ONAPLUS

Bila sem strašno poredno dekle

Objavljeno 04. marec 2015 11.20 | Posodobljeno 04. marec 2015 11.21 | Piše: Nejc Simšič

Osebni kuharski chef, kulinarična svetovalka, stilistka hrane, avtorica in notranja oblikovalka.

Nikoli ne držim mnenja zase in čeprav bi mi lahko kdo očital, da sem »preveč odprta knjiga«, s tem nimam težav. Foto: Mavric Pivk/Delo

Vse to bi lahko pripisali 41-letni Jade van Baaren. S svojim znanjem, izkušnjami in osebnostjo bi si lahko za domovanje izbrala Singapur, Bangkok, London, New York, San Francisco, Amsterdam ali Denver. A ne, vedno nasmejana Jade si je pred več kot osmimi leti za domovanje izbrala Slovenijo in se tukaj popolnoma ustalila. Predvsem pa je Jade ženska z nenavadno zgodbo, polno ekstremnih okoliščin, ki danes veliko vlaga v boljšo prihodnost družbe.

Tisti, ki vas šele spoznajo, vas vedno radovedno vprašajo, ali ste Američanka ali Britanka, saj jih radi zmedete z naglasom.

No, glede na to, da je moj oče Nizozemec, mama Škotinja, jaz pa sem rojena v Singapurju, ne vem natanko, kaj naj odgovorim. Nenavadna kombinacija, kajne? A tako je z mano. Takšna sem, pa če me hočete ali ne … (smeh)

V Sloveniji živite že dolgo, pa vseeno, glede na svoj sloves in znanje se ne izpostavljate toliko, kot bi si lahko zaslužili?

Morda me vaša družabna smetana bolje pozna kot najboljšo prijateljico ameriške pevke Hannah Mancini, ki je Slovenijo pred dvema letoma zastopala na izboru za pesem Evrovizije. Sama imam majhen krog ljudi, v katere investiram svoj čas. V vseh teh letih sem opazila, da si tukaj, v Sloveniji, lahko hitro najdeš »prijatelje« in hitro padeš v ritem družabnega življenja. Ampak jaz teh ne vidim kot prijatelje. Všeč so mi zanimivi ljudje, ki si drznejo. In Hannah je ena izmed prijateljic, ki jih lahko naštejem na prste rok. Kako pa me vidijo drugi, ni moj problem, sama vem, kdo sem.

Vidim, da ne krotite svojega jezika in vse poveste v obraz.

Od nekdaj sem taka. Nikoli ne držim mnenja zase in čeprav bi mi lahko kdo očital, da sem »preveč odprta knjiga«, s tem nimam težav. V resnici sem takšna, ker nimam česa skrivati pred svetom.

Pravite, da ste od nekdaj takšni, torej imate to v družini? Takšno neposrednost ponavadi pripisujejo Američanom.

Morda sem to prevzela med šolanjem v Ameriki, kjer sem preživela večino svojega življenja. Do šestega leta sem živela na Daljnem vzhodu, kjer sem dobila prvo vzgojo. Indonezija, Bangkok, Singapur. Odraščati tam je bilo nekaj posebnega, saj smo na vzhodu imeli opice, veverice, sove, ves ta konglomerat živali, nato pa je sledil šok. Preselili smo se v New York, kamor je oče odšel zaradi službe, saj je delal v mednarodnem podjetju. In tam sem se zelo hitro naučila angleško. Saj ne rečem, moji starši so se z mano pogovarjali angleško, a vse osebje, ki je odraščalo z menoj in skrbelo za mojo vzgojo, je z mano govorilo tajsko. Kot otrok sem namreč bolje kot angleško govorila tajsko. Potem pa tega jezika nisem več obnavljala, ker ga nihče več ni govoril z menoj. In tako sem se morala naučiti angleško.

S Tajske ste se nato preselili v New York, ko ste imeli šest let. So vas nenehne selitve kaj motile?

Res je, pri šestih smo se čez noč preselili v New York, kjer sem živela do enajstega leta, dokler se nismo z družino preselili v London. Moje otroštvo in moja mladost sta bila morda zaradi selitev zelo uporniška. Biti otrok premožnih staršev, ki živijo za delo, pač zahteva ta davek. Obiskovala sem internat. No, več njih. In takrat sem bila v obdobju, ko mi to ni ugajalo in sem se upirala. V petih letih sem bila izključena s kar petih mednarodnih šol. Prisežem! (smeh) Bila sem strašno poredno dekle, ki ni marala upoštevati pravil, če niso bila logična. (smeh) In zdaj živim v Sloveniji, kjer nobeno pravilo pravzaprav nima smisla. Ironično.

CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V SVEŽI REVIJI ONAPLUS, KI VAS POVSEM ŽE ČAKA V NAJBLJIŽJI TRAFIKI. Lahko pa se na revijo naročite na telefonski številki  080 11 99.

image





Deli s prijatelji