Valvasor pravi, da naj bi ime kraju (Wolfsbuhel) dali volkovi, ki se drže po okoliških gozdovih, in dodaja, da je »kraj jako lep in rodoviten; daje mnogo sadja, ima lepe travnike in njive, ki so na moč rodne. Ta novi ali spodnji dvorec je bil šele v tem stoletju od pl. Bonhomskih postavljen, zaradi večjega udobja. Je snažno in dobro sezidan. Takoj izza dvorca je en majhen gozdič, gospodi v veselje in zabavo.«
Zapuščina Souvanovih
Grad naj bi zgradili pred letom 1220, ko se kraj prvič omenja v stari listini, ki govori o Volčjepotoškem Hermanu. V 17. stoletju so pod hribom postavili lep dvonadstropni dvorec pravokotnega tlorisa. Njegovi lastniki so se menjavali, dokler ga ni leta 1882 kupil ljubljanski veletrgovec Ferdinand Souvan. Leta 1885 ga je preuredil, nekatere pred dvorcem ležeče njive in travnike zasadil z drevjem, napravil park in ga obdal z zidom. Souvan je delno restavriral tudi prvotni grad na slemenu hriba, tako da je viden tloris stolpa in zidov.
Park je Souvanov sin Leon razširil in poskrbel za številne nasade v njem. Trinajsti april 1944 je bil za dvorec usoden, saj so ga do tal požgali partizani. O zgodovini Arboretuma Volčji Potok beremo tudi v Kamniškem zborniku XIII/1996, o tem pa piše Andreja Pogačar Špenko, ki med drugim pravi: »Leon Souvan se je zapisal v zgodovino Volčjega Potoka kot velik arhitekt še do danes ohranjenih in zaščitenih arboretumskih nasadov. Obzidje prvotnega parka je podrl in park dopolnil z nasadi domačega in eksotičnega drevja. Park, ki je obsegal približno 12 hektarov, je ob južni in jugozahodni strani obdal z gabrovo živo mejo. V njem sta našla svoje mesto dva z lokvanji in trsjem obrasla ribnika. Leon Souvan je 50 let posvečal veliko časa, skrbi in pozornosti ureditvi in razširitvi parka. Bil je tudi oblikovalec geometrijskega parterja, to je francoskega parka pred dvorcem, in drugih delov, v katerih je hotel posnemati naravo.« Do leta 1949 je Leon Souvan sam vzdrževal park, po njegovi smrti pa je posestvo Volčji Potok prevzelo podjetje Gradis.
Pravljični vrt s 3500 rastlinami
Na območju parka je nastal današnji arboretum. Ustanovila ga je agronomska in gozdarska fakulteta v Ljubljani leta 1952 kot študijsko in informacijsko središče za uporabno dendrologijo. Sčasoma je prerasel prvotne okvire in postal vodilna hortikulturna ustanova v Sloveniji. Obsega 80 hektarov površin, premore pa 3500 sistematskih enot – rastlin z vseh koncev sveta. V parku je tudi paviljon s stalno zbirko živalske plastike akademskega kiparja Janeza Boljke.
Arboretum Volčji Potok so leta 1999 razglasili za kulturni spomenik državnega pomena z lastnostmi spomenika oblikovane narave.
Med letoma 1957 in 1961 je Arboretum vodil inž. Igor Oraš, ki je območje parka z odkupom nekaterih parcel na južnem koncu povečal na današnjo velikost. Po letu 1961, ko so javna sredstva financiranja vse bolj usihala, je bilo treba temeljito preurediti gospodarstvo in dokončno urediti lastninsko stanje. Leta 1967 so od nekdanjih lastnikov odkupili vse zgradbe, leta 1977 tudi vsa zemljišča, ki so bila do tedaj še v zasebni lasti. Ker je leta 1965 povezava med Arboretumom in Univerzo razpadla, se je moralo vodstvo parka zaradi finančne samostojnosti preusmeriti v proizvodnjo in storitve. Kljub temu je rastlinska zbirka rasla, obenem pa so nastajala nova zaokrožena parkovna prizorišča, kot na primer dolina rododendronov, rožni vrt in Souvanova loka. Posest so ogradili in zgradili infrastrukturo za obiskovalce.
Ob družbenem preobratu je posle prevzel novi direktor, kar je bilo navzven čutiti po vrsti novih prireditev za široko javnost. Prihodki od cvetličnih razstav, ki so večinoma potekale v znamenju tulipanov, so omogočili, da je ustanova prebredla kritična leta. Leta 1999 je bil Arboretum razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
