LEGENDA

Papežinja Ivana

Objavljeno 02. marec 2013 07.30 | Posodobljeno 02. marec 2013 07.30 | Piše: Tomaž Kvas
Obstaja legenda, po kateri smo imeli še bolj nenavadnega vrhovnega poglavarja Katoliške cerkve – ali bolje rečeno poglavarko.

Ker za ženske nekdaj ni bilo samoumevno, da se smejo šolati, še manj, da bi smele zasesti pomembnejši položaj v družbi, so se nekatere prodornejše znašle tako, da so se predstavljale kot moški. Ena izmed osupljivejših takih zgodb, ki pa naj ne bi bila več kakor plod domišljije, pripoveduje o Ivani, ki da je postala celo papežinja. Njena prevara je bila menda odkrita, ko je povila otroka.

Ob prihajajočem konklavu, ki nam bo postregel z naslednikom odhajajočega papeža Benedikta XVI., se že porajajo razgreta ugibanja, ali kardinali iz svojih vrst nemara ne bodo prvič v zgodovini izvolili papeža s katere druge celine, morda celo temnopoltega. A obstaja legenda, po kateri smo imeli še bolj nenavadnega vrhovnega poglavarja Katoliške cerkve – ali bolje rečeno poglavarko. Papežinja Ivana, ki je prikrivala svoj pravi spol, je domnevno kot moški vladala med letoma 853 in 855 našega štetja. Njena prava identiteta naj bi se po nesreči odkrila nekega dne, ko se je med ježo s konjem ustavila ob robu ceste in – na presenečenje vseh mimoidočih – povila dojenčka.

Žeja po znanju

Po razpoložljivih virih naj bi se Ivana rodila v Angliji kot John, svoj spol pa prikrila, da bi lahko postala študent, saj študij ženskam tedaj ni bil omogočen. Pod imenom John Anglicus naj bi odpotovala v Atene in se proslavila kot učenjak. Pozneje je v Rimu predavala logiko, slovnico in retoriko. Njen učenjaški sloves se je še krepil, postala je tajnik nekega kardinala in pozneje, še vedno v moški preobleki, seve, so jo posvetili v kardinala. Ko je papež Leo IV. leta 853 umrl, je bila soglasno imenovana za naslednika.

Menda je uspešno vladala dve leti, vse do že omenjenega zloglasnega obcestnega poroda. Ko so odkrili njen spol, naj bi ji Rimljani zvezali noge in jo vlekli po ulicah s konjem ter kamenjali, dokler ni umrla. Pokopali so jo kar tam, kjer je umrla, in postavili napis: »O, Peter, oče vseh očetov, odkrij porod ženskega papeža.« Po drugi, manj krvavi različici zgodbe jo je Ivana bolje odnesla: za kazen so jo poslali v odročen samostan, da se je pokorila za svoje grehe, njen otrok pa naj bi pozneje postal škof. Ko je njegova mama umrla od starosti, jo je dal na skrivaj pokopati v grobnico svoje katedrale.

Osupljiva zgodba, a najbrž res samo zgodba, saj je v njej precej lukenj. Dvomljivci predvsem opozarjajo, da se prve omembe papežinje pojavijo šele stoletja po njeni domnevni vladavini, medtem ko zagovorniki po drugi strani trdijo, da je to zato, ker jo je Cerkev poskušala zbrisati iz uradne zgodovine. Prva omemba Ivane se pojavi šele v kronikah iz 13. stoletja, torej polčetrto stoletje potem, ko naj bi vladala Katoliški cerkvi. Legenda se je v tem času hitro razširila po vsej Evropi in z vsako ponovitvijo ji je bila dodana še katera nova sočna podrobnost. Najprej jo najdemo v Kroniki Metza Jeana de Maillyja, od njega jo je prevzel Etienne de Bourbon, najslavnejša pa je tretja inačica dominikanskega kronista Martina iz Opave, v kateri je prvič omenjeno njeno ime, prav tako pa je zgodba v nasprotju s prejšnjima dvema pomaknjena iz 11. v deveto stoletje, vladala naj bi med Leom IV. in Benediktom III. Prav tako pri njem izvemo, da se je porod zgodil na Via Sacra (sveti poti), ki so se je pozneje vsi papeži zaradi sramote izogibali, če pa so že morali po njej, so glave vselej obrnili stran od kraja, kjer je otrok privekal na svet.

Krvavi dež

Po 13. stoletju je bila legenda močno razširjena. Učenjak Bartolomeo Platina, prefekt vatikanske knjižnice, je leta 1479 o njej takole pisal: »Papež Ivan VIII., John, angleških korenin, rečeno je, da je do papeštva prišel z zlimi veščinami.« Adam iz Uska je 1404 zapisal, da ji je bilo ime Agnes in da v Rimu celo stoji njen kip. Med pisce z bujnejšo domišljijo spada Giacomo Penzio, ki je napisal, da je po odkritju papežinje »v Brescii tri dni in tri noči deževala kri. V Franciji so se pojavile kobilice s šestimi krili in z zelo močnimi zobmi. Čudežno so letele po zraku in se vse utopile v britanskem morju. Valovi so izpljunili njihova zlata telesa, da so okužila zrak, tako da je veliko ljudi umrlo.«

V 15. stoletju so krožile govorice, da so zaradi papežinje vsem naslednjim papežem pred posvetitvijo pogledali pod spodnja oblačila. Natančneje rečeno, kandidati naj bi se usedli na stol z luknjo v sedalu, skozi katero naj bi za to določeni kardinal otipal moda bodočega papeža. Če so sprva celo v Rimu verjeli v resničnost zgodbe o papežinji (dali so na primer izdelati Ivanin doprsni kip), so v 16. stoletju, med reformacijo, v Katoliški cerkvi začeli zanikati možnost, da je obstajala. Protikatoliško nastrojeni protestantski pisci so seve izkoristili in razpihovali zgodbo o njej kot škandalozno propagando.

Čeprav se je skozi zgodovino nekaj žensk uspešno izdajalo za moške, da so lahko počele reči, ki nežnejšemu spolu niso bile dovoljene, pa se strokovnjaki večinoma strinjajo, da gre v tem primeru za izmišljijo, za satirično zgodbico, ki je prerasla v mit. Znana zgodovinska dejstva preprosto ne puščajo prostora za žensko papežinjo. Med Leom IV. in Benediktom III., kamor jo umešča Martin iz Opave, ni bilo prostora za še enega papeža. Leo IV. je umrl 17. julija 855 in kmalu ga je nasledil Benedikt III.

Da je vse to izmišljeno, govori tudi dejstvo, da nasprotniki papeštva v devetem stoletju, denimo patriarh Photios I. Konstantinopelski, niso izkoristili škandala v svoj prid. Nekateri menijo, da je podlaga za legendo življenje nekega drugega papeža, ki je menda imel precej priležnic. Eni izmed njih naj bi bilo ime Ivana in je med njegovo vladavino imela vpliv tudi na politiko. Če bi že kdaj teoretično lahko obstajala papežinja, bi se to najlažje dogodilo med letoma 1086 in 1108, v obdobju, ko je hkrati vladalo več papežev. V ta čas je postavljena najzgodnejša različica zgodbe že omenjenega Jeana de Maillyja, saj jo je umestil v leto 1099. 

Trpeča mati

Podoben primer, ki je celo bolj verjetno resničen, je zgodba o »menihu« Marini, ki naj bi živel v šestem stoletju. Njen oče naj bi se odločil postati menih. Želela se mu je pridružiti, zato si je tudi sama obrila glavo in se preimenovala v Marinusa. V samostanu ni nihče posumil, da se pod meniško haljo skriva ženska, vsi okoli nje so cenili njeno gorečnost in strogo askezo. Zgodba postane zanimiva, ko je Marina na potovanju prenočila v gostišču hkrati kot neki vojak, ki se je pozabaval z gostilničarjevo hčerjo in jo prepričal, naj, če njune igrice kaj obrodijo, za to obtoži golobradega meniha. Gostilničarjeva hči je res zanosila in za to okrivila Marino, ne vedoč, da gre za žensko. Marina ni zanikala krivde in so jo izgnali iz samostana. Od takrat je živela zunaj njegovega obzidja ter garala in prosjačila za vbogajme, da je lahko skrbela za nezakonskega otroka, ki sploh ni bil njen. Po nekaj letih so jo znova sprejeli v samostan, a je morala opravljati le najtežja in najbolj ponižujoča dela. Še naprej je vzgajala otroka, da je odrasel in tudi sam postal menih. Šele ko je pri štiridesetih zbolela in umrla, so odkrili, da je ženska, ko so jo morali preobleči za pogreb.

 

Deli s prijatelji