrati. Tu je vse zelo intenzivno – vzponi in padci. In to je tisto, kar me dela živo. Vsem bralcem in bralkam One pa želim strpnosti in spoštovanja do (so)človeka. S pravo mero radovednosti in obilico ljubezni.
