Medtem ko je že kar obseden, kot pravi, s pripravljanjem nove knjige o teh cvetlicah, na vrtu poznavalca in velikega ljubitelja zvončkov nastajajo nove in nove vrste. Te mu tudi režejo vsakdanji kruh, med zbiratelji v Veliki Britaniji nove, posebne vrste dosegajo ceno od 500 pa do skoraj 1400 funtov za eno samo rastlino.
Le kdo se ne razveseli vsako leto, ko zagleda prve zvončke? No, ljubitelji zime morda, saj je ta cvetlica, ki s svojo milo prikupno glavico cinglja z vitkega elegantnega stebla, nedvomno znak, da prihaja pomlad. Toda tu pri nas, v Sloveniji, si ob vsej samoumevnosti razkošnih belih preprog ob robu gozda sploh ne bi mogli predstavljati, kakšne občutke lahko ta na videz preprosta rožica, ki smo jo v šopih pulili kot otroci, vzbuja v ljubiteljih zvončkov (Galanthus nivalis) v Veliki Britaniji, Belgiji, tudi Nemčiji. Matt Bishop – eden največjih poznavalcev zvončka na svetu – je v enem uvodnih stavkov na svojem predavanju v soboto povedal, da se je s par različic pred leti to število povečalo na 30 ali 40.
Loči jih po mini razlikah
Angleški poznavalec je peščico prisotnih, 18 poslušalcev smo našteli, peljal od zvončka do zvončka in pri vsakem podrobno opisal tisto, kar ga dela posebnega, kar ga dela svoje vrste. Predavateljevo navdušenje nad prav vsako rastlino se je stopnjevalo: najvznemirljivejši je albino zvonček, naravnost nor zvonček je tisti, pri katerem se deli popolno spajajo, »tisti, ki bi ga vzel s sabo na samotni otok, če bi lahko vzel samo enega oziroma samo eno stvar, pa bi bil G. elwessii Titanic! Obarvanost cvetnih listov pri tem zvončku ob koncih, nad zeleno, namreč prehaja v rahlo rumeno, kar je ekstremno nenavadno,« pojasni, zakaj ga je tako navdušil. Prav take minirazlike so tisto, po čemer rastline loči med sabo. Predstavil nam je tudi zvonček G. elwessii Matt Bishop.
Da, poimenoval ga je po sebi. »Čeprav še nisem umrl. No, ja, če me jutri povozi avtobus, sem nekaj pustil za sabo,« smeje pojasni. Njegov zvonček je videti ozek, a je močan. Primerno ime glede na te značilnosti nosi, saj Bishopov nastop z vsem prekipevajočim entuziazmom, natančnostjo in predanostjo delu resnično naredi močan vtis.
Sicer je dajanje imen med gojitelji poglavje zase. »Zvončkarji imamo radi odbita imena. Bolj so trapasta, bolje je,« je priznal. G. plicatus Bumble Bee (Čmrlj), recimo, je tako ime dobil, ker so lise njegove obarvanosti zelo naključne, kot na telesu te žuželke.
Nenavadna imena gor ali dol, vsi navzoči, ljubitelji in slovenski poznavalci botanike pa tudi firbci in mi, smo bili nad zvončki očarani. Slikovno gradivo, ki bo objavljeno v naslednji Bishopovi knjigi, je zelo kakovostno, čeprav je to včasih težko doseči, saj je »nekatere zelo težko fotografirati«, kot pove njihov avtor.
Ujeti je treba za laike komaj zaznavne odtenke lističev. Vsakič, ko se je na zaslonu prikazal še en izjemni primerek, se je občinstvu izvil sinhroni »aaaah« ali »oooh« in »mmmm!«.
Do več kot 1000 funtov na dražbah
Toda kako mora zveneti ogled zvončkov šele v tujini! Galantofilija, se pravi ljubiteljstvo zvončkov po latinski besedi galanthus, je v Sloveniji malo znana dejavnost, v državah, kot so Velika Britanija, Belgija, Nemčija, pa je razširjena v krogu poznavalcev. V Veliki Britaniji jih je kakšnih 3000, kot nam je povedal Bishop, dobivajo se na sejmih, predavanjih, tudi dogodkih povsem družabne narave, saj se med sabo poznajo, vsakega močno zanima, kaj novega imajo drugi. Izdajajo kataloge in prirejajo dražbe.
Kupčije z gomolji so danes seveda dosegljive na spletu, največkrat Bishop omeni e-bay, kjer se prvotna cena z avkcijami draži in posebno izjemni primerki dosegajo ceno več sto funtov za en sam gomolj.
Green mile, recimo, stane 500 evrov, a cena po začetni ekskluzivnosti, ko se pojavi nova vrsta, pada, in ko se zniža, »lahko samo čakamo, kdaj nas bodo obkrožili entuziasti«, pravi Bishop.
Med zbiralci, »včasih so lahko že prav fanatični«, slišimo, je torej zelo pomembno biti prvi. Tudi priljubljenost ima pomembno vlogo, tako je v Veliki Britaniji zdaj izjemno popularen zvonček Doris Potter z zelenimi lisami.
V Sloveniji bi jih lahko gojili
Ljubiteljico iz občinstva je zanimalo, kako se lotiti zadeve pri nas. Da je primerno podnebje, je Bishop potrdil le z zamahom roke proti oknu, kjer park botaničnega vrta pokriva bela odeja zvončkov.
»Prodajalec oziroma gojitelj mora biti zanesljiv,« je poudaril in dodal, da je bolje prenašati gomolje kot pa zeleno rastlino, saj je tako lažje uravnavati vlago. Speče gomolje je najbolje kupovati od julija.
»Gomolj vsaka tri ali štiri leta izkopljite, sterilizirajte in spet posadite, da se rastline ne okužijo med sabo.« Po predavanju so se udeleženci z Bishopom odpravili med zaplate zvončkov, ki obkrožajo botanični vrt.
Zatopili so se vanje in pridružil se jim je dr. Jože Bavcon, direktor botaničnega vrta, ki se z zvončki ukvarja že od leta 2011 in je o njih predaval v več državah, v Belgiji, na Irskem pa v Veliki Britaniji, kjer je vzniknila ideja o festivalu zvončkov tudi pri nas.
Povedal nam je, da je tako sprehajanje po vrtičkih tam povsem običajno. Vsake toliko začne deževati, in ne da bi se dali motiti, hop, vsi urno odprejo dežnik ter dalje proučujejo rastline ure in ure.
Pridružil se je udeležencem predavanja, ki se od zvončkov niso mogli odtrgati. Takole s sklonjenimi glavami in v vetru zibajočimi se vetrovkami so bili v Botaničnem vrtu nazadnje še sami videti kot zvončki.
