Se težko odločite, kaj zajtrkovati, in vas prevelika izbira v trgovinah ohromi? Potem niste v slabi družbi: vsestranski ameriški filozof in psiholog William James je slovel po neodločnosti. Kar 15 let je trajalo, da je izbral svojo poklicno pot, v tem času je z znanosti presedlal na slikanje, pa spet na znanost in se, seve, vrnil k slikanju, potem se je posvetil anatomiji, nato naravoslovju in naposled medicini. To je tudi doštudiral – a nato ni niti enega dneva v življenju delal kot zdravnik. Namesto tega je začel poučevati fiziologijo, nato psihologijo in naposled filozofijo. Leta 1903 je začel razmišljati o upokojitvi, njegovi dnevniški zapisi še dve leti pozneje kažejo, da si je skoraj vsak dan premislil, končni sklep o upokojitvi je sprejel šele leta 1907.
Med dvema ognjema
Naša omahljivost je večinoma manj epskih razsežnosti, a nas vseeno lahko resno ovira pri doseganju ciljev. Življenje je namreč nenehna reka odločitev, precepov in položajev, v katerih smo prisiljeni izbrati pot, čeprav nimamo zagotovila, katera je prava. Cenimo odločne ljudi, ki znajo hitro uzreti bistvo in presekati tudi gordijski vozel, če je treba. Raziskave kažejo, da je odločnost zelo zaželena lastnost pri vodjih na vseh področjih. Neodločnost je po drugi strani nezmožnost sprejemanja odločitev, ki izvira iz strahu pred njihovimi posledicami ali pred tveganjem prevzemanja odgovornosti zanje. Delno je značajska lastnost, povzročajo pa jo še negativne izkušnje in priučeni načini odzivanja. Je vir stresa in tesnobe, lahko pa vodi v jezo, potrtost in občutke krivde.
Po študijah je neodločnost povezana z zelo visoko ali zelo nizko stopnjo vestnosti oziroma perfekcionizma, z nizko samozavestjo in zaupanjem vase ter z visoko ravnijo tesnobnosti, živčnosti in zaskrbljenosti. Omahljivost je lahko tudi simptom drugih težav, pogosto spremlja depresijo in kompulzivno obsesivno motnjo (prisilno ponavljanje nesmiselnih dejanj). Obstaja celo duševna motnja, pri kateri je bolnik bolezensko neodločen in se ne more odločiti niti o najpreprostejšem, denimo, katera jabolka kupiti. Zanj je vsaka odločitev pomembna, zato ga neprestano spremlja strah pred posledicami napačne odločitve – četudi je izbira v resnici brez njih. Vsako najmanjšo odločitev tehta do neskončnosti. Ta nezmožnost ga trpinči s silno tesnobo in duševno napetostjo ter krni njegovo zmožnost za normalno vsakodnevno življenje.
Če poenostavimo: praviloma smo neodločni oziroma se obotavljamo, ko moramo izbrati med več na videz enako prijetnimi (ali neprijetnimi) možnostmi ali ko imamo samo eno možnost, a ima ta tako prijetne kot neprijetne vidike (denimo zrezek, ki tekne, a masti žile). V prvem primeru smo često takšni kot sestradani bajeslovni osel, ki je bil enako oddaljen od dveh kupov sena, a je poginil od lakote, ker se ni mogel odločiti, katerega bi se raje lotil. V drugem primeru spominjamo na laboratorijske podgane iz znamenitega poizkusa: vohale so sir, a ko so mu prišle blizu, jih je stresla elektrika. V strahu so zbežale, a ko so bile dovolj daleč, so pozabile na bolečino in znova jih je premamil vonj priboljška. Toda ko so prišle do kraja, kjer jih je prej stresla elektrika, so se spomnile bolečine in znova stekle stran. Pa znova zavohale sir. In tako dalje.
Psiholog Georges Potworowski z univerze v Michiganu je z raziskavami potrdil, da neodločno vedenje navadno nastopa v štirih značilnih oblikah. Pri prvi odlašamo z odločitvami, jih prelagamo na pozneje, praviloma na zadnji možni trenutek, medtem pa iščemo podatke, ki bodo pripomogli k boljši odločitvi, ali preprosto poskušamo na vse skupaj pozabiti. Druga oblika je nesprejemanje obveze, ko nočemo sprejeti odgovornosti za svojo odločitev, ker recimo nočemo koga užaliti z zavrnitvijo ali ker hočemo imeti odprte vse možnosti. Tretja je nezmožnost sprejetja odločitve, kjer se trpinčimo s premlevanjem, kako se odločiti. Zadnja oblika je neprestano spreminjanje odločitev, ko smo jih že sprejeli in se po njih že začeli ravnati; gre za nezmožnost dokončno posvetiti se eni poti.
Vzeti vajeti
v svoje roke
Oglejmo si nekaj nasvetov, kako premagati neodločnost. Kadar omahujemo, med nami in našimi cilji stojita strah ali občutek nemoči. Čeprav stanje neodločenosti ni prijetno, je vseeno lažje prenašati ga, kot pa se spoprijeti z odgovornostjo za dokončno odločitev, če se ta izkaže za slabo. V stanju neodločenosti lahko ohranjamo slepilo gotovosti. V takšnih primerih se moramo vprašati, kakšno ceno ima nedejavnost in ali nemara ni ta višja od cene slabe odločitve. Slaba odločitev je često boljša od nobene.
Ljudje imamo močno potrebo po gotovosti in zanesljivosti. To v nas budi nerazumno pričakovanje, da bo vsaka odločitev, ki jo bomo sprejeli, prava – kar pa je preprosto nemogoče. Ta težnja po popolnosti rodi neodločnost in spreminjanje že sprejetih odločitev, da ne govorimo o sekiranju in neprestanem premlevanju. Pri tem se pogosto naslanjamo na dve pogosti, a napačni predpostavki; prva je, da moramo točno vedeti, kaj hočemo, preden se odločimo, druga pa, da obstaja le ena pravilna rešitev, in ta se mora kot takšna pokazati takoj, ko jo sprejmemo. Kot govorijo življenjske izkušnje, ti dve trditvi ne veljata vselej. Danes ne vemo zmeraj, kaj bo za nas dolgoročno najboljše in vedno nas lahko več rešitev pripelje do istega cilja, zato je včasih bolje vztrajati pri ne najboljši odločitvi, kot pa se ne odločiti – ker v življenju za nazaj veliko bolj obžalujemo, če nečesa nismo storili, kot če smo kaj storili napak. Ne bojte se napak – vsi jih delamo – in upoštevajte tale rek: če že ne sprejmem prave odločitve, jo lahko pozneje popravim in poskrbim, da bo prava.
Še prej je treba ločiti zrnje od plev in odkriti, ali je odločitev sploh pomembna
Ključno je, da se ne obremenjujemo s tehtanjem nepomembnih odločitev, ki ne vplivajo na pomembne življenjske cilje, samo zato, ker smo soočeni z več potmi. Prav tako na naše odločitve ne sme vplivati želja po tem, da bi naredili dober vtis na druge ali jim ustregli. Tudi pri pomembnejših odločitvah z več rešitvami moramo oceniti, kdaj je treba nehati tehtati. Na določeni točki koristi, ki jih prinaša dodatno iskanje podatkov, strmo padejo, bolj kot odločitev je pomembna hitrost, s katero jo sprejmemo. Poglavitno je, da začnemo na podlagi odločitve nemudoma delovati, da skrbno proučimo, kako se ta obnese, po potrebi odločitev prilagodimo in gremo naprej.
Pri odločanju je koristen tudi miselni odmik od lastnega položaja, s čimer zlasti čustvom preprečimo, da bi nam meglila presojo. Vprašajmo se, kako bi denimo v našem položaju ravnal kdo drug ali kako bi svetovali prijatelju, če bi se znašel v podobnih razmerah.
Zadnji, a ne najmanj pomemben nasvet: zaupajte svoji intuiciji in si prihranite precej miselne telovadbe. Če vas ob nečem preveva slab ali dober občutek, mu prisluhnite, ga razčlenite in se odločite, ali ga boste upoštevali. Pisec Malcolm Galdwell trdi, da v prvih dveh sekundah, ko smo soočeni z neko novo situacijo, miselni procesi na nezavedni ravni že pridejo do sklepov, ki nas prešinejo kot nenaden uvid – teh sicer ne gre brezglavo ubogati, a jih je vredno vzeti v razmislek, saj često ponujajo najkrajšo pot do cilja.
V mislih in gibih
Našo neodločnost sporoča tudi govorica telesa – ko omahujemo v mislih, se obotavljamo tudi s telesom, natančneje rečeno: prestopamo z ene na drugo stran. Raziskovalka Iris Schneider z nizozemske univerze Vrije je to pokazala s preprostim, a domiselnim poizkusom. Prostovoljce je prosila, naj preberejo dva različna članka o ukinitvi določitve minimalne plače. Prvi je predstavil zgolj argumente za odpravo te določitve, drugi pa je poleg razlogov za navajal tudi tiste proti. Tisti, ki so prebirali članek z obema platema zgodbe, so se medtem nevede prestopali z ene strani na drugo, tisti, ki so prebrali enostranski članek, pa so bili bolj na miru. Gibanje nakazuje, kdaj omahujemo. Potem ko so jim dali nekaj časa za premislek, so udeležence naprosili, naj se odločijo, ali podpirajo odpravo določitve ali ne. Ko so se enkrat odločili, so se nehali prestopati.
