Predstavitvena informacija
V nedeljo, 8. maja, mi je kolegica, ki živi na drugem koncu Evrope, čestitala za materinski dan.

Mati.

Objavljeno 21. maj 2016 17.00 | Piše: Sabina Obolnar
V nedeljo, 8. maja, mi je kolegica, ki živi na drugem koncu Evrope, čestitala za materinski dan.
Mati.

Sem najprej mislila, da se je zavrtelo računalniku, da ne rečem kolegici, nakar sem zvečer poslušala hvalospev temu dnevu, ki ga, vsako drugo nedeljo v maju, praznujejo marsikje po svetu. Zelo bombastično, da ne bo pomote. Tudi pri nas smo ga sprva 15. maja, potem pa se je bržčas zaradi znanih nam razlogov prestavil na 25. marec, kajti ujema se s praznovanjem Marijinega oznanjenja.

Saj veste, da se mi zdi materinski dan, tako kot se praznuje, praznik brez razloga. Ki se je v zadnjih letih povampiril celo tako brutalno, da izrinja 8. marec, dasiravno sta vsaksebi kot nič drugega. Osebno materinskega dneva ne priznavam iz več razlogov, o katerih sem že nekajkrat pisala, s poudarkom na diskriminaciji žensk, ki otrok ne morejo imeti. Vse drugo je manj pomembno. Kakor koli, materinski dan v Sloveniji je še en velik praznik potrošništva.

Če ga že imamo in če so nas nanj prejšnjo nedeljo ponovno opomnili iz tujine, je vsekakor primeren trenutek za razmislek o vlogi materinstva danes in tukaj. Psihiatrinja Shimi K. Kang, ki jo gostimo v današnji Oni, se ukvarja z vzgojo otrok, natančneje, kako vzgojiti polnovredne otroke. Njena teorija je zelo simpatična, sploh ker jemlje prispodobe iz živalskega sveta. Torej, priporoča nam, da smo predvsem delfinje mame, avtoritativne, in nikakor ne tigrice, ki so avtoritarne, ali meduze, ki so permisivne, skratka, delfinke so prave. Saj nič ne rečem, njena misel teče razumno in razumljivo, vemo, kaj moramo kot starši in vzgojitelji biti (in mislim, da manj narediti), da bodo naši potomci zreli za odhod v svet. In kar se da pomirjeni sami s sabo.

Je bilo kadar koli več knjig o vzgoji otrok, več priročnikov ter več svetovalcev in terapevtov? Nikoli. Je bilo kdaj več vzgojnih problemov, kot jih imamo danes? Bržčas tudi ne. Sprejela sem, da živimo v tako zelo hektičnem času, da kmalu ne bomo vedeli, ali je naša prava postojanka zemlja ali je morebiti na luni bolj pravo, ali pa vsaj zdravo. Shimi K. Kang nam pove, da nas tare neprilagodljivost, nas starše, in da se moramo znati po delfinje prilagajati spreminjajočemu se otroku kakor tudi svetu. Pove tudi, kako. Imeti moramo stik z intuicijo, torej s svojo najglobljo modrostjo, s samim s sabo, in potem to držo izraziti do okolja. A? Nam je slavna psihiatrinja zadala kar dva udarca, tistim namreč, ki se sprašujemo, kako vzgojiti svojega mladiča ali pač vsaj reflektirati, kje smo ga krepko polomili. Najprej uredi sebe in se poišči, potem to dragocenost, ki jo imaš, kajti po njenem jo ima vsak izmed nas, predaj svojim potomcem. Ja, veste, kaj nam še pove: da moramo biti za stik z intuicijo mirni in uravnovešeni. To pa je kar velik zalogaj.

Mnogokrat brez dihanja berem intervjuje, v katerih ljudje z najglobljo bolečino opisujejo svoje otroštvo. Ko v odrasli dobi še vedno iščejo svojo mamo, predvsem mamo, bistveno manjkrat očeta. Hočejo jo, vedno znova, pa čeprav so zakorakali že v trideseta, štirideseta ali petdeseta leta. Kako naj ponazorim: koliko je v Sloveniji ptičkov brez gnezda? Če poslušam dr. Andreja Perka, zelo veliko. »Po mojih izkušnjah ima devetdeset odstotkov tistih, ki pridejo do mene, težave v primarni družini, v odnosu z očetom in materjo. To je jedro, simptomi pa so različni.« Največja bolečina, nam še navrže – je slovenska hladna mati.

Vidite, zdi se, da smo v vse večjem paradoksu tega časa: ko se od ženske pričakuje neznosno veliko. Ne samo že znanih multipraktičnih vlog, temveč da je ona rešiteljica sveta. Da je za vse in nad vsem. V delu. Čustvovanju. Odgovornosti. Sama. Ampak to je misija nemogoče, to ni vloga za enega človeka in za eno življenje. In potem se nam zgodi Ranjena. Vedno znova. 

Deli s prijatelji